Jedro

Ker je določba drugega odstavka 29. člena ZOZKD tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava. Zato vprašanje razlage citirane določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. S sklicevanjem na listine, ki jih je priložil prošnji za oprostitev plačila sodnih taks pred sodiščem prve stopnje (četudi je sodišče prve stopnje njegovi prošnji ugodilo in ga oprostilo sodnih taks), po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal, da so zanj nastale zelo hude posledice prav zaradi odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 22. 5. 2007, s katerim je ta odločila, da se revidentova zahteva za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj zavrže. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa navedla, da je bila revidentova vloga za priznanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj glede na prvi odstavek 29. člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj – ZOZKD (Ur. l. RS, št. 101/2005 in št. 114/2006) vložena prepozno.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje razlage določbe drugega odstavka 29. člena ZOZKD, in v zvezi s tem za vprašanje, ali je v obravnavanem primeru glede na vsebino zadeve treba uporabiti prvi ali drugi odstavek 29. člena ZOZKD.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 gre namreč za pomembno pravno vprašanje le, če je mogoče od odločitve Vrhovnega sodišča pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009, obe z dne 9. 4. 2009).

8. Prav tako vprašanje je tudi vprašanje razlage drugega odstavka 29. člena ZOZKD. Ta določa, da če upravičenec zaradi telesnih poškodb ni sposoben vložiti zahteve v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD (najpozneje v šestih mesecih od dneva storitve dejanja, za katero se uveljavlja odškodnina), mora le-to vložiti najpozneje v treh mesecih od dneva, ko so prenehali obstajati razlogi, zaradi katerih ni mogel vložiti zahteve, najpozneje pa v petih letih od dneva storitve dejanja. Citirana določba jasno in nedvoumno določa daljši rok za uveljavljanje odškodnine žrtvam kaznivih dejanj, kadar upravičenec izkaže, da zaradi telesnih poškodb ni bil sposoben vložiti zahteve v roku iz prvega odstavka 29. člena ZOZKD. Ker je pravica do povrnitve škode žrtvam kaznivih dejanj glede postopka (torej tudi glede roka za uveljavljanje zahteve) urejena v ZOZKD, ki je specialni zakon v razmerju do splošnih pravil o odškodninski odgovornosti, ki so določena v Obligacijskem zakoniku – OZ, je v pravni teoriji in praksi jasno, da je uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti pri presoji obravnavanega primera izključena.

9. Ker je določba drugega odstavka 29. člena ZOZKD tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje razlage citirane določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni izpolnjen niti pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

11. Da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo obstoj zelo hudih posledic v obravnavani zadevi, bi moral torej revident navesti in izkazati kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev. V obravnavani zadevi pa revident svojih navedb o nastanku zelo hudih posledic z ničimer ne izkazuje, temveč se zgolj sklicuje na listine, ki jih je priložil prošnji za oprostitev plačila sodnih taks pred sodiščem prve stopnje. Z navedenimi listinami (četudi je sodišče prve stopnje njegovi prošnji ugodilo in ga oprostilo sodnih taks) pa revident po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da so zanj nastale zelo hude posledice prav zaradi odločitve, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.