Jedro

Tožnik bi moral zahtevati priznanje daljšega odpovednega roka (priznanje delovnega razmerja za čas trajanja daljšega odpovednega roka z vsemi pravicami iz delovnega razmerja) pravočasno, to je v roku trideset dni od prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri mu je tožena stranka določila prekratek odpovedni rok. Ker tega ni storil, njegov tožbeni zahtevek za plačilo reparacije za čas daljšega odpovednega roka ali odškodnine namesto odpovednega roka ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval obračun bruto zneska plač za čas od 27. 12. 2010 do 10. 4. 2011 v skupni višini 4.727,42 EUR v mesečnih bruto zneskih z zapadlostjo, kot je razvidno iz izreka sodbe, ter obračun in plačilo prispevkov in davka iz bruto zneskov plač ter plačilo neto zneskov razlik plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega (mesečnega) zneska do plačila (točka I/1 izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 4.727,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2011 dalje do plačila (točka I/2 izreka sodbe). Obenem je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko v odpravnini v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2010 do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 731,25 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, višji obrestni zahtevek v zvezi z vtoževano razliko v odpravnini (glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti) pa je zavrnilo (točki II/1 in II/2-a) in 2-b) izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki – tožeča stranka zoper zavrnilni del (razen glede zavrnitve obrestnega zahtevka od prisojene odpravnine), tožena pa zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, pri čemer uveljavljata vse pritožbene razloge - bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo oz. razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo tudi glede zahtevka (primarnega oz. podrednega) za obračun in plačilo plače (pravilno: nadomestila plače) za čas, ko bi bil tožnik po zakonu upravičen do daljšega odpovednega roka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot mu ga je priznala tožeča stranka, tožena pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka (za plačilo razlike v odpravnini) v celoti.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je treba pri odpravnini, do katere je tožnik upravičen zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, šteti, da je bil tožnik kar dvakrat prevzet na delo k novemu delodajalcu (dne 1. 5. 1993 po stečaju njegovega delodajalca in nato še 11. 11. 1996) in upoštevati pri izračunu odpravnine tudi delovno dobo pri prejšnjemu delodajalcu. Kršilo je pravila postopka, ker ni zaslišalo prič tožene stranke A.A., C.C. in A.C., ki je bil stečajni upravitelj družbe A. d.o.o. v stečaju in bi lahko izpovedal, ali se je Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z B. z dne 19. 4. 1993 izvajal z njegovim soglasjem. Navedene priče bi lahko izpovedale, da delavcem, ki so se po 1. 4. 1993 zaposlili pri družbah C. d.d. in D. d.o.o., nihče ni zagotovil, da se bo upoštevala delovna doba, pridobljena pri A. d.o.o., kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. 30. 3. 2009 je tožena stranka prejela pisno izjavo, ki jo je predložila sodišču prve stopnje, v kateri stečajni upravitelj izjavlja, da je bil s sporazumom z dne 19. 4. 1994 sicer seznanjen, vendar se ni strinjal niti z vsebino niti z izvajanjem tega sporazuma. Opisana izjava pomeni, da sporazum z dne 19. 4. 1993 ne more biti podlaga za odločanje v predmetni zadevi. Že zaradi te izjave bi moralo sodišče prve stopnje stečajnega upravitelja A.C. zaslišati. V kolikor se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opira na njegova konkludentna ravnanja, bi moralo konkludentna ravnanja ugotoviti, oziroma bi jih moral tožnik dokazati. Nerazumljive so nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zatrjevala in dokazovala, da bi sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z B. z dne 19. 4. 1993 kdo izpodbijal. Stečajni upravitelj ni bil stranka sporazuma, njegova pozitivna odločitev za program sanacije je le določena kot odložni pogoj v 6. členu sporazuma. Ker se odložni pogoj ni uresničil, sporazum ni začel učinkovati, kar pomeni, da je napačna obrazložitev, da bi bilo treba sporazum izpodbijati. Nihče ne more izpodbijati sporazuma, ki ni začel učinkovati. V sporazumu ni omenjen prevzem delavcev, ampak je govor le o zaposlitvi delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez dela, predvidena je le ustanovitev treh novih podjetij zaradi sanacije B.. Taka podjetja niso bila ustanovljena, saj sta E. d.d. in D. d.o.o. že obstajala, podjetje F. pa nikoli ni bilo ustanovljeno. Poleg tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je Ministrstvo za... zagotovilo kakršnakoli sredstva, ministrstvo niti ni bilo neposredno zavezano na podlagi sporazuma z dne 19. 4. 1993, ampak je bilo predvideno, da sklene posebno pogodbo z najemnikom celuloze. Dokaza z zaslišanjem predlaganih prič tožene stranke sodišče prve stopnje ni izvedlo, kar gre na škodo tožene stranke, razlogov za svojo odločitev pa ni pojasnilo. Stečajni upravitelj je z dnem uvedbe stečaja nad družbo A. d.o.o. izdal sklepe o prenehanju delovnih razmerij vsem delavcem, med stečajnim upraviteljem in novimi delodajalci niso bili sklenjeni dogovori o prevzemu oziroma zaposlitvi delavcev. Izpodbijana sodba je neobrazložena tudi v delu, v katerem sodišče prve stopnje šteje delovno dobo tožnika pred 1. 4. 1993 kot delovno dobo pri toženi stranki. Uvedba stečajnega postopka ima že po zakonu za posledico prenehanje delovnega razmerja. V izpodbijani sodbi je podano nasprotje o tem, kar se v razlogih sodbe navaja o odločilnih dejstvih, in med tem, kakšna je vsebina listine z naslovom Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z B. z dne 19. 4. 1993. V tem sporazumu ni omenjen institut prevzema delavcev, ampak se uporablja izraz „prezaposlitev delavcev“. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti prevzema delavcev niti pravnega nasledstva med toženo stranko in delodajalcem tožnika pred 1. 4. 1992. Družba C. d.d. oziroma njen pravni prednik družba E. d.d. oziroma družba B. nista prevzeli delavcev stečajnega podjetja niti nista prevzeli osnovnih sredstev in proizvodnje družbe A. d.o.o.. Družbi C. d.d. in D. d.o.o. sta le najeli proizvodna sredstva od družbe A. d.o.o. v stečaju, ne pa proizvodnje in zaposlenih. Ti dve družbi tudi nista bili ustanovljeni zaradi stečaja oziroma z namenom reševanja zaposlitve tožnika. V aprilu 1993 prevzem delavcev sploh ni bil mogoč, saj ni bilo splošnega akta, ki bi v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja določal pogoje in primere, v katerih je delavec lahko prevzet na delo k drugemu delodajalcu. Dogovora med nekdanjim in novim delodajalcem ni bilo, sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da so se za prevzem dogovorile in ga izvršile tretje osebe. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju izpodbijane sodbe razložilo in enačilo delovnopravno kontinuiteto z vsebino določila 3. alinee 1. odstavka 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, ki v spornem obdobju ni veljala, kar pomeni, da jo je sodišče uporabilo retroaktivno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi zmotno ugotovilo, da gre za obstoj delovnopravne kontinuitete, kljub temu da v primeru prezaposlitve tožnika iz družb C. d.d. in D. d.o.o. na pravnega prednika tožene stranke ni podano pravno nasledstvo oziroma ne gre za institut prevzema delavcev v skladu s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 11. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Institut delovnopravne kontinuitete v pozitivnem pravu v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika ni bil poznan, prevzema delavcev ob stečaju delodajalca v aprilu leta 1993 ni bilo, v postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik k novim delodajalcem prehajal s sklepanjem novih pogodb o zaposlitvi, torej po svoji volji. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje neutemeljeno navajalo in povzemalo razloge iz odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pd 138/2004, čeprav se ta odločba opira na zmotno materialnopravno podlago. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo direktive Sveta Evrope 2001/23/ES, ki je prevzeta v pravni red Republike Slovenije. Zgolj uporaba 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki odkazuje na splošni akt, ki v spornem obdobju še ni bil sprejet, v konkretnem primeru ni zadostna pravna podlaga za odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Z izpodbijano sodbo je določene zakonske določbe interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno v škodo tožene stranke, s čimer je poseglo v ustavno načelo enakega varstva pravic. V kolikor bi sodna praksa v preteklosti dejansko izoblikovala institut delovnopravne kontinuitete, bi ga zakonodajalec pri pripravi novega Zakona o delovnih razmerjih upošteval. Tega ni storil, saj novi zakon določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje zgolj delovna doba pri njegovih pravnih prednikih.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je pri uveljavljanju pravic, vezanih na delovno dobo, potrebno upoštevati tožnikovo zaposlitev od 7. 7. 1971 dalje, takšno stališče glede delovnopravne kontinuitete pa je bilo zavzeto že v številnih drugih sodnih postopkih in je bilo potrjeno tudi s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je revizije s tem v zvezi zavrnilo. Klub temu pa je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo plač za čas odpovednega roka, češ da tožnik ni uveljavljal varstva pravic v zvezi z nezakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je sklicevalo na sodbe v zadevah opr. št. Pd 40/209 in Pd 89/2010, ki naj bi bile potrjene s sodbama pritožbenega sodišča. Popolnoma nesprejemljivo pa je zavrnilo tudi podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do 150-dnevnega odpovednega roka, ki ga je tožena stranka kljub vedenju, da je njeno računanje odpovednega roka popolnoma napačno, zavestno določila v škodo tožnika. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna, saj so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke, tožniku škoda ne bi nastala. Tožena stranka tudi ni prerekala navedb tožnika na glavni obravnavi pod točki VI, ko je tožnik še dodatno pojasnil svoj odškodninski zahtevek, kar pomeni da se je s temi navedbami dejansko strinjala, zato je tožnik do zahtevane odškodnine vsekakor upravičen v celoti. Ker je upravičen do celotnega vtoževanega zneska, je tudi odločitev glede pravdnih stroškov napačna.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je pritožba neutemeljena, izpodbijana odločitev pa pravilna ter v skladu z uveljavljeno sodno prakso višjega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki sta v podobnih sporih že večkrat odločali (pri tem se sklicuje na odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 68/2001, 1547/2001, 1628/2002 in druge, ter na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 36/97, 6/2001, 7/2006 in druge). Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (celotno sodbo, razen zavrnilnega dela v točki II/2-b)) v mejah s pritožbo uveljavljanih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba neutemeljeno graja pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega in podrednega zahtevka za obračun oz. plačilo (nadomestila) plače oz. za plačilo odškodnine (podredni zahtevek) za čas odpovednega roka, do katerega bi bil tožnik glede na ugotovljeno delovnopravno kontinuiteto zaposlitve pri toženi stranki in prejšnjih delodajalcih upravičen (150 dni). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da bi bila tožnikova zahtevka iz tega naslova, to je primarni oziroma podredni tožbeni zahtevek, utemeljena le, če bi tožnik pravočasno izpodbijal nezakonito določilo o trajanju odpovednega roka (po katerem je tožena stranka tožniku določila le 45 dnevni odpovedni rok) v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 11. 2010 in uveljavljal sodno varstvo v prekluzivnem roku 30 dni od vročitve redne odpovedi, kot to določa 3. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZDR).

Ker tega ni storil, ne more uveljavljati niti obstoja delovnega razmerja za to obdobje niti reparacijskega zahtevka iz naslova nadomestila plače za čas odpovednega roka, pa tudi ne odškodnine namesto odpovednega roka v višini bruto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od bruto zneska). Tudi ugotavljanje protipravnosti ravnanja delodajalca (ki delavcu ni priznal pravice do odpovednega roka, določenega v 92. členu ZDR) je namreč vezano na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede trajanja odpovednega roka, torej na pravočasno uveljavljanje sodnega varstva. ZDR le v primeru iz 94. člena določa, da se delavec in delodajalec lahko s pisnim dogovorom dogovorita o ustreznem denarnem povračilu namesto dela ali celotnega odpovednega roka, pa tudi za primer odpovedi, ki jo poda delavec v skladu z določbo 112. člena ZDR, določa, da ima delavec pravico do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka – le v teh primerih je mogoče zahtevati plačilo oz. odškodnino za čas odpovednega roka v okviru splošnih zastaralnih rokov.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke (zoper zavrnilni del sodbe v točki I/1 in 2 izreka in odločitev o stroških postopka) zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljen je očitek tožene stranke, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov zapisalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz teh listin oziroma zapisnikov. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ni ugotovilo, vsebina sporazuma z dne 19. 4. 1993 je povzeta korektno, prvostopenjsko sodišče je njegovo vsebino obrazložilo pravilno in upoštevalo določbe sporazuma pri svoji odločitvi. Prav tako ni podana v pritožbi tožene stranke smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da naj bi bila izpodbijana sodba povsem neobrazložena v delu, v katerem sodišče šteje delovno dobo tožnika pred 1. 4. 1993 kot delovno dobo pri toženi stranki - razlogi v zvezi z navedenim vprašanjem so razvidni iz obrazložitve sodbe, ki jo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

ZPP v 2. odstavku 213. člena določa, da o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, tako da zaradi zavrnitve dokaznih predlogov tožene stranke določbe postopka niso bile kršene. Še zlasti ne gre za absolutno bistveno kršitev določb po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni poseglo v načelo kontradiktornosti oziroma v pravico do enakega varstva pravic. Omenjena pravica je kot del pravice do poštenega sojenja temeljna človekova pravica in je urejena v 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica stranke do izjave v postopku, torej pravica do izjave o zbranem procesnem gradivu, ki bi lahko vplivalo na odločitev v sporu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča toženi stranki pravica do izjave ni bila onemogočena, v postopku pred sodiščem prve stopnje je navajala dejstva, dokaze in svoja stališča do pravnih vprašanj ter se opredelila do navedb tožnika, sodišče prve stopnje pa se je do relevantnih navedb in dokazov, ki jih je tožena stranka podala in predlagala, tudi opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič, na katere se tožena stranka sklicuje tudi v pritožbi, tudi ni imela za posledico zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo razlike v odpravnini ob upoštevanju delovne dobe, ki jo je pridobil v G.. Iz njegove delovne knjižice izhaja, da se je z dnem 7. 7. 1971 zaposlil v G., kjer je bil – s prekinitvijo v času služenja vojaškega roka od 25. 2. 1972 dalje do vrnitve na delo 23. 5. 1973 – zaposlen do 1. 4. 1993, ko je bil nad njegovim delodajalcem, ki se je tedaj (po statusnem preoblikovanju) imenoval A. d.o.o., uveden stečaj. Nato pa je nadaljeval z delom pri delodajalcu D. d.o.o. od 2. 4. 1993 do 10. 11. 1996, od 11. 11. 1996 pa pri družbi G. d.o.o.. Pri toženi stranki je bil zaposlen do prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 11. 2010. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je dokazne predloge tožene stranke, na katere se sklicuje tudi v pritožbi, zavrnilo, saj je pravilno ocenilo, da izvedba dodatnih predlaganih dokazov ni potrebna, ker je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je treba obdobja prejšnjih zaposlitev tožnika upoštevati pri uveljavljanju pravic, izhajajočih iz delovne dobe pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih tožnika. Med temi družbami sicer ni pravnega nasledstva niti večinske kapitalske povezave, vendar je treba upoštevati, da gre za zaposlitve v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Določba 15. člena ZTPDR je zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, pa tudi v odločbi istega sodišča opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja. S 1. 4. 1993 je bil nad družbo A. d.o.o. uveden stečajni postopek, z dnem uvedbe stečaja je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona. Po dogovoru med sindikatom I., Vlado Republike Slovenije in Skladom Republike Slovenije za ... so se delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in med katerimi je bil tudi tožnik, zaposlili v dveh družbah – D. d.o.o. (v katero je prešel tožnik) in E. d.d. (ki se je kasneje preimenovala v C. d.d.). Čeprav iz Sporazuma o urejanju vprašanj v zvezi z družbo B. z dne 19. 4. 1993 izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenešena na družbo D. d.o.o., ki je bila ustanovljena 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo E. d.o.o., ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Tožnik dne 2. 4. 1993 v družbo D. d.o.o. res ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec, vendar je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi specifičnih okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve tožnika v tej družbi, treba šteti, kot da gre za prehod oz. da ne gre za spremembo zaposlitve, saj le-ta ni bila izvedena po tožnikovi volji. V družbi B. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, kar med strankama ni bilo sporno. Družba, ki je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade Republike Slovenije, Sklada Republike Slovenije za ... in konfederacije sindikatov I., je bila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, E. d.d., druga družba, kjer se je zaposlil tožnik, D. d.o.o., pa je po stečaju prevzela proizvodnjo papirja. Po 7. členu Sporazuma z dne 19. 4. 1993 se je Ministrstvo za ... najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja B. d.o.o. ostal brez zaposlitve.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke, da stečajni upravitelj A.C. ni dal soglasja k izvajanju sporazuma z dne 19. 4. 1993, pritožbeno sodišče ugotavlja, da 6. člen citiranega sporazuma ne zahteva soglasja stečajnega upravitelja. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi stečajni upravitelj A.C. sporazumu oziroma programu sanacije ugovarjal in nasprotoval, sporazuma pa tudi ni izpodbijal, je pravilna smiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s tem sporazumom soglašal, zlasti pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil sporazum tudi v celoti izvršen in so delavci, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje, prešli k novim delodajalcem – konkretno tožnik (za razliko od nekaterih drugih delavcev, ki so bili po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja krajše obdobje prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije) brez prekinitve delovnega razmerja.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke o nepravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje glede instituta prevzema oziroma razporeditve delavcev in delovnopravne kontinuitete zaposlenih pritožbeno sodišče opozarja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi z navedenim pravnim vprašanjem že zavzelo stališče in sicer, da se je že pred uveljavitvijo SKPG institut prevzema oziroma razporeditev k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami (odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, opr. št. VIII Ips 231/2009 z dne 22. 9. 2009, kjer se je vrhovno sodišče opredelilo do revizijskih očitkov revidenta, ki je tožena stranka v tem sporu). Bistveno je, da je po vsebini šlo za prevzem delavcev po 15. členu ZTPDR, ki ga je bilo celotno obdobje veljavnosti tega zakona mogoče neposredno uporabljati. Pri tem pa ni mogoče delavcem, ki so neodvisno od svoje volje, na podlagi odločitev delodajalcev, prehajali v delovno razmerje k različnim delodajalcem, odrekati pravice do delovnopravne kontinuitete, čeprav po formalni plati prehodi niso bili izpeljani ob doslednem spoštovanju tedaj veljavnih predpisov.

Neutemeljen je nadaljnji pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju uporabiti direktivo Sveta Evrope 2001/23/ES, saj institut prevzema na delo k drugemu delodajalcu v času spornih prehodov tožnika (v letu 1993 oziroma 1996) ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na citirano direktivo, ki je bila vključena v naš sistem po 1. 1. 2003. Bistveni so predpisi, veljavni v času, ko so bili prehodi izvedeni, ne pa ureditev pravice do odpravnine v času, ko je bila redna odpoved iz poslovnega razloga podana. V sodni praksi pa je bilo zavzeto enotno stališče, da določbe 3. odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih, ni mogoče uporabiti retroaktivno za obdobja zaposlitve delavcev po prejšnjih predpisih. Prav to je razlog, da je sodna praksa priznavala delovnopravno kontinuiteto zaposlitve tudi za primere, ko pravnega nasledstva med delodajalci ni, pod pogojem, da je šlo za prevzem delavcev oz. za razporejanje delavcev med različnimi, najpogosteje statusno povezanimi pravnimi subjekti, neodvisno od volje delavcev.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o kršitvi ustavnega načela enakosti varstva pravic, ker naj bi sodišče določbe v pritožbi navedenih zakonov uporabilo arbitrarno in retroaktivno v škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 15. člen ZTPDR in zaključilo, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati, kot da tožnik ni spremenil zaposlitve.

Ker niso podani niti s pritožbo tožene stranke uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.