Jedro

Izrek vsebuje konkretno pravno pravilo, ki je, kot vsako pravno pravilo, predmet razlage. Tako je najmanj zato, ker jezik s stvarnim svetom ni istoveten, marveč predstavlja njegovo komunikacijsko preslikavo. Ko je govor o običajnih predmetih stvarnega sveta, zadošča, da so ti opisani z običajnim jezikom.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi tožnika uveljavljata varstvo svoje solastninske pravice nasproti tretjim osebam. Toženca naj bi namreč posegla v stavbo, ki stoji na nepremičnini v solasti tožeče stranke. Od tožencev zato zahtevata, naj se v prihodnje vzdržita takšnih ravnanj, poleg tega pa naj vzpostavita prejšnje stanje na stavbi.

Toženca na tožbo nista odgovorila.

Sodišče je ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Z izpodbijano sodbo je zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. V njej uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Pritožba vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v nerazumljivem izreku, ki naj bi bil tudi sam s seboj v nasprotju. Osredotoča se na pojme „kletni oziroma pritlični“ del objekta, „prvotna“ okna in „glavni vhod“. Pravi, da ni jasno, kaj ima sodba z navedenimi opisi v mislih. Po stališču pritožbe manjkajo bistvene identifikacijske lastnosti.

Pritožba vidi zmotno uporabo materialnega prava v okoliščini, da naj bi sodišče ne ugotavljalo, kdo je večinski lastnik nepremičnine. M. G., ki je bila lastnica ¾ sporne nepremičnine, je namreč umrla. Sodišče bi zato moralo ugotavljati, ali niso tožene stranke podedovale tega deleža od pokojne. V tem delu je podana po stališču pritožbe nesklepčnost tožbe. Pritožba pa zaključuje s svojo materialnopravno tezo, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ne pridejo v poštev določbe o koristni gestiji. Menjava oken je bila namreč po stališču pritožbe koristna in zato ni podana protipravnost. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitka o nerazumljivosti izreka: Pritožba s tega vidika problematizira 2. točko izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek sodbe ni nejasen in prav tako ne vsebuje notranjih nasprotij.

Izrek sodbe vsebuje konkretno pravno pravilo. Ta je, kot vsako pravilo, predmet razlage. Tako je zato, ker jezik s stvarnostjo ni istoveten, marveč je njegova komunikacijska preslikava. Razčlenjenost jezikovnega opisa v konkretnem pravnem pravilu sodbe mora ustrezati naravi predmeta, o katerem je govor. Ko je govor o običajnih predmetih stvarnega sveta, zadošča, da so ti opisani z običajnim jezikom. Zahteva, da bi morali biti denimo opisani z geokoordinatami ali pa razčlenjeni v jezik naravoslovnih znanosti in ved, je pretirana in presega pravo mero. Za pravilno razumevanje konkretnega pravnega pravila s strani običajnega, povprečnega pravnega naslovnika, bi bilo to kvečjemu škodljivo. Po nepotrebnem bi ga obremenjevalo z izraznimi sredstvi, ki jih ni vešč.

V obravnavani zadevi je govor prav o stvareh običajnega sveta. O oknih, vratih in stenah. Gre za dele nepremičnine, ki je solasti tožeče stranke, tožena stranka pa je v objekt lastninske pravice protipravno posegla.

Naj pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe še naprej razčlenjuje. Zaradi posega v nepremičnino govorimo o stanju pred posegom in o stanju po posegu. Izraz „vzpostavitev v prejšnje stanje“ pomeni, da pravno pravilo tožencema nalaga, naj vzpostavita takšno stvarno stanje, kakršno je bilo pred posegom, ki sta ga sama izvršila. Kot naslovnikoma pravila jima mora biti tako že ob takšnem opisu docela znano, kaj pravilo sodbe od njiju zahteva. Zgolj temu, da je objektivizacija (identifikacija) sodbenega pravila vidna tudi navzven, služi nadaljevanje izreka, ki predstavlja konkretizacijo prej navedenega. Ta je jasna in sega prek opisa, da gre za okna v kletnem oziroma pritličnem delu objekta, do nadaljevanja, kjer je lega teh oken še nadrobneje pojasnjena. Po prepričanju pritožbenega sodišča docela v zadostni meri.

Ko se pritožba sprašuje, katera naj bi bila „prvotna okna“, je mogoč le odgovor, da gre za tista okna, ki sta jih ravno toženca odstranila. Ko se pritožba sprašuje o pojmu „glavnega vhoda,“ je mogoč odgovor, da gre za vhod, ki ni stranski. Vsaka stavba ima glavni vhod.

Iz vsega navedenega sledi, da pritožbeni očitki, namenjeni izreku sodbe, presegajo pravo mero.

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka je neutemeljen.

Glede deleža pokojne M. G.: V procesnem gradivu ni nobene okoliščine, ki bi kazala, da bi utegnila biti toženca pravna naslednika M. G.. Tudi sama ne trdita tega. Niti sedaj v pritožbi ne postavita takšne trditve, čeravno bi bila seveda sedaj neupoštevna. Sodišče zato ni bilo dolžno raziskovati, ali sta toženca morebiti dediča po tej osebi. Nasprotno, sodišče tega niti ni smelo storiti. Vezano je namreč na naslednji dve tožbeni trditvi: tožnika sta solastnika nepremičnine; toženca na nepremičnini nimata nobenih pravic.

Glede trditev o koristni gestiji: Sklicevanje na gestijo je materialnopravno zgrešeno iz več razlogov. Pogoj za dopustnost gestije je namreč ta, da je poseg koristen in nujen. Če ni nujen (in nič ne kaže, da bi v konkretnem primeru bil), gre za nedovoljeno lotevanje tujega posla. Nevmešavanje v tuje posle je izhodiščno načelo, ki pa ga pritožba ignorira (199. člen OZ (1)). Pa tudi sicer pravila o gestiji ne preprečujejo lastniku, da bi odločal o tem, kakšna naj bo njegova nepremičnina.

Odločitev pritožbenega sodišča: Ker pritožba ni utemeljena, ob tem pa tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu ZPP (2)).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 do Ur. l. RS, št. 45/2008).