Jedro

Priznana urna postavka za tujo nego in pomoč v višini 5,00 EUR je primerna in sledi povprečju.

Sodišče stroškov kilometrine tožnici ni priznalo. Uveljavljani stroški prevozov niso pravno priznana škoda.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. tako spremeni, da se znesek 11.814,41 EUR nadomesti z zneskom 15.814,41 EUR, znesek 10.646,39 EUR pa z zneskom 14.646,39 EUR. V točki III. pa tako, da se znesek 1.012,97 EUR nadomesti z zneskom 1.373,55 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 168,45 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 11.814,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.646,39 EUR od 3. 3. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.168,02 EUR pa od 18. 3. 2014 dalje (točka I. izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (tč. II. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici 1.012,97 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožila tožnica. Sodišču očita, da ni pravilno odmerilo odškodnine za nematerialno škodo, ki ji je nastala v prometni nezgodi. Upoštevaje dolgotrajno zdravljenje (po zaključku zdravljenja je bila zaradi težav z artrotičnim kolenom in kolkom kar je posledica nezgode) je bila potrebna dodatna hospitalizacija in operacija. Glede na obseg in trajanje fizičnih bolečin in nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, je primerna odškodnina v vtoževanem znesku 20.000,00 EUR. Ker je sodišče že priznalo del, se pritožuje za nepriznanih 4.000,00 EUR. Prenizko je določena tudi odškodnina za strah. Poleg primarnega strahu je trpela tudi sekundarni strah in to 6 tednov, pozneje je bila v strahu za izid zdravljenja še 8 mesecev in več mesecev pred operativno zamenjanim kolkom. Meni, da bi ji moralo sodišče na račun strahu priznati 3.000,00 EUR in ne le 2.000,00 EUR. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi ji moralo sodišče na račun duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prav tako priznati zahtevanih 25.000,00 EUR in ne le 20.000,00 EUR. Tožnica pa nadalje meni, da bi ji moralo sodišče priznati tudi odškodnino oziroma stroške, ki jih je imela zato, ker je potrebovala tujo pomoč, ki ji jo je nudila hčerka. Pritožuje se za nepriznanih 809 ur v obdobju od 30. 1. 2009 do 27. 8. 2010 v višini 6,00 EUR na uro (skupno 5.343,00 EUR) in za 389 ur tuje pomoči v času od 11. 9. 2010 do 18. 1. 2014. Meni, da bi ji sodišče moralo v okviru tuje pomoči priznati tudi stroške prevoza – kilometrine. Na ta račun je zahtevala le 3,00 EUR na uro. Pritožuje se za 5.759,00 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ji prisodi višjo odškodnino, nato pa odloči o priglašenih stroških.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožnice. Meni, da je prisojena odškodnina v višini 39.000,00 EUR na račun nepremoženjske škode v okviru primerjalne sodne prakse. Glede škode za tujo nego in pomoč pa meni, da pritožba ni utemeljena, saj urna postavka po 6,00 EUR na uro iz razlogov, da so v njej všteti tudi stroški prevozov, ni pravno priznana škoda. Sicer pa je hčerka hodila k svoji materi tudi pred nesrečo in to na obiske s svojo družino vsaj dvakrat mesečno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v prometni nesreči dne 19. 12. 2008, za katero je odgovoren zavarovanec tožene stranke, utrpela hude poškodbe. Sporna med strankama je višina dosojene odškodnine (po mnenju pritožbe je ta odmerjena prenizko), za nematerialno škodo – bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti in materialno škodo iz naslova tuje nege in pomoči. 6. Podlaga za presojo pravične denarne odškodnine je določilo 179. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih objektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima to načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih (II Ips 210/2012).

7. Pritožba ne očita sodišču, da ni ugotovilo in upoštevalo kakšen strah je tožnica utrpela v času nezgode in po nezgodi, tudi ne kakšne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, meni le, da je na takšno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo in ji prisodilo prenizko odškodnino. Primerjalno z odškodninami določenimi v podobnih primerih je po presoji pritožbenega sodišča odškodnina, ki jo je prvo sodišče določilo za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerna in tudi primerljiva z odškodninami določenimi v podobnih primerih.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem določena prenizko. Pritožba sodišču ne očita, da ni ugotovilo vseh nevšečnosti in bolečin, ki jih je tožnica trpela takoj po nesreči, nato pa še v času zdravljenja po prvi in drugi operaciji (točka 8. in 9. sodbe sodišča prve stopnje). Glede na ugotovljeno pa je slediti pritožbi, da je prvo sodišče pri določanju višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo. Odškodnine določene v primerljivih primerih so bile višje. Tožnica je trpela kumulativno 2 meseca stalne hude telesne bolečine, 8 mesecev srednje hude, v naslednjih letih do operativnega posega v letu 2014 pa lahke, ki so bile ob večjih obremenitvah tudi srednje hude. Zdravljena je bila na travmatološkem oddelku, prejemala je infuzijo in zdravila proti strjevanju krvi, zaščiti želodca, antibiotike, pomirjevala, prevezo ran in odstranjevanje šivov, 28-krat je bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, tudi rentgensko obsevana, za hojo je morala uporabljati hojico in bergle. Vse opisano pripelje do zaključka, da je ob pravilni uporabi materialnega prava pravična, primerna in primerljiva odškodnina v višini 20.000,00 EUR. Ker je tožnica prejela le 16.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče zahtevku tožnice ugodilo in prisojeni znesek povečalo za 4.000,00 EUR.

9. Tožnica je zahtevala povračilo stroškov za tujo nego in pomoč, ki jo je potrebovala tako v času po prihodu domov po nesreči, kot tudi v obdobju po prihodu iz bolnici po operaciji kolka. Da je tožnica tujo pomoč in postrežbo potrebovala, ni dvoma. Koliko časa in v kakšnem obsegu je to pomoč potrebovala pa je sodišče ugotavljalo z zaslišanjem tožnice, priče A. P. Ž., ki je tožnici pomoč nudila in s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in odločitev prvega sodišča o tem, koliko časa je tožnica pomoč potrebovala in tudi kakšna škoda ji je v posledici tega nastala. Sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na zaključke in izsledke izvedenca, ki je nedvomno objektivno, na podlagi izsledkov stroke povedal oziroma opredelil potrebno količino tuje pomoči. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tudi priznana urna postavka v višini 5,00 EUR primerna in sledi povprečju. Tožnica je za obdobje po operaciji zahtevala 3,00 EUR na uro, hkrati pa je uveljavljala prevozne stroške. Sodišče stroškov kilometrine tožnici ni priznalo. Uveljavljani stroški prevozov niso pravno priznana škoda. Iz izpovedi tožnice in priče pa tudi jasno izhaja, da je priča tožničina hčerka k materi prihajala na obisk tudi pred nesrečo. Sicer pa se pritožbeno sodišče v zvezi s priznanimi stroški iz naslova tuje pomoči sklicuje na ugotovitve, razloge in odločitev prvega sodišča, ki je jasno in prepričljivo utemeljilo svojo odločitev v točki 19 in 20 obrazložitve sodbe.

10. Tožnica je s pritožbo delno uspela. Posledica spremembe uspeha v pravdi pa je tudi spremenjena odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožnice je po spremembi 43 %, uspeh tožene stranke pa 57 %. Stroške tožeče stranke je prvo sodišče odmerilo na 3.242,03 EUR. Glede na uspeh ji je tožena stranka dolžna 1.394,06 EUR. Stroški tožene stranke pa so bili odmerjeni v višini stroškov za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo v znesku 36,00 EUR (57 % je 20,52 EUR). Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.373,55 EUR.

11. Tožeča stranka je s pritožbo uspela s približno 20 %. Pritožbeni stroški tožeče stranke so 842,28 EUR (sestava pritožbe po tar. št. 3210 v znesku 670,4 EUR, pavšal 20,00 EUR in 22 % DDV). Glede na uspeh je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tudi 168,45 EUR pritožbenih stroškov.