Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja lahko predstavlja tudi ravnanje, ki ni v neposredni zvezi z obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi. Med "druge obveznosti" tako sodi na primer ustrezen odnos do sodelavcev in njihove lastnine.
Čeprav delo pri sindikalni blagajni vzajemne pomoči ne sodi med naloge, za katere ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je njeno ravnanje (znesek, odobren na ime sodelavca, naj bi izplačala sebi) mogoče opredeliti za kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je blagajna poslovala v prostorih tožene stranke, med delovnim časom, namenjena je bila izključno delavcem tožene stranke, tožena stranka pa je preko svoje računovodske službe zagotavljala odplačevanje kreditov, odobrenih pri blagajni vzajemne pomoči.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 16.8.2004 in jo razveljavilo ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oz. na drugo delovno mesto, ki ustreza vrsti in stopnji njene izobrazbe, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji obračunati pripadajoče bruto plače za ves čas nezakonite odpovedi ter ji plačati po predhodnem odvodu davkov in prispevkov neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila in ji za ves ta čas priznati tudi druge pravice iz dela in po delu. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 980,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolj raziskalo dejanskega stanja, saj je blagajna vzajemne pomoči poslovala v prostorih tožene stranke, med delovnim časom, izvajali so jo njeni delavci in se je vodila za njene delavce - vse pod okriljem sindikata, organiziranega pri toženi stranki. Tožnica je zlorabila podatke sodelavcev in sama sestavila vlogo za D.K., jo podpisala in vzela denar z namenom, da si ga prisvoji. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da se mora delavec po 35. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) vzdržati vseh ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo interesom delodajalca. Tožena stranka je finančna organizacija, kjer imajo vsi zaposleni posreden ali neposreden stik s financami. Zaupanje v poštenost zaposlenih je zanjo ključnega pomena. Tožnica je s svojim ravnanjem to zaupanje porušila, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Še več, tožena stranka je predlagala, da v primeru, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, sodišče prve stopnje razveže pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR. Do tega predloga se sodišče prve stopnje spet ni opredelilo. Pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka z interpretacijo "drugih obveznosti" iz delovnega razmerja skuša prikazati, da je tožnica dejansko storila to, kar se ji očita. V resnici pa tožnici ni bilo nič dokazano, razen ravnanja v zvezi s prošnjo D.K., ki ga je sama priznala. Predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti - glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (pritožba tega očitka niti ne konkretizira), napačno pa je uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. Prvo sodbo je pritožbeno sodišče razveljavilo, ker se ni strinjalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila formalnim zahtevam, ki jih predpisuje ZDR pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloči po vsebini; le to je v ponovljenem postopku razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.8.2004 nezakonita. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če obstaja utemeljen, z zakonom določen razlog. Razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca so našteti v 1. odstavku 111. člena ZDR. Kot izhaja iz izredne odpovedi z dne 16.8.2004, je tožena stranka tožnici očitala hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti namenoma ali iz hude malomarnosti (2. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR), ki naj bi jo storila s tem, da si je pri izplačilu posojil iz blagajne vzajemne pomoči v juliju 2004 s prevaro prisvojila znesek 440.000,00 SIT. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu na podlagi 2. odstavka 83. člena ZDR omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Zakon ne določa, na kakšen način mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, niti tega, koliko časa mora delavcu pustiti za pripravo zagovora. V skladu s 177. členom ZDR mu mora vročiti pisno obdolžitev in določiti kraj in čas zagovora. Tožena stranka je tožnici dne 16.8.2004 vročila pisno obdolžitev, ki ji jo je predhodno ustno predstavila M.G.Z.. Istega dne je bila hkrati z obdolžitvijo pozvana, naj obrazloži sporni dogodek, kar je v prisotnosti M.G.Z., B.T. in M.Ž. tudi storila. Tožnica je priznala, da je na ime D.K. vzela 110.000,00 SIT, ki mu jih je kasneje po dogovoru nakazala (tožena stranka je to že izvedela od D.K. samega), medtem ko je prisvojitev 330.000,00 SIT zanikala. Iz ugotovljenega izhaja, da je tožena stranka izpolnila formalne zahteve, ki jih ZDR predpisuje v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Tožnici je bilo predočeno, kaj se ji očita; omogočen ji je bil zagovor, ki ga je tudi podala. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ravnanja tožnice ni mogoče opredeliti za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Razlogi za to naj bi bili naslednji: temelj delovnega razmerja je pogodba o zaposlitvi, zato je treba tudi pojem "druge obveznosti iz delovnega razmerja" razlagati v smislu obveznosti delavca, ki so določene v pogodbi o zaposlitvi, internih aktih delodajalca in zakonskih določilih o obveznostih delavca; zato ne more biti vsako protipravno ravnanje delavca razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po oceni sodišča prve stopnje tožnica ni imela nikakršnih pooblastil delodajalca za pomoč pri blagajni vzajemne pomoči, ki je bila organizirana v okviru sindikalne organizacije. Finančna sredstva, s katerimi je upravljala v odsotnosti blagajničarke, niso bila last tožene stranke. Za svoje ravnanje bi lahko odgovarjala kvečjemu sindikalni organizaciji, če je kršila Pravila ZSSS Zavarovalnice Maribor, ne pa toženi stranki, ker delo v blagajni ni tožničina delovna naloga in tega dela ni opravljala po navodilih in pod nadzorom tožene stranke. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje. ZDR med drugim v 35. členu določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Ni dvoma, da v spornem primeru ni šlo za kršitev, ki bi bila v zvezi z opravljanjem dela, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma obveznostmi, določenimi v pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa je za kršitev drugih obveznosti mogoče šteti tudi ravnanja delavca, ki so v zvezi z dejstvom, da ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem. Sindikat pri toženi stranki je imel organizirano blagajno vzajemne pomoči, ki jo je vodila ena od tožničinih sodelavk v okviru pogojev, ki jih je za sindikalno delo zagotavljala tožena stranka. To pomeni, da je blagajna poslovala v prostorih tožene stranke, med delovnim časom, namenjena je bila izključno delavcem tožene stranke in tožena stranka je preko svoje računovodske službe zagotavljala odplačevanje "kreditov", odobrenih pri blagajni vzajemne pomoči. Tožnica je sodelavko v času njene odsotnosti nadomestila. Ni pomembno, ali je tožena stranka za to vedela in s tem soglašala, važno je, da se organizacija dela blagajne ni v ničemer spremenila. Blagajna vzajemne pomoči je bila sicer del sindikalne dejavnosti, vendar pa še vedno dejavnosti, ki je potekala pri toženi stranki oziroma sindikatu, organiziranem pri toženi stranki, v prostorih tožene stranke, med delovnim časom, za delavce tožene stranke. Če tožnica ne bi bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, z blagajno vzajemne pomoči niti ne bi mogla imeti opravka. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da vsako protipravno ravnanje delavca še ne predstavlja kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar pa je bilo v spornem primeru iz zgoraj navedenih razlogov ravnanje, ki ga je tožnici očitala tožena stranka, v zvezi z delovnim razmerjem in obveznostmi iz delovnega razmerja. Med te obveznosti brez dvoma sodi tudi primeren odnos do sodelavcev in njihove lastnine. Zato v primeru, če je tožnica res zlorabila podatke sodelavcev in v njihovem imenu denar vzela sama, to lahko pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ravnanje tožnice ni v zvezi z delovnim razmerjem in pogodbo o zaposlitvi, tudi v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, ali je tožnica dejansko odgovorna za ravnanja, ki se ji očitajo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ponovno kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Po tej določbi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker se bo v ponovljenem postopku potrebno opredeliti do pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ali je tožnica odgovorna za očitana dejanja in ali obstojijo okoliščine in interesi, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka) in ker se bo v primeru, če bo ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendarle treba opredeliti tudi do predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je primerneje, če o zadevi ponovno odloča sodišče prve stopnje. Tožnica je priglasila stroške odgovora na pritožbo. Po 3. odstavku 165. člena ZPP sicer pritožbeno sodišče, kadar razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo. Vendar pa je to smotrno le tedaj, kadar je odločitev o stroških odvisna od uspeha v pravdi. Če stroški niso potrebni, uspeh v pravdi na odločitev sodišča ne vpliva. V tem primeru odgovor na pritožbo v ničemer ni pripomogel k njeni rešitvi, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnica te stroške krije sama.