Jedro

Ker sta tožnika zapustila izpostavo azilnega doma pred dokončanjem postopka v upravnem sporu, je sodišče ocenilo, da za odločitev v zadevi ne izkazujeta več pravnega interesa. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče utemeljenosti tožbe ne presoja. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnikoma pravni interes za vodenje postopka v obravnavanem upravnem sporu prenehal, tožbenih ugovorov ni presojalo. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrglo, saj izpodbijani upravni akt očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo (obeh) tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe povzema navedbe tožnikov kot sta jih podala ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru. Povedala sta, da je tožnik šiit, tožnica pa sunitka in da je tožnica starejša od tožnika, zaradi česar ju je tožnikova družina zavrnila. Poročila sta se na skrivaj in sta na skrivaj tudi skupaj živela.

3. Kot razlog, zaradi katerega zaprošata za mednarodno zaščito, sta navedla spremembo vere in sicer iz islamske vere v krščansko. Oseba po imenu Ali jima je tudi priskrbela biblijo. Navedla sta, da jima je enkrat tožnikova mama nastavila petelinjo glavo v posteljo kot urok, da se bosta vrnila k islamu. Povedala sta še, da jima je enkrat, med vožnjo avtomobila, nek motorist vrgel v avto steklenico z bencinom in da je nato vrgel tudi vžigalico, vendar se k sreči bencin ni vžgal. Življenje je potem postajalo iz dneva v dan težje.

4. Pooblaščenci tožnikov so dne 22. 3. 2016 posredovali krstna lista, izdana v Evangeličanski cerkvi dne 13. 3. 2016, iz katerih je razvidno, da sta bila tega dne prosilca v tej cerkvi krščena (to je 27 dni po podanih prošnjah za mednarodno zaščito). Posredovali so tudi 11 strani informacij o izvorni državi tožnikov, v angleškem jeziku in sicer informacij o muslimanih v Iranu, ki spremenijo vero, ki jih je pri svoji odločitvi tudi upoštevala.

5. Dalje tožena stranka navaja, da sta tožnika za mednarodno zaščito zaprosila šele po drugi zavrnitvi s strani avstrijskih organov dne 12. 2. 2016. 6. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da tožnika v povezavi z njunimi navedbami, težav, ki naj bi jih imela ob vrnitvi v izvorno državo zaradi dejstva, da sta se v Republiki Sloveniji krstila v Evangeličanski cerkvi, nista upravičena do podelitve statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožnika tudi ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj nista uveljavljala resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1. 7. Tožnika vlagata tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. Zatrjujeta, da odločba ne upošteva, da je tožnica ranljiva oseba s posebnimi potrebami, o čemer se v spisu nahaja potrdilo Psihiatrične klinike v Ljubljani in da je to okoliščino tožena stranka popolnoma prezrla. Zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Dalje navajata, da tožena stranka pri izdaji odločbe ni uporabila doktrine treh temeljnih strukturnih elementov oziroma kriterijev v skladu z uveljavljeno sodno prakso (npr. sodba I U 787/2012-9 z dne 29. 8. 2012), zato odločbe tudi v tem smislu ni mogoče preizkusiti. Zatrjujeta tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka jima očita, da za mednarodno zaščito nista zaprosila kakor hitro je bilo mogoče, kar pa ne drži, saj pred prihodom v Sloveniji nista vedela, kje je Slovenija in sta pri podaji prošnje priznala, da sta si najprej želela v Avstrijo, potem pa sta pooblaščenki dodatno povedala še, da ju je slovenska policija spodbujala naj vendarle poskušata priti v Avstrijo in jima pri tem celo aktivno pomagala. Nato se opredeljujeta do navedb v odločbi, ki naj bi bile po mnenju tožene stranke malo verjetne, ki jih tudi pojasnjujeta in utemeljujeta. Glede neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava pa navajata, da tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala smernic UNHCR iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi in da tožena stranka njunih odgovorov s tem v zvezi ni upoštevala. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter jima prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora ves čas izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravo varstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

11. Tožena stranka je dne 7. 6. 2017 sodišče obvestila, da sta tožnika dne 25. 5. 2017 samovoljno zapustila izpostavo azilnega doma v Logatcu. Ker sta torej tožnika zapustila izpostavo azilnega doma pred dokončanjem postopka v upravnem sporu, je sodišče ocenilo, da za odločitev v zadevi ne izkazujeta več pravnega interesa. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče utemeljenosti tožbe ne presoja. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnikoma pravni interes za vodenje postopka v obravnavanem upravnem sporu prenehal, tožbenih ugovorov ni presojalo.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrglo, saj izpodbijani upravni akt očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.