Jedro

Tožnikova (spremenjena) odločitev za podpis pogodbe o zaposlitvi je bila odraz njegove prave in resnične volje, ne glede na to, da si je tožnik kasneje premislil ter sprejeto odločitev štel za slabo oz. neustrezno. Glede na izpovedi prič, ki so bile prisotne na sestanku, ter pisno in ustno mnenje izvedencev, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnik v tem sporu, kljub njegovi drugačni izpovedi, ni dokazal nerazsodnosti in napak volje pri sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013, ki vključuje pisni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2011, in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da pogodba o zaposlitvi z dne 16. 2. 2011 velja tudi od 1. 1. 2014 dalje, ter posledično zahtevka za vrnitev na delo in reparacijo po tej pogodbi. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno kot prepozen zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in B.B.. Trdi, da se je šele po prejemu pisnega izvedenskega mnenja seznanil s tem, da sodna izvedenca nista upoštevala zaključkov, ki sta jih podali navedeni zdravnici in bi ju bilo zato potrebno zaslišati. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za ponovno zaslišanje priče C.C. Zgolj na podlagi diagnoze akutna stresna situacija, ki jo je postavil lečeči psihiater 10 dni po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče sklepati, da se je ta pri tožniku razvila šele po sestanku pri toženi stranki. Pooblaščenka tožnika je na zadnjem naroku soglašala z branjem izpovedi lečečega psihiatra, kar pa ni ovira za njegovo ponovno zaslišanje.

Poudarja, da ponujene nove pogodbe o zaposlitvi v predvidenem roku ni sprejel oziroma jo je celo pisno zavrnil zaradi bistveno nižje plače. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil pred odhodom na sestanek seznanjen z vsebino morebitne nove ponudbe. Vztraja, da so mu med sestankom predstavniki tožene stranke nedopustno grozili, nanj pritiskali, ga žalili in zavajali, da bo ostal brez zaposlitve. Pri sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi tožnik ni bil zmožen razsojanja, podane so bile tudi napake volje. Meni, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbo 49. člena ZDR-1. Ker je tožnik zavrnil spremembo stare pogodbe o zaposlitvi, bi jo morala tožena stranka odpovedati s ponudbo nove, kot je določeno v 91. členu ZDR-1. Glede na tožnikovo invalidnost bi morala tožena stranka pred odpovedjo iz poslovnega razloga pridobiti tudi mnenje komisije. Tej zakonski zahtevi se je izognila tako, da je dne 20. 12. 2013 tožnika prisilila k podpisu nove pogodbe o zaposlitvi, ne da bi pred tem pridobila mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta dokumentalist in ga z njim seznanila. Tožena stranka je izkoristila tožnikovo slabo zdravstveno stanje in dosegla, da je tožnik brez sposobnosti razsojanja ter pod prisilo podpisal novo pogodbo o zaposlitvi.

Po oceni tožnika je izvedensko mnenje nestrokovno in pomanjkljivo, saj sodna izvedenca nista v celoti odgovorila na podane pripombe. Tožnik je od izvedencev pričakoval strokovne odgovore, ki bi temeljili na preizkušenih metodah in podrobnejši analizi poteka sestanka z vidika tožnikovega zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje tožniku ni dalo možnosti, da s postavitvijo novih izvedencev psihiatrične in klinično psihološke stroke dokaže svoje slabo zdravstveno stanje pri sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi. Pri sprejeti dokazni oceni sodišče ni upoštevalo pisne izjave in izpovedi lečečega psihiatra C.C., tožnikove žene in njegove osebne zdravnice. Tožnik dvomi v verodostojnost mnenja izvedenca kliničnega psihologa, saj ni navedel nobene od metričnih metod, ki jih je uporabil pri izdelavi mnenja. Meni, da bi moral izvedenec v mnenju podati celoten seznam opravljenih diagnostičnih metod oziroma uporabljenih testiranj. Ker tega izvedenec klinični psiholog ni storil, bi moralo sodišče ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca, ki bi uporabil strokovno priznane metode. Tudi sicer klinični psiholog ni strokovno usposobljen, da ocenjuje zdravstveno stanje tožnika. Trdi, da izvedenca, ki sta se sicer seznanila s celotno zdravstveno dokumentacijo, nista upoštevala posledic poškodb glave in stresnih dogodkov pri tožniku oziroma kronificirane posttravmatske stresne motnje, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na njuno mnenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeni očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novih izvedencev psihiatrične stroke in klinično psihološke stroke ni utemeljen. ZPP v 254. členu določa, da se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Mnenje drugih izvedencev se zahteva tudi, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Predpostavka za postavitev novih izvedencev je torej ocena sodišča, da je mnenje izvedencev protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog za postavitev novih izvedencev zavrnilo kot neutemeljen, saj je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v D. ocenilo kot popolno, strokovno in prepričljivo. Presodilo je, da sta izvedenca svoje mnenje natančno pojasnila in odgovorila na vsa zastavljena vprašanja, v njunem mnenju ni našlo nobenih protislovij. Prav tako ni podvomilo v strokovnost dela izvedencev. S takšno presojo in razlogi prvostopenjskega sodišča se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožnik v pritožbi namreč zgolj drugače kot sodišče prve stopnje interpretira izvedensko mnenje, s tem da ponuja lastno dokazno oceno izvedenskega mnenja in drugih izvedenih dokazov. S tem tožnik ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, temveč izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami izvedencev, zlasti kliničnega psihologa E.E., ter dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Vztrajanje pri postavitvi drugih izvedencev za ugotovitev dejstev, ki sta jih ugotovila že izvedenca, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja in drugačnih (strokovnih) pričakovanj, po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novih izvedencev. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje postavljena izvedenca prof. dr. F.F. in prof. dr. E.E. po prejemu pisnega mnenja na tožnikov predlog zaslišalo. Ocenilo je, da sta izvedenca, ki sta bila seznanjena z vsemi izvedenimi dokazi v tem postopku in celotno medicinsko dokumentacijo, odgovorila na vsa relevantna vprašanja o tožnikovem zdravstvenem stanju oziroma sposobnosti za razsojanje in izjavi volje pri sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi.

8. Iz obvestila o imenovanju komisije za izdelavo izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka prof. dr. F.F. po prevzemu in pregledu spisa predlagala še pritegnitev specialista klinične psihologije zaradi stanja po poškodbi glave in posledično nevrokognitivne poškodovanosti. Po oceni pritožbenega sodišča gre za razumni razlog, zakaj je bil v izdelavo izvedenskega mnenja izvedenke vključen klinični psiholog prof. dr. E.E.. Zato so pritožbene navedbe o strokovni neprimernosti za ocenjevanje zdravstvenega stanja tožnika neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo v strokovnost in pravilnost opravljenega dela kliničnega psihologa, ki se je nanašalo na psihološko testiranje tožnika. Izvedenec je svoje mnenje utemeljil ne le na podlagi psihodiagnostičnih testov, temveč tudi na podlagi podatkov v spisu in na podlagi svojih strokovnih življenjskih izkušenj. V pisnem in ustnem izvidu je pojasnil, kakšni so bili rezultati testov in preiskav. Izvedensko mnenje je rezultat celotnega strokovnega angažmaja izvedenca, pri čemer sta način oprave dela in priprave mnenja v njegovi pristojnosti. Znanstvene metode dela oziroma spoznavna sredstva, ki jih uporabi pri izdelavi mnenja, so v rokah izvedenca kot osebe, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, ki ga sodišče nima. Katera sredstva oziroma metode bo pri svojem delu uporabil, je stvar strokovne presoje izvedenca. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da bi moral izvedenec navesti celoten seznam opravljenih testiranj in metričnih metod, ki jih je uporabil pri izdelavi mnenja. Tudi sicer tožnik ni navedel, kako bi navedba vrst preiskovalnih in diagnostičnih postopkov lahko ovrgla ugotovitve izvedencev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izvedensko mnenje v tej zadevi ni imelo takšnih pomanjkljivosti, da bi bilo potrebno izvedensko mnenje dopolnjevati ali da bi bilo potrebno imenovanje novih izvedencev, saj je bilo dejansko stanje za odločitev dovolj razjasnjeno. Stvar proste dokazne presoje sodišča pa je, ali bo glede na že izvedene dokaze in njihovo oceno izvajalo še nadaljnje dokaze.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje A.A. in B.B. ter ponovno zaslišanje lečečega psihiatra dr. C.C.. Tožnik je šele v peti pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2017 predlagal zaslišanje A.A. in B.B., pri čemer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazal, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predlagati že prej. Tožnik je namreč z izvidom lečeče psihologinje A.A. razpolagal, saj ga je v preteklosti že psihološko pregledala. Tako se je v prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2014 in na prvem naroku za glavno obravnavo dne 30. 1. 2015 tožnik skliceval le na izvid klinične psihologinje A.A. z dne 25. 1. 2010, ne da bi predlagal njeno zaslišanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo o prekluziji po četrtem odstavku 286. člena ZPP, ko ni izvedlo prepozno predlaganega dokaza za zaslišanje A.A. in B.B.. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje o nepotrebnosti dokaznega predloga za ponovno zaslišanje priče dr. C.C. glede na to, da je bil v tem sporu že zaslišan, na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa sta se obe stranki izrecno strinjali, da se pred spremenjenim senatom zgolj preberejo zapisniki o izpovedih zaslišanih prič. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku seznanilo tudi z izvidi lečečih zdravnic. Vsebino izvedenih dokazov je korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je izvedensko mnenje presojalo tudi v luči mnenj in izpovedb zdravnikov ter ocenilo in obrazložilo, da mnenje lečeče psihologinje in izpoved lečečega psihiatra ne izpodbijata izvedenskega mnenja. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni mogoče enačiti različnih procesnih položajev prič in izvedencev v dokaznem postopku. Lečečega zdravnika stranke, ki je zavezan k skrbi za njeno zdravstveno stanje, lahko sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari ve, torej o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sam zaznal. Kot t.i. izvedena priča je zaradi strokovnega znanja, ki ga ima, le v boljšem spoznavnem položaju od drugih oseb, ki tega znanja nimajo, še vedno pa sodišču posreduje le svoje védenje o dejstvih in ne strokovnega znanja. Sodni izvedenec pa je pomočnik sodišča pri pojasnjevanju strokovnih vprašanj iz področja, za katero sodišče samo nima potrebnega strokovnega znanja. Glede na različen predmet dokazovanja torej ni bilo potrebe po soočenju izvedencev in izvedene priče dr. C.C.. Poleg tega je po določbi tretjega odstavka 239. člena ZPP soočenje predvideno le kot ena od možnosti zaslišanja priče in stranke, ne pa izvedencev in izvedene priče. Tožnik glede na navedeno pritožbene graje ne more uspešno utemeljiti s svojo analizo izvedenskega mnenja ter posameznih izvidov dr. C.C. in A.A. ter izjav tožnikove osebne zdravnice in tožnikove žene.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2011 s polovičnim delovnim časom kot novinar urednik ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 8. 12. 2010. Zaradi reorganizacije delovnega procesa je tožena stranka tožniku, enako kot ostalim zaposlenim, ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto dokumentalist. Tožnik je ponudbo zavrnil, ker se z znižanjem plače iz 1.234,06 EUR na 641,90 EUR ni strinjal, o čemer je toženo stranko tudi pisno obvestil. Kljub temu je tožnik kasneje na sestanku pri toženi stranki v prisotnosti odgovorne urednice G.G. in direktorja H.H. podpisal novo pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013, s katero je bilo med drugim dogovorjeno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2011 za delovno mesto novinarja urednika. Pred sestankom se je tožnik o svojem pravnem položaju posvetoval pri pooblaščenem odvetniku sindikata, ki ga je seznanil s tem, da mu ponujene pogodbe o zaposlitvi ni treba podpisati in da mu v primeru odklonitve ponujene zaposlitve delovno razmerje ne more prenehati, ker mu morajo ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je verjel strokovnemu pojasnilu sindikalnega odvetnika. Ob upoštevanju tožnikove izpovedi je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da se je tožnik ustrezno poučil o pravnih možnostih in da tožnikovo sposobnost razsojanja v času podpisa nove pogodbe o zaposlitvi potrjuje mnenje obeh sodnih izvedencev, ki sta izpostavila, da si je tožnik situacijo na sestanku deloma predstavljal že doma in se skušal nanjo pripraviti ter da se nanjo ni ustrezno odzval. 12. Po določbi prvega odstavka 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) lahko sklenitev pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka. Tudi če je tožnik ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi najprej pisno zavrnil, citirana določba ne preprečuje nadaljnjih pogajanj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki se v obravnavanem sporu uporablja v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1, pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče. Nova pogodba pa velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka, kot je določeno v tretjem odstavku 49. člena ZDR-1. Ker je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi na sestanku pri toženi stranki podpisal, tožena stranka ni bila dolžna ravnati po določbi 50. člena ZDR-1 in tožniku odpovedati pogodbe o zaposlitvi ter mu istočasno ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za nadaljevanje dela pod spremenjenimi pogoji. Ob upoštevanju navedene pravne podlage niso bistvene pritožbene navedbe, da se je tožena stranka izognila postopku pri komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku kot delovnemu invalidu po 116. členu ZDR-1. Prav tako tožena stranka ni ravnala v nasprotju z zakonom, če v času sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ni pridobila dopolnilnega mnenja invalidske komisije. Zakon ne določa, da ga mora zahtevati ali pridobiti. Po petem odstavku 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl. - ZPIZ-1) lahko mnenje zahtevata delodajalec ali zavarovanec. Tožena stranka je kasneje glede na ugotovljeno invalidnost tožnika tudi pridobila dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta dokumentalist - z omejitvami brez vsiljenega ritma in dežurstva s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno.

13. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče pravilno ugotovilo, da pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 za delovno mesto dokumentalist ni bila okrnjena sposobnost razsojanja tožnika, niti ni bila njegova volja obremenjena z relevantnimi napakami. Stresno doživljanje se je pri tožniku razvilo kasneje, neposredno predvsem doma, v situaciji utrujenosti in zavedanja pomembnosti preteklega dogodka. Tako so se kasneje po dogodku pojavile anksioznost, izogibanje razmišljanju o preteklih dogodkih, težave s spanjem, slaba koncentracija in povečana stopnja vznemirjenosti. Pri tožniku je bila po sestanku ugotovljena akutna stresna reakcija, ki se je pojavila znotraj ene ure po dogodku. Pritožbeno sodišča soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikova (spremenjena) odločitev za podpis pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 odraz njegove prave in resnične volje, ne glede na to, da si je tožnik kasneje premislil ter sprejeto odločitev štel za slabo oz. neustrezno. Glede na izpovedi prič, ki so bile prisotne na sestanku, ter pisno in ustno mnenje izvedencev, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnik v tem sporu, kljub njegovi drugačni izpovedi, ni dokazal nerazsodnosti in napak volje pri sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen ter 154. člen ZPP). Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) ni upravičena niti tožena stranka, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.