Jedro

Haaška konvencija o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem prepoveduje zahtevati varščino za pravdne stroške samo zato, ker je tožnik tujec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je predlog tožene stranke, da tožeča stranka položi varščino za pravdne stroške, zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na 90. in 91. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ZMZPP, ter na Haaško konvencijo o civilnem postopku iz l.1954. Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sklepa. Navajala je, da Haaška konvencija o civilnem postopku ne zavezuje Nemčije, ker nikjer ni izkazano, da se je Nemčija strinjala k pristopu RS kot naslednice SFRJ. Ne zadostuje namreč zgolj, da je konvencijo sprejela Slovenija, nasledstvo SFRJ mora priznati tudi Nemčija.

Pritožba ni utemeljena.

Tožniško varščino so najprej urejale določbe večstranske Haaške konvencije o civilnem postopku z dne 1.3.1954 (Ur.l. FLRJ-MP, št. 6/62), katere državi pogodbenici sta tudi Nemčija in RS, ki je status države pogodbenice v Haaški konvenciji o civilnem postopku pridobila 1.9.1992. Kasnejša večstranska Haaška konvencija o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem z dne 25.10.1980 (Ur.l.SFRJ-MP, št. 4/88) je na podlagi 22.člena te določbe nadomestila z novimi, za to konvencijo pa prav tako velja, da sta državi pogodbenici tudi Nemčija in RS, ki je status države pogodbenice pridobila 1.9.1992. Izjava o nasledstvu omenjene konvencije je bila deponirana 18.6.1992 pri MZZ Nemčije, tako kot predpisuje način pristopa sama konvencija v 32.členu, in se RS šteje kot naslednica oz. članica konvencije. Pritožba glede na to nepravilno navaja, da bi morala Nemčija izrecno izjaviti, da sprejema članstvo R Slovenije v konvenciji, ker le-ta v 32.členu določa, da lahko vsaka druga država pristopi h konvenciji (I.odstavek), da se listina o pristopu pošlje MZZ Nemčije (II.odstavek) in da ima pristop učinek v odnosih med državo pristopnico in tistimi državami pogodbenicami, ki v 12 mesecih po prejemu obvestila o pristopu ne vložijo ugovora (III.odstavek). Takšnega ugovora pa s strani Nemčije ni bilo, zato določila konvencije v konkretnem sporu veljajo in so glede na primat mednarodnega prava pred zakonom primarni materialnopravni vir. Ustava RS v 8.členu namreč določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ter da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno.

Po 14. členu Konvencije o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem, se tako kot po Konvenciji o civilnem postopku, od fizičnih ali pravnih oseb s stalnim prebivališčem v eni izmed pogodbenic, ki so se pojavili kot tožniki ali intervenienti pred sodiščem druge pogodbenice, ne sme zahtevati kakršnakoli varščina ali depozit samo zato, ker so tujci ali ker nimajo domicila ali stalnega prebivališča v državi, v kateri se je spor začel. To pravilo se uporablja tudi za plačilo, ki bi se zahtevalo od tožnika ali intervenienta kot varščina za sodne stroške.

Glede na navedene določbe materialnega prava je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje po 2. točki 365. člena ZPP.