Jedro

Okoliščina, da naj bi priče prihajale iz toženkine „sfere“ (kot izpostavlja pritožba), jim (sama za sebe) verodostojnosti ne jemlje, dejstvo, da so o določenih okoliščinah izvedeli od nje (in jih niso zaznali sami) pa ne dokazne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 3. 2018: - zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo denarnega zneska 35.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2010 dalje do izdaje sodbe in plačilo stroškov pravdnega postopka (točka I izreka), - po nasprotni tožbi odločilo, da je dolžan tožnik toženki v 15-ih dneh plačati znesek 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 4. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 5. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 6. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 7. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 8. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 9. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 10. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 11. 2011 dalje do plačila, od zneska od 1.200,00 EUR od dne 30. 12. 2011 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR od dne 30. 1. 2012 dalje do plačila in od zneska 1.200,00 EUR od dne 29. 2. 2012 dalje do plačila (točka II/1 izreka), - po nasprotni tožbi odločilo, da je dolžan tožnik toženki v 15-ih dneh plačati znesek 7.590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 500,00 EUR od dne 15. 1. 2014 dalje do plačila, od zneska 140,00 EUR od dne 17. 9. 2015 dalje do plačila, od zneska 600,00 EUR od dne 15. 2. 2014 dalje do plačila in od zneska 200,00 EUR od dne 17. 7. 2013 dalje do plačila (točka II/2 izreka), - v presežku zahtevka po nasprotni tožbi zavrnilo (točka II/3 izreka), - odločilo, da je dolžan tožnik toženki plačati pravdne stroške v znesku 3.804,26 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (točka II/4 izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov dne 3. 5. 20181 pritožil tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (v spremenjeni sestavi). Omenja, kako naj bi sodišče odločilo in kakšno obrazložitev je podalo. Takšna odločitev je vsebinsko neprepričljiva in v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom kakor tudi s samimi ugotovitvami sodišča v izpodbijani sodbi. Bila naj bi neživljenjska, v posledici vsega pa tudi nezakonita. Kar se tiče zahtevka po osnovni tožbi, opozarja na okoliščino, da sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je listina, ki nosi datum 15. 6. 2010 in je bila predhodno sestavljena s strani odvetnika G. iz Trbovelj, dejansko podpisana s strani toženke, njeni osebni podatki na sami listini pa so tudi pravilni. Poudarja, da sta bila takrat s toženko sama in ni bilo prisotnih nobenih prič. Vse zaslišane priče, ki dejansko izvirajo iz same sfere toženke, so lahko bodisi potrdile le tisto, kar so same slišale bodisi od toženke bodisi celo od drugih posameznikov. Pri samem zaslišanju teh prič se je sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem ukvarjalo z drugimi vprašanji, ki za odločitev v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom nimajo nobene vsebinske ali pravne povezave. Za odločitev o tožbenem zahtevku je pomembno le to, da je toženka listino veljavno podpisala, s tem podpisom pa tudi pripoznala njeno vsebino in vse do trenutka, ko jo je tožnik začel terjati na vrnitev dolgovanega zneska, v zvezi z vsebino omenjene listine ni podajala nobenih ugovorov. Ali je toženka sporno listino dejansko prebrala ali ne oziroma ali je pri tem, ko je listino podpisala, bila ustrezno skrbna, je povsem drugo vprašanje. V kolikor je bila lahkomiselna in listine z dne 15. 6. 2010 pred podpisom ni prebrala, mora sama nositi pravne posledice in za takšno svoje (lahkomiselno) ravnanje odgovarja sama. Z izpodbijano odločitvijo v zvezi s tožnikovim zahtevkom sodišče ne le, da prihaja samo s seboj v nasprotje (saj na eni strani zatrjuje, da v samo listino z dne 15. 6. 2010 ne more dvomiti, po drugi strani pa navaja, da je njena vsebina neživljenjska in tudi povsem nelogična), ampak s tem dejansko podaja zelo „nevaren“ precedens glede zahtevkov, ki temeljijo na podlagi listin, ki so nesporno podpisane s strani dolžnikov. Povsem enako naj bi veljalo za izjavo toženke v prilogi A17. Tožnik je tekom dokaznega postopka predložil listinska dokazila, da je imel že dolgo časa preden je sploh spoznal toženko in z njo pričel „prijateljevati“ v najemu pri banki svoj lasten bančni sef, v katerem je hranil svoje premoženje, pa vendar sodišče temu ne verjame. V zvezi s tem je podal tudi dokazni predlog, katerega je sodišče brez kakršnekoli obrazložitve zavrnilo kot nepotrebnega, čeprav je z njim izkazoval, da je v najetem bančnem sefu hranil svoje premoženje, ki ga je predhodno ustvaril z lastnim delom. Sodišče v zvezi s tem ni zapisalo niti ene same besede, po drugi strani pa v celoti verjame izpovedbi toženke, ki se v določenih delih prav tako izkaže za neresnično oziroma neverodostojno. Zato se tožniku povsem utemeljeno poraja dvom v (ne)pristranskost samega sodišča. Kar se tiče tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi poudarja, da je ta zahtevek utemeljen kvečjemu le za tisti štiri posojila, glede katerih je toženki dejansko podpisal posojilne pogodbe, ne pa tudi v preostalem delu. Glede neporavnanih obveznosti iz naslova najemnin za obdobje od meseca aprila 2011 do vključno meseca 2012 pa je odločitev skrajno nelogična pa tudi neživljenjska. Pritožba omenja, zakaj je sodišče zavrnilo toženkin zahtevek na plačilo neporavnanih najemnin za čas, ko je bila slednja zgolj solastnica lokala, in pojasnjuje, zakaj razlogi za ugodeni del niso prepričljivi. Sodišče je namreč samo zavrnilo toženkin zahtevek po plačilu najemnin v višini 600,00 EUR za obdobje pred mesecem aprilom 2011 na podlagi ocene, da je toženka svoje delež najemnine v navedenem znesku s strani tožnika v obliki neposrednih plačil prejela. Zakaj naj bi se to trenutkom, ko je toženka postala izključna lastnica lokala, kar naenkrat spremenilo, iz izpodbijane sodbe ni moč razbrati. Sodišče s svojo obrazložitvijo, ki se nanaša na ta del toženkinega zahtevka, prihaja samo s seboj v nasprotje. Tožnik opozarja na dejstvo, da so vsa plačila posameznih mesečnih obrokov najemnine ne glede na vsebino sklenjene predpogodbe potekala v izplačilu gotovine na roko, kar je potrdil tudi L. J. Če je sodišče navedbam tožnika in priče J. ter tudi predloženim blagajniškim potrdilom sledilo, zakaj potem za čas, ko je bila toženka sama lastnica lokala, temu več ne verjame. Tega iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati. Edino kar je moč razbrati je to, da sodišče sledi izpovedbi toženke, ki pa se je na več mestih dejansko izkazala za neresnično, s tem pa tudi za neverodostojno. Neverjeten je tudi zaključek sodišča, da je dolžan tožnik toženki povrniti del posojila, ki ga je sama najela pri N. d.d. v skupnem znesku 17.000,00 EUR in katerega je v dobršnem delu porabila za svoje lastne potrebe, za katere se je izkazalo, da gre za njene predhodne dolgove, kar je slednja tudi priznala v svoji izpovedbi. Če sodišče že tako slepo verjame navedbam toženke o zatrjevani celo življenjski skupnosti med pravdnima strankama v tistem obdobju, ki je temeljila na vzajemnem zaupanju, potem kakršnakoli najemna pogodba, katere predmet bi bili prostori lokala, sploh ne bi bila potrebna, saj bi vse temeljilo na zatrjevanem zaupanju med pravdnima strankama. Več kot očitno je, da je toženka posojilo, ki ga je najela pri banki, dejansko potrebovala za lastne potrebe in lastne interese. Takšno „slepo“ sledenje sodišča navedbam in izpovedbi toženke, ki se na podlagi vsega navedenega dejansko izkažejo za vsebinsko protislovne, s tem pa tudi skrajno neverodostojne, je pravno zgrešeno. Tudi upoštevaje okoliščino, da sodišče prve stopnje samo v določenih delih izpovedbi toženke ne sledi in je celo njen zahtevek iz naslova plačila zapadlih najemnin ter neporavnanih obveznosti iz naslova danih posojil v dobršnem delu zavrnilo kot neizkazan (neutemeljen). Zgolj časovno sovpadanje najema kredita in večkratni dvig gotovine neposredno po samem podpisu najemne pogodbe ne more biti zadostna dejanska podlaga, da bi lahko s potrebno mero skrbnosti in tudi verjetnosti lahko zatrjevali, da je toženka šla v najem posojila izključno za potrebe tožnika. Obrazložitev v tem delu je vsebinsko pavšalna in nepreverljiva.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni očitki, da naj bi bila izpodbijana odločitev vsebinsko neprepričljiva, v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom kakor tudi s samimi ugotovitvami sodišča, neživljenjska ter v posledici vsega tudi nezakonita, so presplošni (nekonkretizani), pa tudi sicer neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi natančne (celostne) in prepričljive ocene izvedenih dokazov podalo jasne (neprotislovne) ugotovitve, ki jih pritožba ne uspe izpodbiti.

6. Nebistveno je pritožbeno poudarjanje, da sodišče prve stopnje glede listine (potrdila) z dne 15. 6. 2010, ki naj bi jo sestavil odvetnik G. iz Trbovelj,2 nima pomislekov v njeno pristnost oziroma v dejstvo, da jo je podpisala toženka. Zgolj to namreč ne pomeni, da bi moralo slediti tudi vsebini, kot je iz potrdila razvidna. Ta listina je le eden od dokazov, ki ga je sodišče prve stopnje (v skladu z načelom/napotilom iz 8. člena ZPP3) presojalo skupaj z drugimi (in sicer izpovedbami pravdnih strank in prič, listin, sms sporočil). Ob upoštevanju tudi drugih izvedenih dokazov pa je lahko prišlo do zaključka, da vsebina listine ne odraža dejanskega stanja oziroma da tožnikovim trditvam (kot tudi njegovi izpovedbi) ni moč slediti, kar vse je tudi prepričljivo obrazložilo.4 Brezpredmetno je nadalje tožnikovo pojasnjevanje, da ob podpisu prej omenjenega potrdila ni bilo prisotnih nobenih prič. Njihove izpovedbe namreč niso bile relevantne zaradi (njihovega morebitnega) vedenja o dogajanju v zvezi s potrdilom, ampak zaradi ostalih okoliščin, na podlagi (tudi) katerih je sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da tožnik s takšnim zneskom denarja (35.000,00 EUR) v obravnavanem obdobju ni razpolagal5 (in jih posledično toženki tudi ni mogel posoditi). Okoliščina, da naj bi priče prihajale iz toženkine „sfere“ (kot izpostavlja pritožba), jim (sama za sebe) verodostojnosti ne jemlje,6 dejstvo, da so o določenih okoliščinah izvedeli od nje (in jih niso zaznali sami) pa ne dokazne vrednosti.

7. Čeprav je ta relevanten, pa omenjeno potrdilo predstavlja „le“ dokaz, ki naj bi kazal na obstoj (in ne vzpostavljal) zatrjevane obveznosti. Z drugimi besedami: Gre za dokaz o zatrjevani pogodbi in ne pogodbo samo. Že zato ni jasno, zakaj bi morala toženka7 (kot izpostavlja pritožba) pred trenutkom, ko je začel tožnik od nje na njegovi podlagi uveljavljati plačilo, v zvezi s pravilnostjo (ustreznostjo) njegove vsebine uveljavljati kakršnekoli ugovore (zahtevke). Ker omenjena listina ni pogodba in ker omenjena pravda ne teče zaradi razveljavitve (izpodbijanja) pravnega posla iz razloga zmote, je nebistveno tudi vprašanje (ki ga izpostavlja pritožba) toženkine skrbnosti (lahkomiselnosti) ob njenem podpisu. Kot je bilo poudarjeno, predstavlja predmetna listina „zgolj“ dokaz o obstoju zatrjevane obveznosti, ki pa ga je potrebno prav tako presojati v skladu z 8. členom ZPP, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in na podlagi presoje (ocene) vseh (torej tudi ostalih) izvedenih dokazov (obrazloženo) zaključilo, da njena vsebina ne ustreza dejanskemu stanju. Z ozirom na to, da se okoliščini pristnosti listine in neskladnosti njene vsebine z dejanskim stanjem medsebojno ne izključujeta, pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje s svojimi zaključki (ki jih tožnik ne uspe izpodbiti) prišlo samo s seboj v nasprotje, ne drži, neprepričljivo pa posledično izzveni tudi poudarjanje, da naj bi izpodbijana odločitev predstavljala zelo „nevaren“ precedens glede zahtevkov, ki temeljijo na listinah podpisanih s strani dolžnikov.8

8. Neprepričljivo je tudi pritožnikovo sklicevanje na obstoj bančnega sefa. Sodišče prve stopnje je (glej 13. stran izpodbijane sodbe) pravilno poudarilo, da sam najem sefa ne dokazuje, da je imel tožnik v njem (kot naj bi zatrjeval) zlate plošče oziroma denar. Prav tako ne dokazuje, da je imel v njem takšno vsoto denarja, ki bi omogočala zaključek, da je toženki lahko dal posojilo v višini, kot zatrjuje. Vsega tega ne v postopku na prvi stopnji niti sedaj v pritožbi ustrezno niti ni konkretiziral (pojasnil).9 Pritožbeno sklicevanje, češ da ni logično (razumljivo), da bi nekdo imel sef, v katerem ne bi imel svojega premoženja, pa je povsem splošno oziroma hipotetično. A tudi če bi mu sledili, ne pove (kot rečeno) prav ničesar o konkretnem premoženju (njegovem obsegu), ki naj bi ga imel shranjenega v sefu. Prav tako ni (po)jasn(jen)o, kateri dokazni predlog, ki naj bi dokazoval, da je v njem hranil pridobljeno premoženje, naj bi tožnik podal, sodišče prve stopnje pa ga brez ustrezne obrazložitve zavrnilo. Kot je razvidno iz zapisnika, je tožnik na naroku dne 9. 1. 2018 predložil pogodbi o najemu sefa (prilogi A15 in A16), ki ju je sodišče prve stopnje na naroku dne 22. 3. 2018 vpogledalo. V zvezi s tem je dodatno (povsem splošno) predlagal le, da se glede najema sefa (v kolikor bi toženka pogodbam ugovarjala) pri družbi A. d.d. (po potrebi) naredi poizvedbe. Sodišče prve stopnje10 v sam obstoj sefa ni podvomilo, imelo pa je drug (prej omenjeni) utemeljen pomislek v zvezi z njegovo vsebino oziroma obstojem premoženja v njem. Tega pa zgolj obstoj (trajanje) najemnega razmerja za sef ne izkazuje. Iz omenjenih razlogov je pritožbeni očitek o zavrnitvi dokaznega predloga brez obrazložitve neutemeljen. Ker je na drugi strani pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje v celoti verjelo toženkini izpovedbi, (hkrati) pa poudarjanje, da je slednje samo ugotovilo, da to v določenih delih ni resnično, protislovno, pritožnik (ki ga utemeljuje prav s predhodno omenjenimi očitki) ne prepriča niti s sklicevanjem na utemeljen dvom, ki naj bi se mu porajal v nepristranskost sodišča. 9. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazloženo (sklicujoč se na vsebino izvedenih dokazov) pojasnilo, obstoj katerih s strani toženke (zatrjevanih) tožniku posojenih zneskov (posojil) je lahko ugotovilo. Tožnik zgolj s poudarjanjem, da naj bi bil njen zahtevek utemeljen (kvečjemu) le za tista štiri posojila, glede katerih ji je podpisal posojilne pogodbe (ne pa tudi v preostalem delu), v zaključke sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega pomisleka.

10. Nadalje je bil tožnik tisti, ki je bil dolžan izkazati, da je toženki poravnal najemnino za celotno vtoževano obdobje. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je uspel tožnik, ki je v zvezi s tem predložil blagajniške prejemke, kljub drugačni toženkini izpovedbi izkazati, da jih je poravnal za obdobje od decembra 2010 do aprila 2011, ne pa tudi za obdobje, ko je postala toženka edina lastnica (tožniku v najem dane) nepremičnine. V zvezi s tem je obrazložilo, zakaj mu to v preostalem delu ni uspelo izkazati oziroma zaradi katerih drugih izvedenih dokazov (in sicer izpovedbe I. J. kot tudi sms sporočila z dne 26. 9. 201211) je sledilo toženkini izpovedbi, da najemnin ni poravnal.12 Ob tem, da zgolj plačevanje predhodno nastalih obveznosti13 ni zadosten dokaz o plačilu kasneje nastalih (obveznosti), sodišče prve stopnje tudi bilo dolžno ugotavljati razlogov za neplačilo v kasnejšem obdobju. Prav tako okoliščina, da ni sledilo toženkinemu zahtevku in trditvam za prvo obdobje, ni sama za sebe v nobenem protislovju (kot to zatrjuje tožnik) z zaključkom, da ji je sledilo za kasnejše. Pritožnik ne upošteva, da je bilo dokazno breme za celotno vtoževano obdobje na njem in da je bil v tem oziru zgolj delno uspešen. In predvsem v tem je ta bistvena razlika, ki je jasno razvidna tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Nič neverjetnega (kot to navaja pritožba) ni niti v zaključku sodišča prve stopnje, da je dolžan tožnik toženki povrniti del posojila, ki ga je najela pri N. d.d. v skupnem znesku 17.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi glede tega dela toženkinega zahtevka po nasprotni tožbi obrazloženo ugotovilo (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je ta kredit delno14 vzela za potrebe tožnika (za zagon lokala), ki sam kreditno ni bil sposoben, in mu iz tega razloga v treh delih skupaj izročila 10.350,00 EUR.15 Pritožbeno izpostavljanje, da naj bi bila dolžna toženka kot lastnica lokala ob oddaji v najem tega ustrezno obnoviti, je ne le novo (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak za presojo, ali je tožnik svojo obveznost iz naslova posojila napram toženki poravnal, tudi sicer nebistveno.16 Presplošno in že zato neupoštevno pa je pojasnjevanje, da naj bi toženka s ponovnim zagonom lokala in posledičnim najemom kredita zasledovala lastne interese.17 Iz vseh omenjenih razlogov je neprepričljiv očitek sodišču prve stopnje o „slepem“ sledenju navedbam in izpovedbi toženke oziroma o protislovnosti le-teh. Kot je bilo poudarjeno, tožnik nobenega od protislovij ni uspel izkazati. To v celoti velja za izpostavljanje, da samo sodišče prve stopnje v določenih delih izpovedbi toženke ne sledi, kot tudi da je njen zahtevek iz naslova najemnin ter neporavnanih obveznosti iz naslova danih posojil delno kot neutemeljen zavrnilo. Po logiki, ki jo ponuja pritožba, bi bilo moč zahtevku samo v celoti ugoditi (oziroma ga v celoti zavrniti), izpovedbam pa zgolj v celoti verjeti (oziroma v ničemer). Temu seveda ni tako, hkrati pa delno sledenje izpovedbi (zahtevku) samo za sebe18 ne predstavlja nič protislovnega.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora, saj ni ta v ničemer pripomogel k predmetni odločitvi o tožnikovi pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Tožnik je po preteku pritožbenega roka poslal dne 3. 12. 2018 dopis s kopijo potrdila o opravljenih storitvah z dne 8. 4. 2010, ki naj bi dokazoval, da je toženki pomagal, ko je bila v finančnih težavah. Teh trditev (vključno s tistimi o pristranskosti sodišča prve stopnje ter o tem, kdaj je spoznal, kakšna oseba je toženka) in predloženih dokazil kot prepoznih ni bilo moč upoštevati. Enako velja za podane navedbe in predložena dokazila v še kasneje poslanem dopisu. 2 Glej prilogo A2 in A12. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami 4 Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Na to (posredno) kaže tudi okoliščina tožnikovega izposojanja denarja pri drugih (do ugotovitev v tem oziru pa je sodišče prve stopnje prišlo (tudi) na podlagi izpovedb prič), ki zato (še zdaleč) ni nepomembna, kot to zatrjuje pritožba. 6 Drugih okoliščin, ki bi kazale na to, pa pritožnik ne omenja. 7 Ki je že v odgovoru na tožbo v tem oziru navajala, da je mislila, da podpisuje nekaj drugega (zakaj je tem trditvam sledilo, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 10. točki obrazložitve na 14. strani izpodbijane sodbe). Subjekt, ki misli, da je podpisal listino z drugačno vsebino, kot naj bi jo v resnici, vse dokler mu takšna „zmota“ ni predočena, tega že po naravi stvari (časovnem sosledju) ne izpostavlja (ugovarja). 8 Izpolnjen ni namreč prav ta zadnji pogoj. Predmetno listino je sicer podpisala toženka, za katero pa je bilo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno, da ni dolžnica. Kar se tiče listine v prilogi A17, je sodišče prve stopnje sledilo tožničini izpovedbi, v kateri je pojasnila, zakaj jo je podpisala. Poleg tega sodišče prve stopnje (glej 13. stran izpodbijane sodbe) na njeni podlagi ni presojalo toženkinega premoženjskega stanja, temveč je zaključilo, da ne dokazuje, da je imel tožnik v vsem obdobju, ko je prijateljeval s toženko, večjo vsoto denarja (kar je bila ena od pomembnih okoliščin za zaključek, da ji vtoževanega zneska ni posodil). 9 To velja tudi za njegovo pripravljalno vlogo z dne 24. 1. 2018, v kateri je prav tako (povsem splošno) navajal le, da je imel pri A. d.d. v najemu sef, v katerem je hranil svoje premoženje (med drugim denar). 10 Ki je naredilo na podlagi predloga tožene stranke poizvedbe pri A. d.d. glede trajanja tožnikovega pogodbenega razmerja o najemu sefa (glej odgovor na l. št. 85). 11 Priloga B24. 12 Pritožbeni očitek, da je sledilo zgolj toženkini izpovedbi, zato ne drži. 13 Oziroma dokazi, ki to potrjujejo. 14 Delno pa za svoje potrebe (plačilo predhodnega kredita). 15 Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ne sklicuje le na časovno sovpadanje treh dvigov denarja in sklenitvijo predpogodbe o najemu lokala, ampak tudi na izpovedbe prič, sms sporočilo. Podani razlogi so konkretni in prepričljivi, zaradi česar pritožbeni očitek o pavšalnosti omenjene obrazložitve ni utemeljen. 16 Enako velja za okoliščino, zakaj se je tožnik odločil za urejanje lokala, ki ga je vzel v najem. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) tudi sicer izhaja, da naj bi bil del posojenega denarja namenjen nakupu robe za zagon (in torej ne za obnovo/usposobitev lokala). 17 Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje na okoliščino sklenitve najemne pogodbe, ki po njegovem mnenju (če bi držala toženkina trditev o vzajemnem zaupanju) ne bi bila potrebna. Vendar pri tem ne upošteva, da je bila omenjena pogodba sklenjena, ko toženka ni bila edina lastnica lokala, ampak je bil to tudi njen bivši partner L. J. (glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Navajanje, da slednji interesov na solastnem delu ni imel, je presplošno (neizkazano), ob tem da pritožba sama omenja najemnino, pa tudi sicer neprepričljivo. 18 Tožnik namreč drugih (utemeljenih) razlogov v tem oziru ni navedel.