Jedro

Zmožnosti staršev se v času od sklenitve poravnave do odločanja niso bistveno spremenile, preživninska upravičenca pa dejansko polovico časa prebijeta pri očetu – navkljub sodni poravnavi, ki določa stike v manjšem obsegu, zato tudi spremenjene potrebe preživninskih upravičencev ne opravičujejo zvišanja preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine prvi tožnici za 253,02 EUR in drugemu tožniku za 200,00 EUR.

2. Zoper odločitev se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navajata, da se ne da ugotoviti, kdaj je prvostopenjsko sodišče v resnici sprejelo svojo odločitev, ker datuma v uvodu in na zadnji strani sodbe nista enaka. Grajata odločitev prvostopenjskega sodišča glede ugotovljenega mesečnega dohodka toženca, ki je po mnenju pritožnikov višji, kot je bil v času sklenitve sodne poravnave. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki potrjujejo izboljšano premoženjsko stanje toženca, saj je v vtoževanem obdobju postal do ½ solastnik stanovanja v izmeri 67,28 m2. Toženec v celoti plačuje za stanovanje kredit v višini 530,00 EUR mesečno, čeprav je solastnik le do ½ in torej plačuje več, kot bi moral glede na svoj solastniški delež. V stanovanju živi z novo partnerico, kar pomeni, da se je tudi zato njegovo premoženjsko stanje izboljšalo, saj je sam izpovedal, da partnerka v celoti plačuje stroške bivanja. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o poslabšanju toženčevega premoženjskega stanja v nasprotju z dokazi, priloženimi v tem postopku. Pri dohodkih zakonite zastopnice je sodišče zmotno upoštevalo kot odločilne le dohodke iz leta 2012, čeprav bi moralo ugotavljati dohodke za vse obdobje od sklenitve sodne poravnave do vložitve tožbe. Ugotovitev sodišča, da so se dohodki zakonite zastopnice v času od sklenitve sodne poravnave celo povečali, je v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, saj je zakonita zastopnica jasno izpovedala, da zgolj najemnina za najeto stanovanje, v katerem živi z obema tožnikoma, znaša 500,00 EUR mesečno. Dejstvo je, da so toženčeve premoženjske razmere bistveno boljše, kot razmere na strani zakonite zastopnice, saj je od sklenitve sodne poravnave najel hipotekarni kredit za 30.000,00 EUR in je skupaj z izvenzakonsko partnerico plačal tudi preostalo kupnino za stanovanje v višini 80.000,00 EUR. Sodišče bi moralo premoženjsko stanje staršev presojati kot enotno kategorijo, ki zajema tako lastništvo nepremičnin kot tudi lastništvo premičnin večje vrednosti (avtomobili, plovila, umetnine, vrednostni papirji). Glede stikov med tožnikoma in tožencem je v pritožbi poudarjeno, da so ostali v enakem obsegu, kot so bili določeni s sodno poravnavo. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje zmotno pritrdilo tožencu, da tožnika neutemeljeno kot stroške preživljanja uveljavljata tudi stroške opreme stanovanja, vzdrževanja in razne režijske stroške, ker ima tudi toženec enake stroške, kadar otroka bivata pri njem. To je v nasprotju z dejstvom, da sta tožnika zaupana v vzgojo in varstvo zakoniti zastopnici, kar pomeni, da zakonita zastopnica zanju plačuje režijske stroške, ne pa toženec. Pritožnika zaključujeta z ugotovitvijo, da prvostopenjsko sodišče ni ocenilo vseh spremenjenih okoliščin na strani toženca in zakonite zastopnice glede zmožnosti preživljanja obeh mladoletnih tožnikov, niti spremenjenih okoliščin, ki se nanašajo na povečanje potreb tožnikov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnika utemeljeno opozarjata na različna zapisa datumov v uvodu in na zadnji strani izpodbijane sodbe. Vendar pa gre za očitno pomoto pri zapisu datuma na zadnji strani sodbe, kar izhaja tudi iz odredbe na tej strani. Datuma na zadnji strani sodbe in datum odredbe, s katero je bila odrejena vročitev sodbe strankam, sta namreč identična. Pomota v datumu na zadnji strani sodbe pa na samo pravilnost in zakonitost sodbe nima vpliva.

5. Neutemeljena je pritožbena graja o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ob ugotavljanju spremenjenih okoliščin na strani toženca. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo neto mesečni zaslužek toženca, ki na podlagi predloženih listinskih dokazil znaša 1.100,00 EUR. Takšen dohodek je imel toženec tudi v času sklenitve sodne poravnave v letu 2008; da je dohodek ostal enak vse do sedaj, pa je sodišče presodilo tudi na podlagi toženčeve izpovedbe.

6. Dejstvo, da je toženec po sklenitvi sodne poravnave postal do ½ solastnik stanovanja v izmeri 67,28 m2, za katerega tudi plačuje kredit v višini 530,00 EUR mesečno in da v tem stanovanju živi z izvenzakonsko partnerico, samo po sebi še ne more izkazovati izboljšanja njegovega premoženjskega stanja. Prvostopenjsko sodišče se je do navedenega jasno opredelilo z ugotovitvijo, da je tako pri zakoniti zastopnici tožnikov kot tudi pri tožencu zaradi rešitve stanovanjske problematike z nakupom oziroma najemom stanovanja prišlo do dodatnih obveznosti, ki njuno preživninsko zmožnost zmanjšujejo. Takšna dokazna ocena je tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na izvedene dokaze življenjsko prepričljiva in logična. Toženec stanovanje potrebuje za lastno bivanje in bivanje mladoletnih tožnikov, ko prideta k njemu.

7. Tudi dejstvo, da živi s partnerko, še ne izkazuje bistvenega izboljšanja toženčevega premoženjskega stanja, čeprav tudi po lastnih zatrjevanjih plačuje nekoliko višji znesek hipotekarnega kredita, kot bi glede na solastniški delež odpadel nanj. Pri tem pa je treba upoštevati, da partnerka v celoti plačuje tekoče stroške bivanja.

8. Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca upoštevalo vse toženčeve dohodke; deloma so bili listinsko izkazani, saj so bili predloženi po pozivu sodišča, deloma pa se je sodišče oprlo na njegovo izpovedbo, v kateri je zatrdil, da so dohodki ostali praktično enaki od sklenitve sodne poravnave dalje. Prvostopenjsko sodišče se res ni ukvarjalo z ugotavljanjem dohodkov njegove partnerice, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, glede na to, da je odločilno težo dalo dejstvu, da otroka pri tožencu preživita skoraj polovico meseca.

9. Prvostopenjsko sodišče je res ugotovilo, da so se preživninske zmožnosti zakonite zastopnice tožnikov povečale, pri čemer pa je imelo v mislih le dohodke; navedeno dejstvo pa je izkazano tudi z listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da zakonita zastopnica tožnikov skupaj s stimulacijo prejema približno 1.100,00 EUR neto plače in da ji pripada približno 75,00 EUR najemnine. Obenem pa je sodišče to dejstvo relativiziralo z ugotovitvijo, da sta tako zakonita zastopnica tožnikov kot tudi toženec morala rešiti stanovanjski problem, kar je v izpodbijani sodbi ustrezno pojasnilo, zato ne drži pritožbena navedba, da se sodišče do tega ni opredelilo. Opozorilo je, da tako zakonita zastopnica tožnikov kot tudi toženec plačujeta mesečne obroke, nastale zaradi reševanja stanovanjske problematike. Pravilno je poudarilo, da prav zaradi dolžnosti plačevanja obrokov kredita ni mogoče govoriti o tem, da bi bile pridobitne zmožnosti toženca zaradi spremenjene situacije glede bivanjskih okoliščin izboljšane. Prvostopenjsko sodišče je premoženjsko stanje obeh staršev ustrezno ocenilo in za oba uporabilo enake kriterije.

10. Res je prvostopenjsko sodišče, kar pritožba pravilno povzema, pritrdilo tožnikoma, da so se njune potrebe deloma spremenile od časa sklenitve sodne poravnave. V nadaljevanju pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj predmetno dejstvo samo po sebi še ne opravičuje zvišanja preživnine. Nosilni poudarek je dalo ugotovitvi, da tožnika pri tožencu preživita polovico časa, pri čemer vse stroške v tem času krije toženec. Pritožnika navedeno v pritožbi sicer zanikata in poudarjata, da se režim stikov, kot je bil določen v sodni poravnavi iz leta 2008, ni spremenil. Vendar pa pritožbeno sodišče nima razloga, da bi dvomilo v prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ima podlago v izpovedbah toženca in prve tožnice. O preživljanju časa pri starših je prva tožnica nekaj časa celo vodila evidenco, zato ni razloga, da ji prvostopenjsko sodišče ne bi sledilo. Tudi počitnice preživljata tožnika polovico časa pri materi in polovico pri očetu. Pritožbeno sodišče meni, da je ta ugotovitev odločilna za presojo tožbenega zahtevka, saj je za odločitev bistvenega pomena, pri katerem od staršev sta dejansko otroka, ne glede na zapis v sodni poravnavi. Prvostopenjsko sodišče je navedeno ugotovitev pravilno štelo za tako pomembno, da tudi spremenjene potrebe tožnikov ne opravičujejo zvišanja preživnine. Dejstvo, da se zmožnosti staršev v času od sklenitve poravnave do odločanja niso bistveno spremenile, ob upoštevanju, da tožnika dejansko polovico časa prebijeta pri očetu – navkljub sodni poravnavi, ki določa stike v manjšem obsegu – potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. V tej luči postane nepomembna tudi pritožbena navedba glede plačevanja režijskih stroškov.

11. Prvostopenjsko sodišče je z zadostno skrbnostjo ocenilo zmožnosti obeh staršev in ugotovilo spremenjene potrebe tožnikov. Pri odločitvi pa je dalo poudarek dejstvu (ki ga tožnika nista uspela ovreči), da se stiki ne izvršujejo le v obsegu, kot so bili določeni s sodno poravnavo, marveč da tožnika prebijeta pri vsakemu od staršev polovico časa, zato je sprejeta odločitev tudi z gledišča pritožbenega sodišča povsem ustrezna.

12. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.