Jedro

Sprememba obtožnice na glavni obravnavi.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega M.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo IV K 38611/2013 z dne 18. 4. 2017 obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in mu po prvem odstavku 75. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist v višini 1.500,00 EUR pridobljeno s kaznivim dejanjem. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Proti tej sodbi so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma da zavrne obtožbo, podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugega sodnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki obdolženca uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami in zapisniki.

5. Obstoj zatrjevane kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Pritožba namreč navedene kršitve ne konkretizira, saj z ničemer ne pojasni katera odločilna dejstva v napadeni sodbi pogreša in v čem naj bi bilo podano nasprotje med tem kar se navaja v odločilnih dejstvih in kar izhaja iz razlogov napadene sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah, niti med katerimi listinami in zapisniki v spisu. Zato v pritožbi zatrjevane kršitve niso z ničemer izkazane in napadene sodbe v smislu zatrjevanih procesnih kršitev, ni mogoče preizkusiti. Z izvajanjem, da so zaključki sodišča prve stopnje nepravilni, v nasprotju z izvedenimi dokazi ter da obtožnica ni mogla predstavljati ustrezne podlage za obsodbo niti v vsebinskem niti v procesnem smislu, pa pritožba obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, četudi jih pritožba ne uveljavlja.

7. Po mnenju pritožbe je bila obdolžencu s spremenjeno obtožnico št. Kt 2853/2012 z dne 28. 3. 2017 kršena pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker obtožba ni vsebovala vseh sestavin iz 269. člena ZKP, saj iz opisa ne izhajajo konkretizirani znaki kaznivega dejanja glede časa storitve, zneskov vrnjenega denarja ter okoliščine ali je obdolženec od oškodovanca enostransko zahteval zamudne obresti ali je zahteval plačilo samovoljno določenih obresti. Vse navedeno je po mnenju pritožbe obdolžencu onemogočalo učinkovito obrambo, kršeno pa mu je bilo tudi načelo zakonitosti v postopku.

8. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima modificirana obtožnica št. Kt 2853/2012 z dne 28. 3. 2017, vse obvezne sestavine kot procesni akt v skladu s prvim odstavkom 269. člena ZKP. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da se opis dejanja v obtožnici tekom celotnega postopka na prvi stopnji ni spremenil vse do konca dokaznega postopka, ko je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi 28. 3. 2017, modificirala obtožnico. In sicer je opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja prilagodila ugotovljenemu dejanskemu stanju glede vrednosti izročenega kolesa in vrnjenega denarja ter s strani obdolženca še zahtevanega plačila in v opredelitvi, da je bil obdolženec z opisanim ravnanjem, usmerjen v pridobitev protipravne premoženjske koristi, ko je od oškodovanca na opisan način, s silo oziroma resno grožnjo, zahteval plačilo samovoljno, enostransko določenih obresti (pred tem je bil očitek obdolžencu, da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi, saj je od oškodovanca neupravičeno, s silo in resno grožnjo, zahteval vračilo dolga, ki ga je ta že zdavnaj odplačal in to v znesku, ki je nekajkrat presegal obstoječi že poplačan dolg in to zaradi enostransko določenih zamudnih obresti v znesku 200,00 EUR mesečno). Takšna opredelitev znakov kaznivega dejanja v modificirani obtožnici je jasna, določna in konkretizirana, obdolženec pa je imel ves čas postopka možnost izjaviti se o vseh zatrjevanih dejstvih in v zvezi s tem predlagati izvedbo dokazov v svojo korist. Sodišče prve stopnje pa je postopalo tudi v skladu z določbami 344. člena ZKP, saj je obrambi bilo omogočeno, da se seznani z vsemi vidiki spremenjene obtožnice, s preložitvijo glavne obravnave na 18. 4. 2017 pa je bila obdolžencu dana možnost za pripravo obrambe. Obdolženec je 18. 4. 2017 na glavni obravnavi ponovno podal zagovor ter ugovarjal spremenjeni obtožnici, ker ta ni sledila njegovemu zagovoru. Vse navedeno tako pokaže, da obdolženčeva pravica do obrambe ni bila v ničemer kršena, prav tako ni bilo kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave RS, ki ga pritožba razen splošne navedbe, podrobneje ne opredeli. Iz navedenih razlogov in ker pritožba tudi sicer ne pojasni, kako naj bi domnevne kršitve vplivale na zakonitost oziroma pravilnost napadene sodbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Zagovorniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbo, da dejanje, ki se očita obdolžencu v izreku napadene sodbe, ni kaznivo dejanje. Po mnenju pritožbe manjkata okoliščini, to je terjanje nečesa, kar je protipravno in prisiliti oškodovanca, da nekaj v škodo svojega premoženja stori.

10. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. V opisu ravnanja obdolženca so namreč podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, tako tudi namen obdolženca pridobiti si protipravno premoženjsko korist ter s silo in resno grožnjo prisiliti oškodovanca, da stori nekaj v škodo svojega premoženja, torej da je na podlagi enostransko in samovoljno določenih obresti plačal bistveno več, kot pa je dejansko znašal njegov dolg. V opisu dejanja je naveden tudi znesek, ki predstavlja dolg in zneski, ki so presežek nad obstoječim dolgom oškodovanca, kar velja tudi za znesek 300,00 EUR, ki ga je obdolženec zahteval od oškodovanca 10. 12. 2012, ko je silo in grožnjo zoper oškodovanca še stopnjeval. Zato ni dvoma, da je obdolženec te zneske terjal protipravno. Z nadaljnjimi izvajanji pritožbe, da v modificirani obtožbi ni konkretizirana modaliteta poskusa kaznivega dejanja in dokončanega kaznivega dejanja izsiljevanja ter da ni ustrezno opredeljen čas storitve kaznivega dejanja in zneski posojenega oziroma vrnjenega denarja, ker takšnih zneskov prvotna obtožnica ni vsebovala in da vrnitev dolga ni protipravno dejanje, pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero se glede na ugotovljeno dejansko stanje, očitno ne strinja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

11. Tudi dejansko stanje prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče povzema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov dodaja:

12. Pritožba pod zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v nadaljevanju graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je sledilo oškodovancu in priči I.K., ki sta neverodostojni. Poudarja, da je med obdolžencem in oškodovancem šlo za upniško - dolžniško razmerje, ki je civilnopravne narave in da ni jasno koliko denarja si je oškodovanec izposodil, niti koliko ga je vrnil oziroma ga je obdolženec od njega še zahteval, prav tako ne kako je bilo z dogovorjenimi obrestmi. Po mnenju pritožbe nobena priča ni potrdila niti izsiljevanja oškodovanca, ker je bil obdolženec edini, ki oškodovanca ni tepel. 13. Sodišče prve stopnje je razloge o tem, zakaj kljub zgoraj navedenim pomislekom, ki so bili izraženi že v času sojenja na prvi stopnji, verjame izpovedbi oškodovanca M.K. ter jo ocenjuje kot prepričljivo, v napadeni sodbi tehtno pojasnilo. V obrazložitvi navaja, da je oškodovanec ves čas postopka glede odločilnih dejstev izpovedoval prepričljivo in to kljub nekoliko različnim zneskom, ki jih povzema pritožba. Pritrditi je namreč razlogom sodišča prve stopnje, da sta bila obdolženec in oškodovanec enotna, da si je oškodovanec od obdolženca drugič sposodil znesek 650,00 EUR, oškodovanec pa je ves čas postopka vztrajal, da je obdolžencu takrat za obresti izročil kolo, ki je bilo po navedbah obeh, vredno vsaj 690,00 EUR. Pritožba se spreneveda, ko navaja, da oškodovanec ne zna računati in ne ve koliko denarja je vrnil oziroma koliko denarja naj bi obdolženec od njega še terjal ter kakšen je bil rok vračila dolga. Obdolženec je namreč o teh okoliščinah tudi sam spremenljivo izpovedoval in najprej zatrjeval, da mu je oškodovanec še dolžan 1.500,00 EUR (list. št. 47), nato v preiskavi in tekom sojenja, da mu je oškodovanec dolžan še 2.500,00 EUR, nato spet drugače, da mu je posodil 2.000,00 EUR in mu je po sedmih letih dolžan 2.500,00 EUR, prav tako glede roka vračila dolga, najprej da ni bil določen, nato da je bil rok vračila dve leti. Oškodovanec je ves čas postopka vztrajal, da je obdolžencu del dolga v znesku vsaj 250,00 EUR vrnil, preostanka pa ni mogel, ker ni imel denarja. Po dveh letih je obdolženec oškodovanca poiskal in ga seznanil, da sedaj dolg znaša 1.500,00 EUR ter mu za vsak mesec zamude določil še 200,00 EUR obresti. Pritožba takšnim zaključkom sodišča prve stopnje nasprotuje ter se sklicuje na zagovor obdolženca, da si je oškodovanec sam določil obresti. Vendar takšnemu stališču pritožbe glede na izveden dokazni postopek, ni mogoče pritrditi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gre verjeti oškodovancu, da mu je obresti enostransko in samovoljno določil obdolženec ter mu grozil, da če ne bo plačal, ga bo pretepel, zato mu je oškodovanec iz strahu pred njim začel plačevati različne zneske. Pritožba v zvezi zneski vračil navaja, da ni jasno ali je oškodovanec obdolžencu plačal vse zneske po 100,00 EUR, 200,00 EUR, 400,00 EUR ali le nekatere izmed njih. Izvajanje pritožbe ne drži, ker iz izreka in razlogov napadene sodbe jasno izhaja, da mu je izročil vse navedene zneske, nekatere večkrat. Med izročene zneske spada tudi regres, ki ga je v tistem obdobju, v nasprotju z navajanji obdolženca, oškodovanec prejemal, vse navedeno skupaj znese 1.200,00 EUR gotovine ter 300,00 EUR od prodanih zvočnikov oziroma skupaj 1.500,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Glede na dolg, ki si ga je oškodovanec izposodil, plačan del dolga v znesku vsaj 250,00 EUR in izročenem kolesu, ki je po vrednosti že sam presegel vrednost dolga, je tako jasno, da v konkretnem primeru ni šlo za vračilo dolga, zato so izvajanja pritožbe, da je obdolženec od oškodovanca terjal nekaj kar mu je dolgoval, neutemeljena. Ne drži niti navajanje pritožbe, da nobena priča ni potrdila, da bi obdolženec oškodovanca izsiljeval. Drugače je namreč povedal priča A.K., ki je kasneje sicer poskušal svojo izpovedbo dano pred preiskovalnim sodnikom zanikati, vendar ne v delu, da mu je oškodovanec povedal, da mu je obdolženec dal visoke obresti, da mu je vzel zvočnike in kolo ter da ga je že udaril, prav tako ne glede rdečice na čelu po dogodku 10. 12. 2012. O tem, da je obdolženec izsiljeval oškodovanca za denar, sta izpovedali tudi priči I.K. in G.K., katerima po oceni pritožbe ne gre verjeti, ker sta sorodnika oškodovanca (mati in brat). Vendar pritožba v zvezi s takšnimi obširnimi izvajanji prezre, da je oškodovanec o klofuti in kreganju v vozilu povedal tudi priči S.S., ki je potrdil tudi rdečico na obrazu, saj so oškodovanca zaradi nje na "šihtu zajebavali" (list. št. 304). Zato pritožbeno sodišče, kljub sorodstvenim in prijateljskim razmerjem oškodovanca in prič, v verodostojnost teh prič ni podvomilo.

14. Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede dogajanja 10. 12. 2012. Okoliščine glede podaje kazenske ovadbe so bile z zaslišanjem policista Z.S.K., matere I.K. ter oškodovanca, pravilno ugotovljene, zato so pomisleki pritožbe o prisiljeni kazenski ovadbi neutemeljeni. Iz listin v spisu je tudi razvidno, da sta mati in oškodovanec predlog za pregon obdolženca podala čez dva dni, to je 12. 12. 2012, čeprav mati o tem ni bila prepričana, kar je glede na časovno oddaljenost od dogodka, mogoče razumeti in tudi upoštevaje ostale izvedene dokaze, ne gre zaključiti, da je zato neverodostojna priča. Glede na izpovedbe zgoraj navedenih je zagovor obdolženca, ki ga je v delu potrdil tudi priča D.Ž. praktično izključen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni mogoče verjeti obdolžencu, da se je 10. 12. 2012 zvečer oškodovanec na lastno željo vsedel ali bolje vlegel v prtljažnik vozila in se hotel voziti naokrog, stati zunaj na mrazu, da bi lahko razmišljal kje bo dobil denar za obdolženca. Pri tem ni prezreti niti strgane črne majice, ki je bila pri ogledu najdena v sobi oškodovanca ter izpovedbe brata oškodovanca, priče G.K., ki je kritičnega večera videl, da je obdolženec šel v sobo oškodovanca ter slišal kreganje o denarju, po prihodu domov pa mu je oškodovanec povedal, da ga je obdolženec dal v prtljažnik, ga peljal in hotel imeti svoj denar. Zgoraj izpostavljene priče A.K.,I.K. in S.S. so potrdile tudi poškodbo na čelu oškodovanca, zato pritožbi, ki obširno graja ugotovljeno dejansko stanje in glede poškodbe oškodovanca pogreša fotografije oziroma zdravstveno dokumentacijo, ni mogoče pritrditi. Neutemeljena in v nasprotju s podatki spisa so tudi izvajanja pritožbe, da se oškodovanec s tem postopkom želi rešiti dolga do obdolženca, ker je o izsiljevanju obdolženca molčal vse do dogodka 10. 12. 2012, ko je sam uvidel, da je zadeva šla predaleč in zoper obdolženca podal predlog za pregon. Prav to je razlog, da obdolžencu denarja v znesku 300,00 EUR ni uspelo izsiliti od oškodovanca, čeprav mu je pred tem večkrat uspelo, zato ni dvoma, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena KZ-1 dokončano. Na krivdo obdolženca pa ne vpliva dejstvo, da je imel oškodovanec v kritičnem obdobju več upnikov in bil zadolžen, je pa oškodovanec sam povedal, da z nikomer drugim nima takih težav kot z obdolžencem. Po obrazloženem tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da med obdolžencem in oškodovancem ne gre le za civilnopravno razmerje kot to poskuša prikazati pritožba, temveč da je obdolženec oškodovanca s silo in resno grožnjo izsiljeval za denar, ker do plačila enostranskih in samovoljno določenih obresti ni bil upravičen, vse z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist (77. do 81. točka sodbe), zato je uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja iz prvega odstavka 213. člena KZ-1. Pritožba, ki tudi v ostalem podaja lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženca, tako ne more biti uspešna.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornikov obdolženca vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

16. Zagovorniki so se pritožili zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi v znesku 1.500,00 EUR, ki je bila pridobljena s kaznimi dejanjem, ker sodišče prve stopnje naj ne bi razpolagalo z zadostni, prepričljivimi razlogi za tak zaključek. Kar zadeva pomisleke pritožbe o višini posojenega, vrnjenega in še zahtevanega denarja, je pritožbeno sodišče odgovorilo že zgoraj (14. in 15. točka). Ker oškodovanec tekom postopka premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil in ker nihče ne sme biti okoriščen s kaznivim dejanjem, je sodišče prve stopnje v skladu s 74. in 75. členom KZ-1 obdolžencu utemeljeno odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. 17. V skladu z določilom člena 386 ZKP je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro vrste in višine kazni ter mu izreklo primerno sankcijo opominjevalne narave. S tem izrekom v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ga ocenjuje kot primernega in pravičnega.

18. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP).