Jedro

Prepoved iz določbe 4. točke 39. člena ZKP, ki se nanaša na sodnika, ki je opravljal v isti kazenski zadevi preiskovalna dejanja, ob katerih si je lahko ustvaril stališče tako do dejanskih kot do pravnih vprašanj v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca, je treba povezovati s sojenjem na glavni obravnavi.

Sodelovanje sodnice, ki je v predkazenskem postopku izdala odredbo o posebnih ukrepih, nato pa je kot predsednica izvenobravnavnega senata sodelovala pri odločanju o podaljšanju pripora obtožencu po vložitvi obtožnice, ni v nasprotju z določbo 4. točke 39. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega D.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor zoper obtoženega D.L., zoper katerega je vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivih dejanj po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Zagovornik obtoženega D.L. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil 16.10.2002 na Okrožno sodišče v Murski Soboti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da razveljavi sklep Višjega sodišča v Mariboru in sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti ter odredi, da se priprti D.L. nemudoma izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obtoženega D.L. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Nepravilno je stališče vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je za predsednico izvenobravnavnega senata, ki je odločal o podaljšanju pripora po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu po vloženi obtožnici, podan izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, ker je v tej zadevi izdala in podpisala odredbo o izvajanju ukrepa po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP. Po določbi 4. točke 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti med drugim tudi, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja. To določbo je mogoče razlagati le tako, da ta izločitveni razlog zadeva le sodnika v razpravljajočem senatu, ne pa tudi sodnika, ki v izvenrazpravnem senatu odloča o podaljšanju pripora. Sicer pa je bistvena kršitev iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP podana samo v primeru, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Ker ne gre za sodnika, ki sodeluje na glavni obravnavi, uveljavljana kršitev ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik navaja, da je kot predsednica izvenobravnavnega senata pri izdaji sklepa sodelovala okrožna sodnica M.M.-R. Zoper imenovano sodnico je podan izločitveni razlog iz 4. točke 39. člena ZKP, saj je sodelovala v razpravljajočem senatu, hkrati pa v tej zadevi izdala in podpisala odredbo za izvajanje ukrepa po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, torej sodelovala pri preiskovalnih dejanjih. Imenovana sodnica je torej v tej kazenski zadevi nastopala v več nezdružljivih vlogah kljub temu, da se je iz postopka oziroma iz razpravljajočega senata že sama izločila, sodeluje sedaj v izvenobravnavnem senatu, čeprav je sodelovala že pri preiskovalnih dejanjih. Vložnik je trdno prepričan, da sodnica, za katero je podan izločitveni razlog, ne more in ne sme sodelovati v izvenobravnavnem senatu ali kakšni drugi vlogi, na katero se nanaša izločitev.

Po podatkih kazenskega spisa je navedena sodnica v tej zadevi v predkazenskem postopku izdala odredbo, na podlagi katere so bili odrejeni in izvajani posebni ukrepi zoper soobtožena Z.R. in M.V., s čimer je opravila preiskovalno dejanje po pooblastilih 152. člena ZKP. Izločitev sodnika in postopek v zvezi z izločitvijo urejajo določbe 39., 40 in 42. člena ZKP. Po 4. točki 39. člena ZKP sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 248. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil dan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec. Smiselni namen te določbe in tudi ostalih določb o sodnikovi izločitvi je v zagotovitvi njegove nepristranskosti in objektivnosti pri sojenju, ki jo v 1. odstavku 23. člena zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Določbe o izločitvi izhajajo iz predpostavke, da je sodnik v istem postopku deloval kot preiskovalni sodnik ali pa je pred glavno obravnavo odločal o vprašanjih, ki so zahtevala njegovo opredelitev o zadevi, ali pa je v istem postopku sodeloval v vlogah, ki so nezdružljive s sodniško. Iz tega sledi, da je treba povezati prepoved določbe 4. točke 39. člena ZKP, ki se nanaša na sodnika, ki je opravljal v isti kazenski zadevi preiskovalna dejanja, ob izvajanju katerih si je lahko ustvaril svoje stališče tako do dejanskih kot do pravnih vprašanj v zvezi s kazensko odgovornostjo obtoženca, s sojenjem na glavni obravnavi. To sledi tudi iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po kateri je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP).

Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je z izpodbijanim sklepom podaljšal pripor zoper obtoženca po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP. S sprejeto odločitvijo je senat, v katerem je kot njegova predsednica sodelovala sodnica M.M.-R., ugotavljal le zakonske pogoje za nadaljnji obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Gre za stadij kazenskega postopka, v katerem se ne odloča o glavni stvari in v katerem se ne ugotavljajo ter presojajo dejstva in okoliščine, ki so podlaga za morebitno odločitev o obtoženčevi krivdi za kazniva dejanja, ki jih je obtožen, temveč le obstoj dejstev, ki so pomembna za presojo nadaljnjega obstoja pripornega razloga. V takšnem položaju ni mogoče zaključiti, da je sodelovanje sodnice, ki je v predkazenskem postopku izdala odredbo o posebnih ukrepih, v nasprotju z določbo 4. točke 39. člena ZKP. Tudi ob upoštevanju zakonskega izhodišča, da je sodnica lahko pri opravi navedenega preiskovalnega dejanja opredelila do zadeve, to zaradi prepovedi njenega sodelovanja pri sojenju na glavni obravnavi, od katerega se je sama izločila, ni odločilno.

Navedeni razlogi ne dajejo podlage za zaključek, kot to trdi vložnik, da sodelovanje sodnice v izvenobravnavnem senatu, ko je ta odločal o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, predstavlja okoliščino, ki pomeni izločitveni razlog po 4. točki 39. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obtoženega D.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).