Jedro

Tožnik je v tem socialnem sporu uveljavljal vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže, da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2012, 12. 2. 2014, 4. 3. 2014 in 5. 3. 2014 in se tožniku prizna pokojninska zavarovalna doba za čas od 16. 8. 1976 do 31. 12. 1994 (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da tožnik svojih trditev o plačanih prispevkih za sporno obdobje od 16. 8. 1976 do 31. 12. 1994 ni uspel dokazati. Kot samostojni podjetnik je bil dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem enkrat letno posredovati toženi stranki.

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da so se morali v spornem obdobju vsi davčni zavezanci evidentirati pri takratni SO A., ki je opravljala naloge davčnega organa in sicer vse do reorganizacije lokalne skupnosti po letu 1992. V tem obdobju se ni moglo in smelo ločeno plačevati prispevkov in davkov, tako da ne drži trditev, da je tožnik lahko plačeval davek iz dejavnosti, ni mu pa bilo potrebno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Hkrati z davkom iz dejavnosti sta se namreč plačevala tudi prispevek za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in je tako zmoten zaključek sodišča, da je tožnik plačal le davek iz dejavnosti. Takšne podlage niti ni v zakonskih določbah, ki jih citira sodišče. Sodišče dejanskega stanja ni popolnoma ugotovilo in bi moralo izvesti tudi dokaz s tem, kako je dejansko bilo potrebno plačevati prispevke iz pokojninskega zavarovanja v spornem obdobju. Sklicevanje sodišča na zakonske določbe, katere citira v obrazložitvi sodbe ni zadosten dokaz, kako so se praktično v spornem obdobju izvrševala navedena plačila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali se tožnikov čas od 16. 8. 1976 do 31. 12. 1994 všteva v pokojninsko dobo.

6. Prvostopenjsko sodišče je v obsežnem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik od 22. 8. 1974 dalje in ves čas spornega obdobja opravljal samostojno dejavnost „B.B. s.p., C.“. Na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 22. 8. 1974 do 15. 8. 1976 in se je ponovno vključil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje s 1. 1. 1995. V obdobju od 16. 8. 1976 do 31. 12. 1994 ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma tožena stranka s temi podatki v matični evidenci ne razpolaga.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ovrednotilo kopije posameznih položnic z dne 17. 6. 1981, 29. 7. 1982, 7. 11. 1977, 17. 3. 1993 in 10. 11. 1992, plačanih v korist Občine A.. V zvezi z navedenimi plačili oziroma glede načina plačevanja prispevkov za socialno varnost v spornem obdobju je opravilo poizvedbe pri Finančni upravi Republike Slovenije, ki je v odgovoru z dne 1. 10. 2015 potrdila ugotovitve tožene stranke in Davčne uprave RS ter pojasnila, da so se bili zavezanci v spornem obdobju za prijavo za socialno zavarovanje dolžni priglasiti na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, kopijo obrazca o priglasitvi pa prinesti na davčni organ. Na tej podlagi so jih nato bremenili s prispevki za socialno varnost. V kolikor zavezanec tega ni dostavil, bremenitev prispevkov ni bilo. Zavarovanci so plačevali prispevke za socialno varnost in druge davčne obveznosti na podračun takratne Službe družbenega knjigovodstva.

8. Tako pritožbeno sodišče ne more sprejeti pritožbenih očitkov v smeri, da bi sodišče moralo opraviti poizvedbe pri sedanji FURS, saj je to storilo, prav tako je ustrezno pojasnilo, kako je bilo s plačevanjem prispevkov za socialno varnost in s plačilom davkov za opravljanje dejavnosti. Pri tem gre za vprašanje materialnega prava.

9. Ravno citiranje zakonskih določb s strani prvostopenjskega sodišča je tisti temelj, ki določa, kakšne so bile v spornem obdobju obveznosti samostojnega podjetnika glede plačevanja prispevkov za socialno varnost in tako ni mogoče slediti pavšalnim pritožbenim navedbam, da sklicevanja sodišča na zakonske določbe ni zadosten dokaz, ter da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

10. Sodišče je pravilno poudarilo, da je bil ravno tožnik tisti, ki je bil skladno s 1. alinejo 1. odstavka 222. in 1. in 2. alinejo 223. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1) dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem enkrat letno posredovati toženi stranki skladno z navedenim 203. členom ZPIZ-1. Podobni določbi je vseboval tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) in sicer v 218. členu in v 2. alineji 240. člena. Nadalje Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/1983) v 3. odstavku 94. člena in v 1. odstavku 212. člena ter Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 54/1972 s spremembami, ZPIZ/72) v 2. točki 1. odstavka 44. člena in v 1. odstavku 79. člena. Tudi citirani predpisi so določali, da se v zavarovalno dobo šteje le obdobje zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki.

11. Po določbi 203. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic po 1. odstavku 203. člena ZPIZ-1, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ta določba pa ne pomeni, da so glede plačanih prispevkov izključno merodajni uradni podatki iz matične evidence. V kolikor v matični evidenci ni podatkov, ki so pomembni za ugotovitev pokojninske osnove, ima zavarovanec vselej možnost dokazovati, da podatki niso točni. Matična evidenca o plačah zavarovancev, od katerih so bili obračunani oziroma plačani prispevki, ki jih tožena stranka vodi na podlagi določb Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ), ima značaj javne listine. Tožnik bi torej v socialnem sporu lahko dokazoval, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama javna listina nepravilno sestavljena. Prvostopenjsko sodišče je kot primerne dokaze o plačilu prispevkov in s tem o višini plače pravilno primeroma navedlo, da bi tožnik to lahko dokazoval na druge načine, npr. tudi s potrdilom o plačanih prispevkih. Za posamezne položnice, ki jih je tožnik predložil je sodišče ugotovilo, da se nobena ne nanaša na plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v spornem obdobju (točka 10 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

12. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi stališči navedenimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pri tem je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri pojasnilo, da se je v spornem obdobju plačal davek od dejavnosti, na podlagi Zakona o dohodnini, prispevki za socialno varnost pa na podlagi drugih (v izpodbijani sodbi) citiranih predpisov. Tožnik je bil v spornem obdobju zdravstveno zavarovan na podlagi 77, to je po družinskem članu in ne na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno in to, da se je tožnik ponovno prijavil v zavarovanja s 1. 1. 1995, kaže da tožnik za sporno obdobje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačeval in ga davčni organ, glede na nevključenost v sistem socialna zavarovanja, za kaj takega tudi ni mogel bremeniti. V kolikor bi bil tožnik v spornem obdobju dejansko vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi bila tudi vsakršna ponovna prijava v zavarovanje z dne 1. 1. 1995 nesmiselna.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.