Jedro

Če ima delodajalec stroj, ki se pogosto kvari; če je pri tem določena delovna norma, ki ne upošteva zastojev zaradi okvar stroja; če delodajalec ne poskrbi, da kvalificirane osebe nemudoma odpravijo napake stroja; če zaradi nedoseganja norme "kaznuje" delavca z 20-odstotnim odbitkom pri plači in če tolerira, da delavci sami odpravljajo napake oziroma zastoje - so to okoliščine, ki pričajo o velikem prispevku delodajalca (kot imetnika nevarne stvari) k nastali škodi.

Tožnik ne bi smel za ceno doseganja norme (razen finančnih sankcij drugih ne zatrjuje v zvezi z nedoseganjem norme) kršiti varnostnih predpisov in ogroziti svoje integritete.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako da se pritožbi še delno ugodi, tako da mora tožena stranka poleg odškodnine, že pravnomočno prisojene na prvi in drugi stopnji, plačati tožeči stranki še 430.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1996 dalje do plačila in plačati še 43.537,00 SIT pravdnih stroškov.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 22.677,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z obratno nezgodo 24.11.1990 je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka, pri kateri je bil zavarovan tožnikov delodajalec, plačati tožniku 996.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sodbe dalje in 314,00 SIT s takšnimi obrestmi od 18.2.1991 dalje in mu mora povrniti 100.705,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo 40%, ker se je kljub prepovedi lotil sam popravila stroja.

Delodajalčeva odgovornost je objektivna, vrhu tega pa ni storil vsega, da do nesreč ne bi prihajalo. Sicer pa je odmerilo zahtevano odškodnino za telesne bolečine na 640.000,00 SIT, zavrnilo zahtevek 90.000,00 SIT za strah, ugodilo v celoti zahtevku za plačilo 1,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za skaženost pa le v znesku 120.000,00 SIT od zahtevanih 150.000,00 SIT in gmotno škodo v zahtevanem znesku 314.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in mu prisodilo še 54.000,00 SIT z obrestmi in ustrezno več pravdnih stroškov, medtem ko jo je v ostalem zavrnilo. Sprejelo je porazdelitev odgovornosti, po uradni dolžnosti pa je tožniku prisodilo še odškodnino za strah v zahtevanem znesku 90.000,00 SIT oziroma upoštevaje soodgovornost 54.000,00 SIT.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da mu prizna polno odškodnino, ali pa sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodiščema očita, da sta premalo upoštevali bistveno okoliščino, da je obratovalec zahteval delo na izrabljenih strojih, ki so se pogosto kvarili, hkrati pa predpisoval delovno normo, kot da bi šlo za brezhibne stroje. Obratovalec je bil tudi krivdno odgovoren. Zastojev na strojih ni upošteval pri normi. Ker je toleriral, da so delavci stroje sami popravljali, je moral škodni dogodek pričakovati in je vanj vsaj zavestno privolil. Morebitni vzrok za delovno nezgodo na tožnikovi strani je tako minimalen v primerjavi s povečano nevarnostjo, da mora obratovalec nositi riziko za škodo v celoti.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Materialnopravno izhodišče nižjih sodišč za odločitev o odgovornosti tožnikovega delodajalca in s tem toženke na eni strani in tožnika kot oškodovanca na drugi strani je pravilno. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je delodajalčeva odgovornost objektivna, ker je imetnik nevarne stvari (173. in 174. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), hkrati pa je tudi krivdna iz razlogov, ki jih poudarja revizija. Prav slednji okoliščini pa nižji sodišči nista dali prave teže pri svoji odločitvi. Če ima delodajalec stroj, ki se pogosto kvari; če je pri tem določena delovna norma, ki ne upošteva zastojev zaradi okvar stroja; če delodajalec ne poskrbi, da kvalificirane osebe nemudoma odpravijo napake stroja; če zaradi nedoseganja norme "kaznuje" delavca z 20-odstotnim odbitkom pri plači in če tolerira, da delavci sami odpravljajo napake oziroma zastoje - so to okoliščine, ki pričajo o velikem prispevku delodajalca (kot imetnika nevarne stvari) k nastali škodi. Imel je sicer ustrezne varnostne predpise, vendar pa je s svojim ravnanjem v opisanih okoliščinah tako rekoč silil delavce, da so si sami pomagali ob zastojih v proizvodnji.

Po drugi strani pa ni mogoče pritrditi reviziji, da je tožnikov prispevek k škodi tako majhen, da je zanemarljiv. Kajti delavec mora opravljati delo s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje (prvi odstavek 44. člena zakona o varstvu pri delu, Ur. list SRS, št. 47/86 p.b. - ZVD). Sicer se šteje, če delavec pri delu ne upošteva predpisanih varnostnih ukrepov (ti pa so bili tudi predpisani) in ne izpolnjuje drugih obveznosti v zvezi z varstvom pri delu - da s takšnim ravnanjem ogroža svojo varnost (prvi odstavek 46. člena ZVD). In še konkretneje, kar se nanaša posebej na obravnavani primer: delavec je dolžan neposrednemu vodji del takoj prijaviti vsako pomanjkljivost, okvaro ali drug pojav, ki bi lahko pri delu ogrozil njegovo varnost (49. člen ZVD in kar je še konkretneje zapisano v tretjem odstavku pod 2. navodil delodajalca za varno delo in obratovanje...). Skratka tožnik ne bi smel za ceno doseganja norme (razen finančnih sankcij drugih ne zatrjuje v zvezi z nedoseganjem norme) kršiti omenjenih varnostnih predpisov in ogroziti svoje integritete.

Ko imamo tako na eni strani delodajalčevo objektivno odgovornost in še njegov subjektivni prispevek, na drugi strani pa opisani tožnikov prispevek, se pokaže kot pravilna odločitev na podlagi tretjega odstavka 177. člena ZOR, da je delodajalec in s tem tožena stranka prosta odgovornosti le v obsegu 20% in ne 40%, kot sta odločili nižji sodišči. V tolikšnem obsegu je zato sodišče ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo, ker je šlo le za kršitev materialnega prava, spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), medtem ko je v ostalem revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP). Tožniku gre tako 80% prisojenih zneskov za negmotno škodo (za gmotno škodo mu je bil pravnomočno prisojen celoten zahtevek). Res je bil tožniku delno zavrnjen zahtevek za skaženost, vendar tega niti v pritožbi niti v reviziji ni izpodbijal, pa tudi revizijsko sodišče samo po uradnem preizkusu ni poseglo v to odločitev, ker je skladna z 200. členom ZOR.

Opisana sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških na prvi stopnji (pritožbeni so bili tožniku tako ali tako previsoko priznani), ker je tožnikov uspeh v tej pravdi 78,72-odstoten. Od na 190.370,00 SIT odmerjenih stroškov mu gre po tem razmerju 149.859,00 SIT in ker mu je bilo pravnomočno prisojenih že 106.322,00 SIT, je bilo potrebno odločiti, da mu jih mora tožena stranka plačati še 22.677,00 SIT. Njegov uspeh z revizijo je 51,80-odstoten (v reviziji sporna vrednost 830.000,00 SIT in prisojenih le 430.000,00 SIT) in tako mu gre po odvetniški tarifi od zahtevanih 500 točk oziroma 43.000,00 SIT znesek 22.677,00 SIT (drugi odstavek 166. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP).