Jedro

65. člen ZZdrS, na katerega se sklicuje revidentka, ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki).

Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini), glede na ugotovljene dejanske okoliščine, pravilno vrednotilo kot dohodke iz zaposlitve (35. člen ZDoh-2).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-464/2014-16-11-2600-1-04 z dne 13. 10. 2014, s katero je prvostopenjski davčni organ po opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru (DIN) davka ter prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 dodatno odmeril (I. točka izreka) in naložil v plačilo (II. točka izreka): davčni odtegljaj iz naslova drugih prihodkov znesku 59.833,95 EUR in pripadajoče obresti v znesku 3.265,70 EUR (točka I.11 izreka prvostopenjske davčne odločbe), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 15.955,71 EUR in obresti v višini 870,85 EUR (točka I.12), pavšalni prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v znesku 744,82 EUR in pripadajoče obresti v višini 40,65 EUR (točka I.13) ter posebni davek na določene prejemke v višini 66.482,16 EUR in pripadajoče obresti v višini 3.628,55 EUR (točka I.14 izreka prvostopenjske davčne odločbe). Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-02-30/2014 z dne 12. 8. 2015 revidentkino pritožbo zoper ta del prvostopenjske davčne odločbe kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče povzema dejanske okoliščine zadeve in odločilne razloge obeh davčnih organov. Sodišče se strinja s presojo davčnega organa, da dejanske okoliščine obravnavane zadeve kažejo, da so bila pogodbena razmerja med revidentko in zdravniki samostojnimi podjetniki (po pogodbah o opravljanju zdravstvenih storitev) po svoji naravi odvisna pogodbena razmerja v smislu tretjega odstavka 35. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Dohodki zdravnikov, izplačani na podlagi računov, so bili po stališču prvostopenjskega sodišča zato po svoji ekonomski vsebini pravilno obravnavani kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2, ker so bile te storitve po vsebini dejansko opravljene v odvisnem pogodbenem razmerju med delodajalcem in fizično osebo, ne pa na trgu, trajno, neodvisno in samostojno (v smislu 46. člena ZDoh-2 in 3. člena Zakona o gospodarskih družbah), kot bi bilo to značilno za podjetniško dejavnost. Tožbene navedbe o neskladnosti odločitve s 65. člen Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju: ZZdrS) je sodišče zavrnilo kot neutemeljene, ker določba ureja le pogoje za dopustnost sklenitve podjemnih ali drugih pogodb civilnega prava.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revidentka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni vsebinsko odgovorila, predlaga pa zavrnitev revizije kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah.

5. Revizija ni utemeljena.

**O dovoljenosti revizije**

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ker so bili z odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, revidentki odmerjeni in naloženi v plačilo davki in prispevki v višini glavnice, ki presega navedeni mejni znesek za dovoljenost revizije, je omenjeni pogoj izpolnjen.

**O utemeljenosti revizije**

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je svojo odločitev oprlo prvostopenjsko sodišče in na katerega je revizijsko sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je davčni organ pri revidentki opravil davčni inšpekcijski nadzor davka in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. V njem je ugotovil, da je revidentka zaradi pomanjkanja ustrezno usposobljenih zdravnikov nemoteno izvajanje javne zdravstvene dejavnosti zagotavljala tudi na podlagi pogodbi o opravljanju zdravstvenih storitev z zdravniki (ki so bili sicer zaposleni v drugih javnih zdravstvenih zavodih) kot samostojnimi podjetniki.

9. Po pregledu pogodb je bilo ugotovljeno, da so ti zdravniki pri revidentki opravljali operacije, diagnostične, specialistične ter interventne preglede in dežurstva, v revidentkinih (operacijskih) prostorih, z njenimi napravami in sredstvi, za nadzor nad izvajanjem pogodbenih določil pa je bila s strani revidentke imenovana tudi strokovna oseba.

10. V obravnavani zadevi v revizijskem postopku ostaja sporna obdavčitev na podlagi pogodb o opravljanju zdravstvenih storitev izplačanih prejemkov zdravnikov, torej utemeljenost zaključka sodišča prve stopnje, da se jih v skladu s 5. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) obdavči kot dohodke iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2. 11. Revidentka v zvezi s tem odpira vprašanje veljavnosti pogodb o opravljanju zdravstvenih storitev z vidika statusa druge pogodbene stranke, tj. zdravnika. Navaja, da je imela, glede na to, da je bila največja (po Zakonu o delovnih razmerjih) dovoljena delovna obveznost teh zdravnikov sopogodbenikov že izkoriščena, sama pa je morala zagotoviti nemoteno izvajanje javne zdravstvene dejavnosti, na podlagi 65. člena ZZdrS pravico izvajanje storitev zdravniške službe zagotavljati tudi na podlagi pogodb civilnega prava. Tako z zdravniki fizičnimi osebami kot tudi samostojnimi podjetniki. Po njenem prepričanju je status sopogodbenika, torej ali se je pogodba sklepala s fizično osebo ali gospodarskim subjektom, treba upoštevati tudi v zvezi z obdavčitvijo. Trdi, da so bili na tej podlagi izplačani prejemki že zato z njene strani davčnopravno pravilno obravnavani kot dohodki iz dejavnosti (46. člen ZDoh-2).

12. Revidentka dodaja, da je že v postopku pred davčnim organom in ponovno v tožbi navajala dejstva in predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem predstojnikov oddelkov in izvajalcev storitev (zdravnikov), s čimer je tudi pred sodiščem poskušala dokazati, da obravnavano pravno razmerje ni bilo odvisno v smislu 2. točke tretjega odstavka 35. člena ZDoh-2, ampak neodvisno. Kljub temu torej, da je bilo relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe prvostopenjskega davčnega organa (v zvezi z dejstvom ali so bili dohodki ustvarjeni v odvisnem pogodbenem razmerju ali z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti) med strankama očitno sporno, sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave in se tudi sicer do relevantnosti njenih tožbenih navedb ni opredelilo. V posledici takšne odločitve sodišča prve stopnje niso bila v bistvenem kršena le pravila upravnega spora, ampak tudi revidentkina ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj temelji zavrnitev dokaznih predlogov na vnaprejšnji dokazni oceni.

13. Po oceni Vrhovnega sodišča je, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, primarno zmotno revidentkino materialnopravno stališče glede načina obdavčitve izplačanih dohodkov, posledično pa neutemeljeni tudi s tem povezani očitki kršitve procesnih pravic.

14. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je materialne pogoje za to, da se lahko javna zdravstvena služba izvaja (tudi) na podlagi podjemnih pogodb ali drugih pogodb civilnega prava, v inšpiciranem obdobju (letu 2011) urejal 65. člen ZZdrS. Določba, ki jo kot pravno podlago za sklepanje pogodb civilnega prava izpostavlja tudi revidentka, je v drugem odstavku, ki je relevanten v dejanskih okoliščinah obravnavanega primera, določala: „Če je to potrebno zaradi nemotenega izvajanja zdravstvene dejavnosti, lahko javni zdravstveni zavod oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe, sklene za opravljanje zdravniške službe podjemno pogodbo ali drugo pogodbo civilnega prava z zdravnikom, zaposlenim pri tem javnem zdravstvenem zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost, ne glede na to, za kakšen delovni čas je ta zdravnik zaposlen. Podjemno pogodbo ali drugo pogodbo civilnega prava je mogoče skleniti le v primerih, če: za izvajanje zdravstvenih storitev, ki so predmet pogodbe, ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi zaradi občasne narave teh storitev ali njihovega manjšega obsega, obstaja pomanjkanje ustrezno usposobljenih zdravnikov, se izvajajo zdravstvene storitve izven rednega programa dela javnega zdravstvenega zavoda oziroma druge pravne ali fizične osebe, ki opravlja zdravstveno dejavnost ali zdravnik izvaja druge zdravstvene storitve, ki niso zajete v okviru del in nalog, ki so določene s pogodbo o zaposlitvi.“ Tretji odstavek istega člena je določal: „Podjemno pogodbo ali drugo pogodbo civilnega prava je mogoče skleniti največ za tolikšen obseg zdravstvenih storitev, da čas, potreben za njihovo izvedbo, ne presega tretjine polnega delovnega časa zdravnika, pri čemer je trajanje pogodbe lahko največ šest mesecev. Pri izvajanju podjemne pogodbe ali druge pogodbe civilnega prava morajo biti zdravniku, upoštevaje tudi njegovo delo po pogodbi o zaposlitvi, zagotovljeni počitki skladno z 41.d členom tega zakona.“ Četrti odstavek istega člena pa: „Če je zdravnik zaposlen pri javnem zdravstvenem zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost, s katero sklene podjemno pogodbo ali drugo pogodbo civilnega prava, mora javni zdravstveni zavod oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki opravlja zdravstveno dejavnost, predhodno zagotoviti, da zdravnik v okviru pogodbe o zaposlitvi opravi s to pogodbo, splošnim aktom ali delovnim načrtom določen obseg dela oziroma zdravstvenih storitev. Če je zdravnik zaposlen pri drugem javnem zdravstvenem zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost, mora za sklenitev podjemne pogodbe ali druge pogodbe civilnega prava predhodno pridobiti pisno soglasje delodajalca“.

15. Za razsojo v konkretni zadevi je torej v prvi vrsti pomembno, ali so bile pogodbe civilnega prava sklenjene v skladu s 65. členom ZZdrS. In v tej zvezi torej tudi vprašanje, ali je bilo pogodbo civilnega prava v inšpiciranem obdobju na podlagi 65. člena ZZdrS dovoljeno skleniti tudi z gospodarskimi subjekti.

16. Vrhovno sodišče na tem mestu poudarja, da to, kakšni so sicer splošni pogoji za to, da lahko zdravnik opravlja svojo službo kot samostojni podjetnik (ali so imeli zdravniki veljavno registrirano samostojno dejavnost opravljanja zdravniške službe, dovoljenje Ministrstva za zdravje ipd.) za razsojo v obravnavani zadevi ni relevantno. Glede na vse zgoraj pojasnjeno stališče pa tudi ne, če so bile pogodbe o zaposlitvi teh zdravnikov pri njihovih „matičnih“ delodajalcih, že izčrpane (morebitne kršitve delovnopravne zakonodaje). Zato za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne niti vse s tem povezane revizijske navedbe.

17. Po stališču Vrhovnega sodišča 65. členu ZZdrS za opravljanje zdravniške službe ni dopuščal sklepanja podjemnih pogodb oziroma drugih pogodb civilnega prava med javnimi zdravstvenimi zavodi oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe in gospodarskimi subjekti. To izhaja že iz gramatikalne razlage navedene določbe, ki na strani oziroma v zvezi z drugo pogodbeno stranko - zdravnika, predvideva pogoje, ki jih lahko po naravi stvari izpolnjuje le fizična oseba, ne pa tudi gospodarski subjekt, tj. delovno razmerje.

18. Tako 65. člen že v drugem odstavku določa, da se lahko pogodba sklene z zdravnikom, ki je zaposlen pri tem javnem zdravstvenem zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost, ne glede na to, za kakšen delovni čas je ta zdravnik zaposlen. Gospodarski subjekt po naravi stvari ne more biti v delovnem razmerju. V tem smislu zakon tudi v nadaljevanju predvideva, da se lahko pogodba sklene največ za tolikšen obseg zdravstvenih storitev, da čas, potreben za njihovo izvedbo, ne presega tretjine polnega delovnega časa zdravnika ter, da morajo biti pri izvajanju podjemne pogodbe ali druge pogodbe civilnega prava zdravniku, upoštevaje tudi njegovo delo po pogodbi o zaposlitvi, zagotovljeni počitki skladno z 41.d členom tega zakona (tretji odstavek). Tudi iz četrtega odstavka 65. člena ZZdrS izhaja, da se pogoji za veljavnost pogodb civilnega prava nanašajo le na zdravnika kot fizično osebo. Določba namreč ureja le dve situaciji; prvič, da je zdravnik zaposlen pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, s katerim sklepa pogodbo in drugič, da je zdravnik zaposlen pri drugem javnem zdravstvenem zavodu oziroma drugi pravni ali fizični osebi, ki opravlja zdravstveno dejavnost. V prvem primeru je pogoj za veljavnost pogodbe civilnega prava, da zdravnik opravi vse svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, v drugem pa predhodno pisno soglasje njegovega delodajalca. Če se torej pogodba civilnega prava na podlagi 65. člena ZZdrS sklene z zdravnikom kot gospodarskim subjektom (samostojni podjetnik ali pravna oseba), tem pogojem že po naravi stvari ni mogoče zadostiti.

19. Tudi Uredba o merilih za sklepanje podjemnih pogodb ali drugih pogodb civilnega prava za opravljanje zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe, ki je bila sprejeta na podlagi petega odstavka 65. člena ZZdrS, sledi takšni zakonski razlagi. V 1. členu namreč predvideva, da se podjemna pogodba ali druga pogodba civilnega prava za opravljanje zdravstvenih storitev sklene z zdravnikom zaposlenim pri tem ali v drugem zdravstvenem zavodu. V 2. členu so določeni pogoji, ki jih mora zdravnik izpolnjevati po pogodbi o zaposlitvi (v zadnjih treh mesecih pred sklenitvijo podjemne pogodbe mora opraviti celoten obseg dela oziroma zdravstvenih storitev v skladu s pogodbo o zaposlitvi, delovnim načrtom ali drugim splošnim aktom zdravstvenega zavoda, izkazati izpolnitev svoje redne delovne obveznosti glede prisotnosti na delu in izpolniti svojo delovno obveznost glede vključevanja v zagotavljanje nujne zdravniške pomoči v obliki dežurstva in pripravljenosti ali kombinacije teh oblik dela). Tudi to so pogoji, katerim gospodarski subjekt že po naravi stvari ne more zadostiti. In nenazadnje, 4. člen navedene uredbe v zvezi z višino plačila po pogodbi civilnega prava predvideva, da se to določi (seveda v prvi vrsti na podlagi števila in vrste zdravstvenih storitev) in tudi na podlagi usposobljenosti zdravstvenega delavca, dodatnega znanja, ki ga je pridobil, zahtevnosti zdravstvene storitve in referenc o kakovosti, ki so potrebne za izvajanje zdravstvenih storitev, ki so predmet podjemne pogodbe. Če se pogodba sklepa z gospodarskim subjektom, pogodbeni strani teh kriterijev ne moreta upoštevati.

20. Iz teh razlogov po stališču Vrhovnega sodišča 65. člen ZZdrS, na katerega se sklicuje revidentka, v obravnavanem primeru ni predstavljal veljavne pravne podlage za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Pač pa je bilo na tej pravni podlagi javnim zdravstvenim zavodom (torej tudi revidentki) pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami.

21. Ker torej revidentka v reviziji izhaja iz napačnega materialnopravnega stališča, da so pogodbe o opravljanju zdravstvenih storitev, ki jih je za opravljanje storitev zdravniške službe v inšpiciranem obdobju sklepala z zdravniki samostojnimi podjetniki (in so bile podlaga obravnavanih izplačil) na podlagi 65. člena ZZdrS, veljavne, je po presoji Vrhovnega sodišča zmotno tudi njeno nadaljnje materialno stališče v zvezi z obdavčljivostjo na tej podlagi ustvarjenih dohodkov. Že zato, ker so pogodbe civilnega prava sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, se namreč ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na (z davčnopravnega vidika) neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega podjetja (tj. kot samostojni podjetnik) oziroma v okviru svoje organizirane dejavnosti po 46. členu ZDoh-2. 22. V izhodišču je sodišče prve stopnje, čeprav razlogov za to ni posebej pojasnilo, v zvezi z obdavčitvijo na tej podlagi pridobljenih dohodkov, povsem utemeljeno izhajalo iz načela ZDavP-2, po katerem se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2). Neveljavni pravni posli (ne le navidezni, kot to zmotno meni revidentka) namreč ne vplivajo na obdavčenje, če gospodarske (ekonomske) posledice tega pravnega posla kljub njegovi neveljavnosti nastanejo in obstojijo, če ni z zakonom o obdavčenju drugače določeno (drugi odstavek 74. člena ZDavP-2).

23. Glede na to, da se torej v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini) pravilno vrednotilo kot dohodke (fizične osebe) iz zaposlitve (35. člen ZDoh-2).

24. Ker je revidentka z navedbami, da zdravniki pri svojem delu z njene strani niso bili neposredno nadzorovani, da jim nihče ni dajal navodil, storitve so opravljali le občasno, če je bilo to nujno (ne kontinuirano in dolgotrajno) ter, da niso delali le zanjo in sami nosili ves riziko in tveganje v zvezi z opravljenimi storitvami in podobno ter predlogi za izvedbo dokazov z zaslišanjem zdravnikov in predstojnikov oddelkov, utemeljevala svoje zmotno materialnopravno stališče, da bi se morali dohodki zdravnikov obdavčiti kot dohodki iz dejavnosti po 46. členu ZDoh-2, sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo brez glavne obravnave (na seji) ni kršilo določb upravnega spora oziroma revidentkine ustavne pravice do enakega varstva pravic. Predlagana dejstva in dokazi namreč niso pomembni za odločitev.

25. Vrhovno sodišče se je z navedenim opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

26. Ker razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, Vrhovno sodišče pa ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka**

27. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do takrat veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.