Jedro

Tožnik je bil z izpodbijano odločbo uvrščen za pet plačnih razredov višje, kot je osnovni plačni razred njegove formacijske dolžnosti. Zato je že dosegel najvišje možno napredovanje. V skladu s 4. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi lahko zaposleni na delovnem mestu napredujejo največ za pet plačnih razredov, zdravniki pa za sedem plačnih razredov. Izpodbijana odločba je zakonita in tožniku niso nastala prikrajšanja pri plači, saj je plačo prejemal na podlagi pravilne razvrstitve v plačni razred.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, s katerim je ta zahteval, da se ugotovi, da je odločba tožene stranke z dne 21. 1. 2010 nezakonita in brez pravnega učinka in da se toženi stranki naloži, da tožniku izstavi novo ustrezno odločbo, s katero ga bo razporedila v 42. plačni razred, mu izplačala vsa nastala mesečna prikrajšanja od 5. 1. 2010 dalje, dokler bodo za to obstajali pogoji oz. do izstavitve nove ustrezne odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja pri plači, ter mu na transakcijski račun pooblaščenca povre stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 237,50 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni izpolnil procesnih predpostavk iz 17. a. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Tožena stranka bi morala ob reintegraciji tožnika v delovni proces sama ugotavljati njegovo delovno uspešnost in ga oceniti, kar bi bil predpogoj za ustrezno razvrstitev v plačni razred. Do prekinitvne tožnikovega delovnega razmerja je prišlo na nezakonit način, saj je bil tožnik v delovni proces ponovno integriran šele po pravnomočno končanem postopku pred sodiščem. Z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja se je začasno končalo zakonsko predpisano ocenjevanje tožnika, zato bi tožena stranka ob ponovni reintegraciji tožnika morala ugotavljati možnost napredovanja tožnika v ustrezni plačni razred na podlagi ocenjevanja. Glede tega vprašanja je sicer zakonska praznina, vendar ta ne more imeti škodljivih posledic za tožnika. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnikov zahtevek temelji na domnevi, da bi tožnik trikrat napredoval v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v letu 2006 do 28. 12. 2009, ko je bil tožnik na podlagi sodbe pozvan nazaj na delo in da bi tožena stranka ta napredovanja, do katerih bi pri rednem poteku stvari prišlo, morala upoštevati, ko mu je 20. 1. 2010 izdala izpodbijano odločbo, s katero je bil tožnik ob upoštevanju že pridobljenih napredovanj razporejen v 38 plačni razred. Tožnik v tožbi navaja, da je pred izdajo odločbe disciplinske komisije o prenehanju delovnega razmerja nazadnje napredoval 1. 10. 2003 in da bi s 1. 10. 2006 moral napredovati za dva plačna razreda, s 5. 1. 2010 pa za še en plačni razred, do teh napredovanj pa ni prišlo, ker je bil tožnik takrat zaradi nezakonite odločbe disciplinske komisije izven delovnega razmerja pri toženi stranki. Navedena izhodišča tožnika pa so zmotna glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik sploh ne izpodbija in glede na veljavno zakonsko ureditev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožnik niti ne izpodbija in so odločilne za odločitev v tem sporu, izhaja: - tožena stranka je tožniku na podlagi sodne odločbe 28. 12. 2009 znova vzpostavila delovno razmerje, ki je poprej prenehalo na podlagi pravnomočne odločbe disciplinske komisije; - ob pozivu nazaj na delo je v veljavi ostala zadnja veljavna odločba o plači z dne 4. 11. 2004, s katero je bil tožnik kot načelnik odseka razporejen v PR s količnikom 5, pri čemer je znašal osnovni količnik 4, z napredovanji pa je bil tožnik razporejen v PR 5; - z ukazom z dne 28. 12. 2009 je bil tožnik imenovan na formacijsko dolžnost častnika specialista A., ki se opravljajo v nazivu stotnika specialista; - z odločbo tožene stranke z dne 21. 1. 2010 je bil tožnik na formacijski dolžnosti častnika specialista A. razporejen v 38. plačni razred, pri čemer je bil za navedeno formacijsko dolžnost določen 33. plačni razred, na podlagi napredovanja pa je bil tožnik razporejen v 38. plačni razred.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke z dne 21. 10. 2010. Edini razlog s katerim tožnik utemeljuje nezakonitost izpodbijane odločbe je ta, da tožena stranka pri razporeditvi v plačni razred ni upoštevala napredovanj, ki bi jih bil tožnik deležen, če je bil v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja še vedno zaposlen pri toženi stranki. V kolikor tožniku z odločbo tožene stranke z dne 4. 9. 2006 ne bi bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja bi tožnik vse do izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 21. 1. 2010 ostal na delovnem mestu načelnika odseka B.. Na tem delovnem mestu je tožnik še napredoval za 5 plačilnih razredov. To je razvidno tako iz odločbe tožene stranke z dne 4. 11. 2004 kot tudi iz izpodbijane odločbe, s katero je bil tožnik na podlagi upoštevanja že doseženih napredovanj razporejen v 38. plačni razred, čeprav je za formacijsko dolžnost častnika specialista A. z uredbo o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede določen 33. plačni razred.

Tožnik je bil z izpodbijano odločbo uvrščen za pet plačnih razredov višje, kot pa je osnovni plačni razred njegove formacijske dolžnosti. Tožnik je tako že dosegel najvišje možno napredovanje. V skladu s 4. členom Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/1994 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik) lahko zaposleni na delovnem mestu napredujejo največ za pet plačnih razredov, zdravniki pa za sedem plačnih razredov. Tožnik je takšno napredovanje že dosegel, zato je njegov zahtevek že iz tega razloga neutemeljen. Izpodbijana odločba je zakonita in tožniku niso nastala nikakršna prikrajšanja pri plači, saj je plačo prejemal na podlagi pravilne razvrstitve v plačni razred.

Okoliščina, da tožnik v obdobju, ko ni bil zaposlen pri toženi stranki, ni bil ocenjevan, tako v ničemer ne vpliva na njegovo razporeditev v plačni razred. Zaradi navedenega se tožnik neutemeljeno sklicuje na domnevno zakonsko praznino, ki naj bi jo moralo ustrezno zapolniti šele sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.