Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da s tem, ko je tožena stranka tožnika odjavila mesec dni kasneje, kot je potekel odpovedni rok, še ne pomeni, da je s tem izrazila voljo skleniti delovno razmerje s tožnikom, kot tudi ne volje, da oživi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Stranki sta namreč 23. 9. 2019 podpisali Sporazum, kjer sta v 2. členu določili, da so nastopile pravne posledice odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker delovnega mesta svetovalca uprave in potrebe po tovrstnem delu pri delodajalcu ni, da pa je delodajalec po podani odpovedi pridobil možnost razvoja novega programa v družbi in trženja, za kar bi s tožnikom sklenil pogodbo o medsebojnem sodelovanju za obdobje 6 mesecev, ker tožnik pozna delovni proces delodajalca in ima potencial za razvoj. V Sporazumu sta se stranki torej dogovorili, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018 ostane v veljavi, da pa se tožniku ponudi v podpis nova pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki stopi v veljavo po poteku odpovednega roka po odpovedi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018, v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas; da je tožena stranka tožnika z dne 31. 5. 2020 pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje nezakonito odjavila iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja in za čas od 1. 6. 2020 dalje urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ, v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020 obračunati sorazmerni znesek bruto plače v višini 5.060,00 EUR bruto na mesec, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati (morebitno) razliko med neto zneskom prejetega nadomestila za čas brezposelnosti in plačo, ki mu pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 7. 2020; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 7. 2020 do pravnomočne sodbe obračunati znesek plače v višini 5.060,00 EUR bruto na mesec, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati (morebitno) razliko med neto zneskom prejetega nadomestila za čas brezposelnosti in plačo, ki bi tožniku pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018 za posamezni mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je njegova odjava iz evidenc, ki se vodijo na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja nezakonita, ker pravno razmerje med tožnikom kot delavcem in toženo stranko kot delodajalcem, ni prenehalo. Tožniku je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 4. 9. 2019 in zaradi tožnikovega nastopa bolniškega staleža med odpovednim rokom, mu bi naj delovno razmerje skladno z določilom drugega odstavka 116. člena ZDR-1 prenehalo v šestih mesecih po izteku odpovednega roka, tj. 4. 4. 2020. Tožena stranka je bila dolžna tožnika odjaviti iz matične evidence najkasneje v roku 8 dni po prenehanju delovnega razmerja, ker pa tega ni storila, temveč je tožnika odjavila šele 31. 5. 2019 (retroaktivno) in je tožnik še po poteku roka prejemal nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, je po mnenju tožnika pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018 ostala v veljavi. Tožnik meni, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do ključnih trditev tožnika, da je za sprejem odločitev pomemben dopis tožnika z dne 4. 10. 2019, v katerem svojemu delodajalcu posreduje opozorilo o izteku odpovednega roka in da je tožena stranka tudi po poteku odpovednega roka tožniku izplačevala nadomestilo plače. Glede transformacije (ponovne aktivacije) sicer odpovedane pogodbe o zaposlitvi se šteje, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Dodaten argument predstavlja tudi okoliščina, da delodajalec tožnika ni odjavil iz evidenc zavarovanja. Zavod RS za zaposlovanje je v dopisu z dne 31. 7. 2020 tožnika pozval, da predloži pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ker tožnik soglasja k odpovedi ni podal, je bil glede na prejeto navodilo zavoda za zaposlovanje primoran k vložitvi tožbe. Iz dopisa zavoda izhaja, da je tožnik 4. 9. 2019 izpolnil kriterij zaščitenega delavca, saj je do njegove upokojitve manjkalo pet let. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da do sklenitve sporazuma z dne 23. 9. 2019 ni prišlo v posledici sile, grožnje ali zvijače in ni upoštevalo, da je tožena stranka več kot očitno k podpisu sporazuma pristopila z namenom, da tožnika izigra tako, da se slednji v pričakovanju sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, odpove pravici do sodnega varstva. Tožena stranka namreč tožniku kot varovani kategoriji ne bi mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez njegovega soglasja. Tožnik še izpostavlja, da zahtevka v smeri transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni podal in kljub temu se je sodišče odločilo obsežno raziskati dejansko stanje v tem delu ter sprejeti odločitev o zahtevku, ki ga tožnik sploh ni postavil. Sodišče je tudi nepravilno povzelo zapis dogovora med pravdnima strankama v Sporazumu z dne 23. 9. 2019. Zaveza, ki jo je z dogovorom sprejela tožena stranka, ni bila pogojena z možnostjo razvoja novega programa. Tožena stranka je v 3. členu Sporazuma zapisala, da je pridobila možnost razvoja novega programa, kar vodi k zaključku, da bi tožena stranka nemudoma po podpisu Sporazuma tožniku ponudila novo pogodbo za določen čas. Tožnik je šele 1. 10. 2019 nastopil bolniški stalež, zato bi mu v času med 23. 9. in 1. 10. 2019 tožena stranka morala ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kot se je obvezala s sporazumom. Prav tako je bila tožena stranka z okoliščino tožnikovega bolniškega staleža seznanjena že pred podpisom sporazuma. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno izvedenega dokaznega postopka, v okviru procesno materialnega vodstva, povsem pravilno uporabilo relevantna zakonska določila za razsojo v predmetni zadevi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec uprave z dne 1. 10. 2018, ki jo je tožena stranka odpovedala iz poslovnega razloga dne 4. 9. 2019. Zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, zato je odpoved postala dokončna. Tožnik pa meni, da je odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018 ostala v veljavi, ker ga tožena stranka ni odjavila iz evidence v roku, ki ga določa Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker tožena stranka tožnika ni odjavila v roku 8 dni, temveč šele julija 2020 z datumom 31. 5. 2020 ter je tožnik po poteku roka za odjavo prejemal nadomestilo plače za čas bolniške odsotnosti, tožnik meni, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018 ostala v veljavi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kasnejša odjava iz sistema zavarovanj ne predstavlja pravne domneve, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 9. 2019 prenehala veljati in da je tožnik ohranil delovno razmerje tudi po 31. 5. 2019. 8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb tožnika in sicer do datuma odjave iz matične evidence zavarovancev, ki ga je tožena stranka izvedla 9. oziroma 10. 7. 2020. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge prav o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, in prav tako dejstvih, na katere se slicuje tožnik v pritožbi, tako da je odločitev mogoče preizkusiti. Tožena stranka je tožnika z dopisom dne 10. 7. 2020 obvestila, da ga je odjavila iz zavarovanj pri ZZZS z dne 31. 5. 2020. Tožnik je bil od vključno 30. 9. 2019 dalje do 5. 4. 2020 ter od 1. 5. 2020 do 30. 6. 2020 začasno nezmožen za delo, zato mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, ki določa, da delavcu, ki je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dne, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka, tj. 4. 4. 2020. 9. Tožena stranka bi bila dejansko v skladu z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja tožnika dolžna odjaviti v roku 8 dni po prenehanju delovnega razmerja, kar ni storila, vendar kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje navedeno ne pomeni, da je ostala v veljavi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Odjava iz delovnega razmerja je bila zakonita, temeljila je na dokončni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper katero tožnik ni uveljavljal sodnega varstva. Dejstvo, da pa je tožena stranka tožnika kasneje odjavila (namesto 4. 4. 2020 šele 31. 5. 2020) in je v tem času tožniku izplačala tudi nadomestilo plače, pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v korist tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da s tem, ko je tožena stranka tožnika odjavila mesec dni kasneje, kot je potekel odpovedni rok, še ne pomeni, da je s tem tožena stranka izrazila voljo skleniti delovno razmerje s tožnikom, kot tudi ne volje, da oživi odpovedana pogodba o zaposlitvi. Stranki sta namreč 23. 9. 2019 podpisali Sporazum, kjer sta v 2. členu določili, da so nastopile pravne posledice odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker delovnega mesta svetovalca uprave in potrebe po tovrstnem delu pri delodajalcu ni, da pa je delodajalec po podani odpovedi pridobil možnost razvoja novega programa v družbi in trženja, za kar bi s tožnikom sklenil pogodbo o medsebojnem sodelovanju za obdobje 6 mesecev, ker tožnik pozna delovni proces delodajalca in ima potencial za razvoj. V Sporazumu sta se stranki torej dogovorili, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2018 ostane v veljavi, da pa se tožniku ponudi v podpis nova pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki stopi v veljavo po poteku odpovednega roka po odpovedi iz poslovnega razloga.

10. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da do podpisa pogodbe o zaposlitvi za določen čas šest mesecev ni prišlo, ker je bil tožnik od 30. 9. 2019 dalje v bolniškem staležu. V zvezi z navedenim so neutemeljene pritožbene trditve, da je bila tožena stranka seznanjena z okoliščino tožnikovega bolniškega staleža pred podpisom Sporazuma in da se zato tožena stranka ne more sklicevati, da tožniku ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker je bil tožnik v bolniškem staležu. Tožnik navaja, da je nastopil bolniški stalež šele 1. 10. 2019, zato bi mu tožena stranka lahko ponudila v podpis pogodbo za določen čas takoj, ob podpisu Sporazuma. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je bil namen strank pri sklenitvi Sporazuma z dne 23. 9. 2019 skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas šest mesecev in da bi rok trajanja pogodbe o zaposlitvi pričel teči po izteku odpovednega roka tožnika (4. 10. 2019), kar pomeni, da bi pogodba o zaposlitvi po Sporazumu bila sklenjena za čas od 5. 10. 2019 do 5. 4. 2020 in ne dlje. Ker pa je po sklenitvi Sporazuma tožnik nastopil daljši bolniški stalež in znotraj šest mesecev ni bil zmožen za delo, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je bil sporazum z dne 23. 9. 2019 sicer namera o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko, ki pa se ni realizirala. Sam sporazum pa ni imel elementov pogodbe o zaposlitvi, saj ni določil na katerem delovnem mestu konkretno bi tožnik opravljal delo, kakšno plačo bi prejemal, manjkala je tudi večina sestavin pogodbe o zaposlitvi, ki jo določa 31. člen ZDR-1. 11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške postopka po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).