Jedro

Ravnanje tožnika, ki se po pravnomočni sodbi, s katero je pridobil pravico do reintegracije, na poziv tožene stranke ni javil oz. se je javil, nato pa se v nadaljnjih dneh na delo ni več zglasil, odstopa od ravnanj povprečno skrbnega delavca, ki si želi ohraniti zaposlitev. Iz tega razloga takšno ravnanje predstavlja resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 3. 8. 2007 in da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko na podlagi odpovedi iz 1. odstavka izreka ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne dospelosti posameznega zneska plače v plačilo, tj. vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od 18. 7. do 9. 8. 2007 pa nadomestilo v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi ter mu povrniti njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse pod izvršbo.“ Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2007 nezakonita, da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala. Ugodilo je tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne dospelosti posameznega zneska plače v plačilo, tj. od vsakega 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca od 18. 7. do 9. 8. 2007 pa nadomestilo v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 603,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naloži tožniku plačilo stroškov postopka. Navaja, da je bilo ravnanje tožnika za toženo stranko vseskozi nesprejemljivo. Interes tožene stranke je bil, da tožnik na podlagi pravnomočne sodbe pride na delo, vendar pa so bili tožnikovi interesi zgolj finančne narave, saj se pisnim pozivom toženca ni odzival in je tako tožena stranka prepričana, da je tožnik z nastopom dela namenoma zavlačeval. Po stališču tožene stranke je povsem nesprejemljivo, da tožnik v štirih mesecih od pravnomočnosti sodbe, v kateri je z reintegracijo uspel, ni zaključil svoj s.p. in prišel na delo po pozivu tožene stranke. Tako sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotovilo dejanskega stanja oz. ga je ugotovilo pomanjkljivo. Ker so priče izpovedale, da tožnik ob pozivu v mesecu juliju ni hotel nastopiti dela, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe materialnega predpisa.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke, saj je tožena stranka dejansko naredila vse, da ji tožnika ne bi bilo potrebno reintegrirati. Tožena stranka v paricijskem roku sodbe niti v enem delu ni izvršila, tako da jo je moral tožnik z dopisom z dne 15. 3. 2007 k izvršitvi pozvati. V odgovoru z dne 28. 3. 2007 je tožena zahtevala, da ji tožnik sporoči številko kontaktnega telefona in ali ima namen vrniti se na delo. Tožnik jo je z dopisom z dne 30. 5. 2007 opozoril, da ga še vedno ni pozvala na delo in so tako trditve tožene stranke, da ni vedela, da ima tožnik še interes vrniti se na delo, sprenevedanje. Ko je tožena stranka tožnika v začetku julija pozvala na delo, bi pričetek opravljanja dela pomenil oživitev pogodbe o zaposlitvi, kar pa dejansko in pravno ne bi bilo možno, saj je bil tožnik samostojni podjetnik in ni mogel imeti hkrati še statusa delavca pri toženi stranki. Iz tega razloga je razumljivo, da je nadrejenemu delavcu predlagal dogovor, da delo nastopi čez 60 dni, do takrat pa bi lahko zaključil odprte posle ter se izbrisal iz registra. Sicer pa tožnik meni, da bi moralo sodišče ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku že iz razloga, ker je tožena stranka zamudila 15 dnevni rok za podajo izredne odpovedi. Tožena stranka se je namreč že 9. 7. 2007 seznanila z razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se je tožnik pri njej v mesecu juliju zglasil in pojasnil razloge, zakaj ne more pričeti opravljati dela. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je prišlo do ugotovitev, ki bodo pojasnjene v nadaljevanju.

Med strankama je tekel spor o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in tožena stranka je bila dolžna tožnika na podlagi pravnomočne sodbe pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Stranki sta pravnomočno odločbo sprejeli v začetku marca 2007. Tožnik je s 1. 1. 2007 pridobil status samostojnega podjetnika. Toženo stranko je z dopisom z dne 15. 3. 2007 pozval k izvršitvi sodbe (A/10). Iz odgovora tožene stranke z dne 28. 3. 2007 (B/1) izhaja, da ta izvršitvi ni nasprotovala, je pa dvomila v tožnikov interes po vrnitvi nazaj na delo. Ker ji tožnik ni sporočil kontaktne številke, je menila, da tožnik nima tega interesa. Tožnik ji je spet poslal poziv na izvršitev sodbe dne 30. 5. 2007 (A/11, B/5), tožena stranka pa mu je mesec dni kasneje odgovorila (B6), da naj sporoči, ali ima interes vrniti se na delo, potem pa ga je z dopisom z dne 5. 7. 2007 (A/2) na delo dejansko pozvala z naslednjim dnem po prejemu poziva. Tožnik se je pri toženi stranki naslednji dan zglasil, vendar dela ni nastopil, zato je sledila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (A/8).

Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe materialnega prava. Iz izpovedbe tožnika zaslišanega na naroku za glavno obravnavo dne 13. 2. 2008, in istega dne zaslišane priče M.M. izhaja, da se je tožnik pozivu tožene stranke, da naj se naslednji dan po prejemu poziva zglasi na delu, odzval tako, da se je pri toženi stranki zglasil ob 9.00 uri. M.M. mu je izročil kartico, opis delovnega mesta, mu dal računalniška gesla in mu odredil delo, ki pa ga je tožnik zavrnil. Skladno s 1. odstavkom 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposliti, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je tudi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delavec je namreč skladno z 31. členom ZDR dolžan delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, opravljati vestno, skladno z 32. členom ZDR pa mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izvrševanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako napačno ocenilo, da ravnanje tožnika, ki se je pri toženi stranki dne 9. 7. 2007 ob 9.00 uri sicer zglasil, vendar pa ni pričel z delom, po tem dnevu pa ga do 18. 7. 2007, ko mu je tožena stranka izdala prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka, k toženi stranki sploh ni več bilo, ni resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem ravnanjem je tožnik kršil 31. in 32. člen ZDR najmanj iz hude malomarnosti, saj njegovo ravnanje, ko se niti v osmih dneh pri toženi stranki ni več zglasil, odstopa od ravnanj povprečno skrbnega delavca, ki bi si želel ohraniti delovno razmerje. Takšno ravnanje pa je vsekakor šteti za resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno, saj se je z razlogi, ki odpoved utemeljujejo, seznanila šele po tem, ko je prejela tožnikov pisni zagovor z dne 23. 7. 2007 (A/7). Tako je tožena stranka odpoved podala v 15 dnevnem roku iz 110. člena ZDR in hkrati postopala tudi v skladu s 83. členom ZDR. Glede na navedeno je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 3. 8. 2007 zakonita. Posledično temu je neutemeljen tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek po plačilu polovice mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi za čas, ko je tožena stranka tožnika odstranila z dela, tj. od 18. 7. do 9. 8. 2007. Glede na to ugotovitev je pritožbeno sodišče skladno s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo v celoti.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar skladno z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), po katerem krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP), tožeča stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve.