Jedro

Tožnik je storil hujši disciplinski prestopek povzročitve materialne škode s tem, ko se je dne 11. 5. 2010 iz hude malomarnosti zaletel v vrata sodbe in jih pri tem poškodoval. Po 88. členu ZIKS-1 se sme disciplinska kazen izreči obsojencu za hujše disciplinske prestopke, med drugim je predvidena oddaja v samico do 21 dni s pravico do dela. Prvostopenjski organ je pri odmeri kazni kot oteževalno okoliščino upošteval, da je bil tožnik predhodno že disciplinsko obravnavan, posebnih olajševalnih okoliščin pa ni našel.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod I. a) točko izreka ugotovil, da je obsojenec A.A. - sedaj tožnik storil hujše disciplinske prestopke povzročitve materialne škode po 8. alinei 2. odstavka 87. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIKS-1) s tem, ko se je dne 11. 5. 2010 iz hude malomarnosti zaletel v vrata sobe 58 in jih pri tem poškodoval, pod I b) točko izreka je tožniku izrekel disciplinski ukrep oddaje v samico za tri dni s pravico do dela ter pod II. točko izreka odločil, da stroški postopka niso nastali. V svoji obrazložitvi navaja, da je vodja oddelka za varnost zoper tožnika na podlagi 92. člena ZIKS-1 podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zaradi suma storitve težjega disciplinskega prestopka povzročitve materialne škode, povzročene namenoma ali iz hude malomarnosti po 8. alinei 2. odstavka 87. člena ZIKS-1, ki ga je utemeljil s tem, da naj bi tožnik dne 11. 5. 2010 ob 7.15 uri namenoma poškodoval zavodsko lastnino – vrata sobe 58 in sicer tako, da se je z razdalje dveh metrov z glavo sunkovito zaletel v vrata. Na podlagi podanega predloga za uvedbo disciplinskega postopka je bila dne 13. 7. 2010 izvedena ustna obravnava. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ povzema tožnikove navedbe na ustni obravnavi, na kateri je tožnik povedal, da ni kriv, ker je bilo dejanje storjeno v afektu, v posebnih okoliščinah in da z zavodsko lastnino nikdar ni ravnal neodgovorno. V konkretnem primeru je šlo za edini in po okoliščinah za izredni dogodek, ko je dejanje storil v afektu iz obupa, zaradi zavodskega ukaza za premestitev iz ambulantnih prostorov v strožji režim varovanja. Pri zaletu z glavo je bil jasno izražen namen samopoškodbe in ne poškodovanja tuje lastnine. V življenju je vedno deloval konstruktivno in ne destruktivno. Povedal je, da mu je za uničena vrata žal in da bi škodo prostovoljno poravnal, če bi za to imel sredstva. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da je bil na ustni obravnavi predvajan tudi posnetek videonadzorne kamere in sta bila v nadaljevanju zaslišana kot priči policista B.B. in C.C. ter povzema tudi njune navedbe v zvezi z dogodkom. V dokazni oceni prvostopenjski organ zaključuje, da je tožniku krivda dokazana in sicer je storil dejanje iz hude malomarnosti, pri čemer je organ sledil analogiji razlage malomarnosti po Kazenskem zakoniku (KZ) in sicer po 26. členu KZ. Strinja se z zagovorom tožnika, da vrat ni poškodoval namenoma in poudarja, da je bistvena razlika med namenom in malomarnostjo ta, da pri malomarnosti ni hotenja. Prvostopenjski organ ocenjuje, da bi bil tožnik mogel in moral pričakovati prepovedano posledico, to je, da bo njegovo ravnanje povzročilo poškodbo vrat sobe. V nadaljevanju obrazložitve pravi, da je tožnik zahteval tudi izločitev uradne osebe po 37. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi dvoma o njegovi nepristranskosti in v zvezi s tem odgovarja, da v obravnavanem primeru ni šlo za izločitev po nobenem od taksativno naštetih izločitvenih razlogov po 35. členu ZUP, zaradi česar je uradna oseba lahko brez prekinitve vodila disciplinski postopek naprej. Poleg tega je bila vloga za izločitev uradne osebe odstopljena v pristojno reševanje in je bilo o njej odločeno z odločbo Ministrstva za pravosodje št. 720-62/2010/2 z dne 3. 9. 2010, s katero je ministrstvo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo organa prve stopnje, ki je tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe zavrnil. V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na določbo 87. člena ZIKS-1, po kateri se po 8. alinei navedenega člena med hujše disciplinske prestopke šteje tudi povzročitev materialne poškodbe, ki je povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Po 88. členu ZIKS-1 pa se sme disciplinska kazen izreči obsojencu za hujše disciplinske prestopke, med drugim je predvidena oddaja v samico do 21 dni s pravico do dela. Prvostopenjski organ je pri odmeri kazni kot oteževalno okoliščino upošteval, da je bil tožnik predhodno že disciplinsko obravnavan, posebnih olajševalnih okoliščin pa ni našel. Tožnik v postopku tudi ni zatrjeval, da iz zdravstvenih razlogov ni zmožen prestajati disciplinske kazni oddaje v samico, zato ni bilo pridobljeno mnenje zdravnika, bo pa prvostopenjski organ v nadaljevanju ravnal v skladu z določbo 99. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da mora obsojenca med prestajanjem disciplinske kazni oddaje v samico dvakrat tedensko obiskati zdravnik in delavec zavoda, ki ga določi direktor. Prvostopenjski organ je na podlagi izvedenih dokazov tožniku izrekel disciplinsko kazen oddaje v samico za 3 dni, s pravico do dela in meni, da bo tako kar v največji meri dosežen namen kaznovanja.

Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložil pritožbo. V pritožbi navaja, da je napadena odločba nezakonita, dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno ter napačno uporabljeno materialno pravo, storjene pa so bile tudi bistvene kršitve določb upravnega postopka. Izpodbijana odločba je izdana v nasprotju z ZIKS-1 in ZUP. Izpostavlja prekoračitve zakonskih rokov (za podajo predloga za uvedbo disciplinskega postopka, za ustno obravnavo, izdajo odločbe). Pred ustno obravnavo je tudi sam predlagal pričo, a o tem v odločbi ni navedenega ničesar. V predlogu za uvedbo postopka je bil predmet obtožbe namerno poškodovanje zavodske lastnine, v odločbi pa je bil postopek iz namernega poškodovanja lastnine prekvalificiran v dejanje poškodovanja iz hude malomarnosti, zaradi česar tožnik ni imel možnosti izjaviti se o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Uradna oseba pred izdajo odločbe ni pridobila zdravniškega mnenja. Odločba je bila vročena tožnikovi pooblaščenki, ne pa tudi njemu samemu. V odločbi niso opredeljena merila za hudo malomarnost. V obravnavanem primeru je šlo za tožnikovo enkratno dejanje kot posledico njegovega trenutnega duševnega stanja. Njegovo pritožbo bo zato potrebno reševati s sodelovanjem stroke (psihologije, psihiatrije). Drugostopenjskemu organu predlaga odpravo prvostopenjske odločbe in da zadevo reši sam.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Ocenil je, da je odločba prvostopenjskega organa pravilna in tehtno obrazložena z razlogi, ki jim drugostopenjski organ v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. Pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene z razlogi, ki jih v svoji obrazložitvi podrobno podaja. Navaja, da iz pregleda spisovne dokumentacije, vključno s posnetki videonadzorne kamere, ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ocenil, da ravnanje tožnika sicer ni bilo zavestno usmerjeno k poškodovanju vrat, vendar pa je poškodba kljub temu nastala in zato drugostopenjski organ sledi oceni prvostopenjskega organa, da je bilo dejanje storjeno iz hude malomarnosti. Okoliščina, da je tožnik dejanje storil iz obupa in da naj bi šlo pri tem za njegova suicidalna nagnjenja, je bila upoštevana kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni. Drugostopenjski organ tudi zavrača pritožbeno navedbo, da si uradna oseba pred odločitvijo ni pridobila zdravniškega mnenja, saj tožnik v postopku ni zatrjeval, da iz zdravstvenih razlogov ni zmožen prestajati disciplinske oddaje v samico, pri čemer je prvostopenjski organ poudaril, da bo v nadaljevanju ravnal v skladu z določbo 99. člena ZIKS-1. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je uradna oseba kršila zakonodajo s tem, da je odločbo vročila le tožnikovo pooblaščenki in ne tudi tožniku. V zvezi s tem drugostopenjski organ pojasnjuje, da v kolikor ima stranka pooblaščenca, je dokument pravilno vročen, če je vročen pooblaščencu. V zvezi s prekoračitvijo zakonskih rokov v disciplinskem postopku drugostopenjski organ ugotavlja, da gre v tem primeru za instrukcijske roke in ne za prekluzivne roke, zaradi česar njihova prekoračitev ne vpliva na izdajo disciplinske odločbe; pač pa za prekluzivni rok velja 2. odstavek 90. člena ZIKS-1, ki določa, da se disciplinska kazen ne sme izreči, če je od storitve disciplinskega prestopka preteklo več kot 6 mesecev in ne izvršiti, če je od izreka disciplinske kazni preteklo več kot 6 mesecev. Drugostopenjski organ je po uradni dolžnosti preizkusil tudi, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka ter ali je bil kršen materialni zakon, vendar je ugotovil, da takšnih pomanjkljivosti ni bilo.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navedel več kršitev v postopku, ki jih je kot kršitev zakona v podobnem postopku potrdil tudi upravni inšpektor, vendar jih tožena stranka ne priznava, ter je v napadeni odločbi sledila odločbi prvostopenjskega organa in jo potrdila kot zakonito, čeprav se je le-ta izpodbijala zaradi nezakonitosti. Nadalje navaja, da je prvostopenjsko odločbo izdala stvarno nepristojna oseba, saj jo je izdala oseba, ki ni minister, čeprav zakon jasno določa, da o pritožbi odloči minister, pristojen za pravosodje. Pravi tudi, da je ob pritožbi podal tudi zahtevo za izločitev uradne osebe iz postopka odločanja, vendar je uradna oseba izdala odločbo, preden je bilo o njeni izločitvi odločeno, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Uradna oseba se tudi ni izrekla o vseh pritožbenih postavkah, ki po razlogih upravnega inšpektorja predstavljajo kršitev pravil postopka in nenazadnje tudi kršitev načela materialne resnice. Uradna oseba je tudi v protislovju sama s seboj, ko pritrjuje oceni prvostopenjskega organa, da tožnikovo ravnanje ni bilo zavestno usmerjeno k poškodovanju vrat, a nato absurdno poveže že samo fizično poškodbo lastnine z drugačno vrsto namena (huda malomarnost). Uradna oseba dejansko sploh ni obravnavala pritožbe v skladu s temeljnimi načeli ZUP, o čemer govori neskladje njenih ugotovitev s prvostopenjsko odločbo, ko govori, da se je suicidalno nagnjenje upoštevalo kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni, saj je prvostopenjski organ posebej izpostavil, da to niso olajševalne okoliščine; je pa uradna oseba namerno prezrla pritožbeno navedbo, da je prvostopenjski organ upošteval le oteževalne okoliščine, pri čemer za to ni imel pravne podlage, saj disciplinska obravnava sama po sebi še ni sankcija, ki ima pravne posledice ali učinek. Uradna oseba je preskočila navodilo iz ene prejšnjih odločb v zvezi s kršitvijo materialnega zakona v zvezi z opustitvijo pridobitve zdravniškega mnenja in opredelitve okoliščin iz 1. odstavka 91. člena ZIKS-1. Navedena opustitev je bila s strani uradne osebe dopustna s preskokom na sklic na določbo iz podzakonskega predpisa – 99. člena Pravilnika, ki velja subsidiarno šele ob upoštevanju 91. člena ZIKS-1, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Pri tem sploh ni pomembno, ali je tožnik to v disciplinskem postopku sam zatrjeval ali ne, saj zakon ne predpisuje postopka, pač pa je to dolžnost organa, da se seznani z obsojenčevim zdravstvenim stanjem. Glede na to, da se je organ zavedal tožnikovih suicidialnih nagnjenj, ni imel razloga to opustiti. Posebna pozornost gre tudi aboti glede vročanja, ker upravna oseba zavrne očitek iz pritožbe, da ne gre za kršitev zakonodaje, če je vročeno pooblaščencu, pri čemer pa temu sam ni sledil in je odločbo v upravnem postopku vročil le tožniku in ne pooblaščencu, kar praktično pomeni, da si ZPKZ Dob ali MP priložnostno jemljejo diskrecijsko pravico odločati, kdaj je zanje primerneje poslati odločbo stranki in kdaj pooblaščencu. Uradna oseba tudi ne priznava tožnikovih pritožbenih navedb glede prekoračitve zakonskih rokov in glede le-teh podaja svojo razlago, četudi je v nasprotju s pravno utemeljitvijo upravnega inšpektorja. Uradna oseba se tudi ni opredelila glede prekvalifikacije disciplinskega prestopka prvostopenjskega organa, ki je nastopila šele po ustni obravnavi, zaradi česar se obtožbi iz predloga za uvedbo disciplinskega postopka in v sami odločbi ne skladata in se glede tega tožnik ni mogel izreči. Uradna oseba se tudi ni opredelila do pritožbene navedbe, po kakšnih merilih je prvostopenjski organ prepoznal hudo malomarnost, na kar je v svojih ugotovitvah opozoril tudi upravni inšpektor. Glede na navedeno tožnik meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke spremeni tako, da potrdi pritožbo tožnika zoper odločbo ZPKZ Dob in da se ta odločba posledično odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi svoje zahteve navaja, da naj se z izdajo začasne odredbe zaustavi izvršba disciplinske kazni oddaje v samico za tri dni, do pravnomočnosti zadeve v upravnem sporu in sicer zaradi nesorazmerne škode, ki bi z izvršitvijo nastala na tožnikovem zdravju, medtem ko sama neizvršitev ne predstavlja nikakršne škode ali nevarnosti za zavod, toženo stranko ali javno korist. Predlaga izdajo začasne odredbe s sledečo vsebino : odločba ZPKZ Dob, s katero mu je bila izrečena disciplinska kazen, se do končne rešitve umakne iz spisa tožnika; ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe; ta začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočno zaključenem upravnem sporu oziroma upravnem postopku in stroški začasne odredbe so stroški upravnega spora oziroma upravnega postopka. V zvezi s tem navaja, da se izrečena disciplinska kazen kot taka uporablja kot oteževalna okoliščina v vseh ostalih primerih tožnikovih vlog in prošenj, ki pa je v negativni obliki močno škodljiva za realizacijo osebnega načrta, škode, storjene tožniku pa za nazaj ne bo možno popraviti. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je na prestajanju zaporne kazni in zaradi statusa bolnika od samega začetka ne dela ter nima prihodkov niti premoženja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da razlaga upravnega inšpektorja, kot jo je povzel tožnik glede odločanja ministra o pritožbi, nima tehtne opore niti v uporabi logične niti jezikovne, niti katerekoli druge uporabe razlogovanja pravnih norm in tudi ne v sodni praksi, sklicujoč se pri tem na sodbo Upravnega sodišča I U 685/2010 z dne 26. 5. 2010. Opozarja tudi, da stvarna nepristojnost po ZUP ni ničnosti razlog, temveč bi bila kvečjemu lahko razlog za odpravo po nadzorstveni pravici, kar še dodatno vzbuja dvom o zakonitosti inšpektorjeve odredbe, pri čemer toženka, kot utemeljeno zgoraj, meni, da v predmetni zadevi ne gre za stvarno nepristojnost. Ker tožnik zatrjuje, da je uradna oseba izdala odločbo preden je bilo odločeno o izločitvi uradne osebe, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev pravil postopka, tožena stranka navaja, da je enako kršitev tožnik zatrjeval v že omenjenem upravnem sporu, v katerem sodišče tožniku ni sledilo in je odločbo v celoti potrdilo kot pravilno in zakonito, čeprav je bil tudi v tistem primeru sklep o zavrnitvi zahteve o izločitvi izdan po odločanju organa prve stopnje. Tožnikove navedbe o domnevnem protislovju med pritrjevanjem oceni prvostopenjskega organa, da ravnanje tožnika ni bil zavestno usmerjeno k poškodovanju vrat in oceno, da gre za hudo malomarnost, toženka v celoti zavrača, saj je potrebno ločiti med škodo, ki se jo povzroči namenoma, česar se mu niti ne očita in škodo povzročeno iz hude malomarnosti, kar se mu očita. Za zakonitost izpodbijane odločbe tudi ni pomembno, ali je bila v zvezi s storjenim disciplinskem prestopkom podana kazenska ovadba ali ne, saj to ni del disciplinskega postopka ne na prvi, ne na drugi stopnji odločanja. Tožena stranka tudi zavrača navedbe tožnika glede olajševalnih oziroma oteževalnih okoliščin, saj je v tem delu izpodbijana odločba pravilna, niti iz prvostopenjske niti iz drugostopenjske odločbe pa ne izhaja, da bi bile neutemeljeno upoštevane le oteževalne okoliščine. K temu toženka dodaja, da se nekaterih tožbenih navedb, npr. „preskoka na sklic na določbo iz podzakonskega predpisa“ zaradi njihove posplošene narave ter mestoma nepojasnjenih in nerazumljivih trditev ne da v celoti preizkusiti in tudi ne podati ustreznega odgovora. Tožena stranka tudi vztraja na stališču, da so roki iz 92. in 93. člena ZIKS-1 instrukcijski roki in niso prekluzivne narave. Prav tako meni, da tako imenovana prekvalifikacija disciplinskega postopka, pri kateri gre zgolj za spremembo krivdnega odnosa iz namena v hudo malomarnost, ne pomeni, da se glede storjenega oziroma očitanega prestopka tožnik ni mogel izjaviti. Poleg navedenega je kvalifikacija, ki še vedno ostaja v okviru iste zakonske določbe prestopka, dejansko milejša, sama sprememba le-te pa pri presoji, ali je bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke, ni bistvena, saj se je tožnik o dogodku lahko v celoti izrekel. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljeni.

K prvi točki izreka : Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta ugotovil, da je tožnik storil hujši disciplinski prestopek povzročitve materialne škode po 8. alinei 2. odstavka 87. člena ZIKS-1 in mu zato v skladu z 88. členom ZIKS-1 izrekel disciplinsko kazen oddaje v samico za 3 dni s pravico do dela.

Po določilu 1. odstavka 87. člena ZIKS-1 se obsojenec lahko disciplinsko kaznuje za disciplinske prestopke, ki so hujši in lažji. V 2. odstavku istega člena so opredeljeni hujši disciplinski prestopki. Prvi odstavek 88. člena ZIKS-1 pa določa disciplinske kazni, ki se smejo izreči obsojencu za hujše disciplinske prestopke, med drugim je v 4. alinei določena oddaja v samico do 21 dni s pravico do dela.

Na podlagi citiranih zakonskih določil je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, po mnenju sodišča pravilna. Po pregledu zadeve sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno in da so pravilni zaključki tožene stranke, da je tožnik poškodoval sobna vrata, kar med strankama niti ni sporno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka v zvezi s poškodovanjem sobnih vrat po mnenju sodišča pravilno uporabila materialno pravo.

Sodišče zato zavrača vse tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, pri čemer je tožena stranka na vse pravno relevantne navedbe tožnika odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se sodišče v izogib ponavljanju, na podlagi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), nanje tudi sklicuje. Tožnik sicer v tožbi posplošeno navaja, da se tožena stranka do posameznih pritožbenih navedb ni opredelila, vendar ne pove do katerih, sodišče pa tega ni ugotovilo. V zvezi s tožnikovimi (pri)tožbenimi navedbami, da je uradna oseba v predmetni zadevi odločila predno je bilo odločeno o njeni izločitvi, sodišče dodatno pojasnjuje, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je tožnik šele hkrati s pritožbo zahteval tudi izločitev neimenovane uradne osebe (ki je izrecno poimensko sploh ne navede in ne navede niti izločitvenega razloga). Čeprav v ZUP ni izrecno določeno do kdaj je treba zahtevati izločitev uradne osebe, je po mnenju sodišča to treba storiti (takoj) po uvedbi postopka, kar pomeni, da vsekakor še pred izdajo (prvostopenjske) odločbe. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik to storil (že) med postopkom oziroma pred izdajo odločbe na prvi stopnji, kar pomeni, da je bil njegov posplošen in nekonkretiziran predlog za izločitev neimenovane uradne osebe podan prepozno.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka : Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno, ker sodišče skladno z določili 2. oziroma 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko začasno zadrži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje le do izdaje pravnomočne odločbe. V konkretnem primeru je, kot to izhaja iz izreka in sklepa pod 1. točko, sodišče odločilo o tožbi tako, da jo je s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker nastopijo pravni učinki pravnomočnosti sodbe z vročitvijo stranki, v obravnavani zadevi niso (več) izkazani pogoji za izdajo začasne odredbe.

Sodišče je iz navedenih razlogov v 2. točki izreka zato s sklepom zavrnilo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno (2. in 3. odstavek 32. člena ZUS-1).

K 3. točki izreka : Sodišče je tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo in ga na podlagi 5. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) oprostilo plačila sodnih taks, ker je ocenilo, da bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, pri čemer je upoštevalo njegov status, da je na prestajanju zaporne kazni.