Jedro

V obravnavanem primeru gre za razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, kar ni sporno, razlastitvena upravičenka je v zahtevi za razlastitev (vloženi 29. 11. 2010) nujni postopek predlagala in ga tudi, kot iz zahteve izhaja, utemeljila in obrazložila s sklicevanjem na roke izgradnje v Načrtu razvojnih programov 2009 do 2012 ter na te roke vezano zagotovljenost finančnih sredstev. Glede na pretek časa do odločitve o razlastitvi je organ izbiro nujnega postopka kot na aktualno oprl še na okoliščino, da se izgradnja obvoznice sofinancira iz sredstev Evropske unije, kar pomeni, da je potrebno spoštovanje časovnega načrta izvedbe gradnje. Kot nujni se po zakonu vodi le postopek za odločitev o razlastitvi (104. člen ZUreP-1) in ne tudi postopek za odločitev o uvedbi razlastitvenega postopka, zato tožnika brez podlage ugovarjata, da organ ne bi mogel spremeniti vodenja postopka v nujnega.

Razlastitvena upravičenka je v zahtevi predlagala, da se določi, da je dolžna pričeti z gradnjo v roku treh let od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Ker mora biti rok določen tako, da razlastitvenemu zavezancu omogoča realizacijo pravice do vrnitve razlaščene nepremičnine po 111. členu ZUreP-1, kar pomeni, da njegov pričetek ne more biti vezan na bodoče negotovo dejstvo (kot je pravnomočnost gradbenega dovoljenja), in ker mora biti določen hkrati tako, da razlastitvenemu upravičencu omogoča realizacijo gradnje (kar pomeni, da v primeru infrastrukturnih objektov, kot je javna cesta, razlastitveni upravičenec more pridobiti vsa potrebna zemljišča ter upravna dovoljenja, potrebna za gradnjo), je po presoji sodišča organ mogel odločiti, da se gradnja mora pričeti v roku treh let po vročitvi odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Litija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: (1) da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije zaradi novogradnje obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R 2 – 416 – odsek 1346 in 1347 razlasti nepremičnini s parc. št. 1020/1 v izmeri 937 m2 in 1024/6 v izmeri 444 m2, obe k.o. ..., ki sta v lasti prvega tožnika ter nepremičnina s parc. št. 1022/1 v izmeri 833 m2 k.o. ..., ki je v solasti tožnikov, vsakega do ½, (2) da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico in nastopi posest na razlaščenih nepremičninah z dnem vročitve te odločbe, (3) da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija dolžna začeti z gradnjo objekta iz 1. točke izreka odločbe v roku treh let od vročitve te odločbe, (4) da se vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije in izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka pri nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, (5) da se razlastitveno upravičenko in razlastitvena zavezanca glede odmere odškodnine za razlaščene nepremičnine napotuje na sodišče – nepravdni postopek zaradi odmere odškodnine oziroma določitve nadomestila, (6) da se v zemljiški knjigi po izvršenem prenosu lastninske pravice na razlastitveno upravičenko Republiko Slovenijo pri nepremičninah s parc. št. 1020/1 in 1022/1, obe k.o. ..., izbriše vknjižena zastavna pravica za terjatev A.A. v znesku 60.500,00 DIN, (7) da se zahteva razlastitvene upravičenke za ugasnitev stvarnih služnostnih pravic pri parc. št. 1024/6 k.o. ... zavrne, (8) da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe, (9) da stroški razlastitvenega postopka v znesku 122,00 EUR, ki so nastali tožnikoma, bremenijo razlastitveno upravičenko Republiko Slovenijo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je razlastitvena upravičenka 29. 11. 2010 vložila zahtevo za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 1022/0 v solasti do ½ druge tožnice ter istega dne zahtevo za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 1022/0 v solasti prvega tožnika do ½ in parcele št. 1020/0 ter dela parcele št. 1024/2, vse k.o. ..., in sicer zaradi novogradnje obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R 2 – 416 – odsek 1346 in 1347. Prvostopenjski organ je dne 12. 1. 2011 nato izdal sklep o združitvi zadev v en postopek. V tem postopku je dne 5. 7. 2012 izdal odločbo v skladu s 100. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ki je postala pravnomočna 16. 4. 2013, in s katero je ugotovil, da je izkazana javna korist za razlastitev ter odločil o uvedbi postopka razlastitve. V teku razlastitvenega postopka je geodetski organ izdal tudi odločbe o parcelaciji. Na podlagi odločbe, ki je postala dokončna 3. 1. 2012, sta se parceli št. 1020/0 in 1024/2, obe k.o. ..., ukinili, nastale pa so nove parcele št. 1020/1, 1020/2, 1020/3, 1024/6 in 1024/7. Na podlagi odločbe, ki je postala dokončna 3. 1. 2012, se je ukinila tudi parcela št. 1022/0 ter sta nastali novi parceli št. 1022/1 in 1022/2. Zaradi navedenih sprememb je razlastitvena upravičenka 9. 10. 2013 modificirala zahtevo za razlastitev, tako da zahteva obsega nepremičnine s parc. št. 1020/1 v izmeri 937 m2, parc. št. 1024/6 v izmeri 444 m2 in parc. št. 1022/1 v izmeri 833 m2, vse k.o. ... Glede na to, da so parcele št. 1020/1, 1024/6 in 1022/1, vse k.o. ..., ki so predmet razlastitve, nastale z delitvijo parcel št. 1020/0, 1024/2 in 1022/0, to pomeni, da je javni interes že bil ugotovljen z odločbo o uvedbi postopka z dne 5. 7. 2012, in sicer da je izkazan z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R 2 – 416 – odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju OPPN); iz 3. člena OPPN je razvidno, da se parcele št. 1020/1, 1024/6 in 1022/1 nahajajo v ureditvenem območju trase predmetne obvoznice. Prav tako je upravni organ že ocenil, da je predmetna razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Razlastitvena upravičenka je v zahtevi za razlastitev predlagala, da se razlastitveni postopek izvede po 104. členu ZUreP-1 kot nujen. Glede na obrazložitev razlastitvene upravičenke v zahtevi ter ugotovljena dejstva je upravni organ zaključil, da obstaja dovolj tehten razlog, da se postopek razlastitve obravnava kot nujen. V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZUreP-1 je v odločbi o razlastitvi treba določiti tudi rok, v katerem je razlastitveni upravičenec dolžan pričeti z gradnjo objekta, zaradi katerega je bila razlastitev predlagana. Kot ustrezen rok je upravni organ določil za začetek gradnje tri leta od izdaje odločbe o razlastitvi. Ker organ ni prejel obvestila o tem, da bi med razlastitvenima zavezancema ter razlastitveno upravičenko prišlo do sporazuma o odškodnini oziroma nadomestni nepremičnini, je stranke napotil na pristojno sodišče. 2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 3. 6. 2014 zavrnilo pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnika vlagata tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navajata, da je odločba drugostopenjskega organa arbitrarna, ta organ na navedbe tožnikov ni odgovoril v celoti. Tožnika dalje navajata, da ponudba, ki jima je bila kot razlastitvenima zavezancema predložena za sporazumno ureditev razmerja, ni identična glede nepremičnin, ki so bile razlaščene. Izpodbijana odločba poskuša sanirati problem, ki je nastal zaradi nespoštovanja 101. člena ZUre-1, po katerem se v zvezi s predvideno razlastitvijo lahko dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije. Ker ta določba ni bila spoštovana, so nastale razlike v vsebini ponudbe. Tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba pa tudi v celoti ignorirata ureditev drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, v katerem je zakonsko opredeljena zaveza, da se razlastitveni postopek lahko vodi le pod pogojem ugotovitve sorazmerja med javno koristjo in posegom v zasebno lastnino. Tožnika v zvezi s tem opozarjata na (po njunem mnenju) strokovno nesprejemljiv projekt gradnje. Tožnika se tudi ne strinjata z določitvijo roka za pričetek gradnje objekta v izpodbijani odločbi, ki je tri leta od vročitve odločbe. Ta rok je tudi določen drugače, kot je predlagano v zahtevi za razlastitev. Po mnenju tožnikov je nedopustna tudi sprememba vodenja postopka v nujni postopek, kajti organ postopka tako ni začel voditi. Tožnika se tudi ne strinjata z odločitvijo v 2. točki izreka izpodbijane odločbe, da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico in nastopi posest nepremičnine z dnem vročitve odločbe. Tako se posesti objektivno ne more nastopiti; ob vročitvi odločbe je posestnik parcel, ki so predmet te odločbe, tožeča stranka ter bi glede na to razlastitvena upravičenka posest lahko pridobila izključno na podlagi sporazuma ali pravnomočne in izvršljive sodbe. Tožnika dalje navajata, da sta že v upravnem sporu, ki ga je to sodišče vodilo pod št. I U 1731/2012 ter v upravnem postopku pred tem zahtevala izdelavo izvedeniškega mnenja, s katerim bi dokazno podprla svoje zatrjevanje, da je projekt pripravljen nestrokovno, saj realizacija projekta, katerega sestavni del je razlastitev, povzroča dobesedno 5 - metrski prepad med njuno hišo in javno cesto, na katero sta dnevno vezana v vseh življenjskih potrebah celotne družine. Tožnika dalje uveljavljata kršitev materialnega prava, in sicer menita, da OPPN ne more predstavljati veljavne podlage za ugotavljanje javne koristi. Tožnika predlagata izvedbo dokazov z vpogledom v spisno dokumentacijo upravnih spisov, OPPN, izvedbo dokazov z izvedencem geodetske stroke in izvedencem gradbene stroke, vpogled v sporazum o odškodnini, predlagata zaslišanje priče B.B. ter vpogled v dopis Direkcije Republike Slovenije za ceste z dne 23. 5. 2014. Tožnika uveljavljata tudi kršitve pravil postopka. Pri tem se sklicujeta na vsebino zapisnika o ustni obravnavi z dne 6. 11. 2013. Zapisnik kaže, da pravica do izjave ni bila zagotovljena. Tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor tudi razlastitveni upravičenki kot stranki z interesom v tem upravnem sporu. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnikoma pa naloži v plačilo tudi stroške postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo pravilno ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka za nepremičnine s parc. št. 1020/1, 1024/6 in 1022/1, vse k.o. ..., o razlastitvi katerih je organ odločil z izpodbijano odločbo (ali je bila tožnikoma kot razlastitvenima zavezancema vročena pravilna ponudba, ali OPPN predstavlja zakonito podlago za ugotovitev, da je javna korist za razlastitev izkazana, ali sta izpolnjena pogoja drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, to je, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino), ali je mogel biti voden nujni postopek razlastitve, ali je pravilno določen rok, v katerem je razlastitvena upravičenka dolžna pričeti z gradnjo, ali je pravilno določen trenutek, ko razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico in posest na razlaščenih nepremičninah ter ali so bila v postopku za izdajo razlastitvene odločbe kršena pravila postopka.

8. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov v zadevi je razvidno, da je organ dne 5. 7. 2012 izdal odločbo, s katero je odločil o uvedbi postopka za razlastitev nepremičnin s parc. št. 1020/0, dela 1024/2 in dela 1022/0, vse k.o. ..., in ki je 16. 4. 2013 postala pravnomočna. Izdajo odločbe o uvedbi postopka razlastitve ureja 100. člena ZUreP-1, v katerem je navedeno, da je v taki odločbi treba ugotoviti, da je javna korist za razlastitev izkazana. Iz (izreka) odločbe z dne 5. 7. 2012 pa tako tudi izhaja, da je namreč javna korist za razlastitev izkazana, in sicer z OPPN (Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R 2 – 416 – odsek 1346 in 1347) ter to za nepremičnine 1020/0, 1022/0 in 1024/2. To pa pomeni, da je bilo o izkazanosti javne koristi za razlastitev z OPPN že pravnomočno odločeno ter o tem vprašanju - izkazanosti javne koristi in ali OPPN je zakonita podlaga za izkazovanje javne koristi - ni mogoče ponovno odločati (tožnika pa ne podajata niti navedb ter ne dokazov v smeri, da naj bi OPPN po izdaji odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka bil spremenjen v določbah, relevantnih za razlastitveni postopek, tako da bi več ne mogel predstavljati zakonite podlage za ugotovitev javne koristi, ali da bi bil v takih določbah izpodbit oziroma da bi na drug način prenehala veljavnost kakšne take določbe). Navedeno, da je bilo o izkazanosti javne koristi že odločeno, ter da se je organ pri tem oprl na OPPN in tretji odstavek 93. člena ZUreP-1, je pravilno ugotovil tudi organ v izpodbijani odločbi, ter ob tem pojasnil, da iz 3. člena OPPN izhaja, da parc. 1020/1, 1024/6 1022/1 (ki so predmet razlastitvene odločbe) ležijo v ureditvenem območju trase obvoznice, ter da so nastale (kot je v odločbi tudi podrobno pojasnjeno in obrazloženo) z delitvijo parcel št. 1020/0, 1024/2 in 1022/0, ki so bile ob tem ukinjene (po podatkih tam navedenih odločb geodetskega organa), in na katere se je glasila odločba o uvedbi razlastitvenega postopka. Da bi navedene ugotovitve organa o ukinjenih in novonastalih parcelah ne bile pravilne, pa tožnika niti ne trdita. Tožnik po povedanem tako ne more več doseči meritorne presoje ugovora, da OPPN ni akt iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (pač pa zgolj prostorski izvedbeni načrt ipd.), s katerim bi bilo mogoče izkazovati javno korist za razlastitev, in da to v postopku za izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka ni bilo pravilno ugotovljeno.

9. Tudi izpolnjevanje pogojev za razlastitev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 (poleg izkazane javne koristi) - da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino - mora biti ugotovljeno v postopku za izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka po 100. členu ZUreP-1. V odločbi, izdani na tej podlagi, z dne 5. 7. 2012, je organ tako tudi ugotovil; v odločbi navaja, da razlastitvena upravičenka z drugimi nepremičninami, ki bi bile za dosego zasledovane javne koristi ustrezne, ne razpolaga ter je razlastitev tako nujna, načrtovana obvoznica pa bo zagotavljala večjo propustnost prometa in večjo prometno varnost, kar odtehta težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico, ob čemer še ugotavlja, da se razlaščajo zemljišča tožnikov zgolj v nujno potrebnem obsegu, kolikor se nahajajo znotraj trase načrtovane obvoznice. Navedena odločba pa je po že povedanem pravnomočna (z dne 16. 4. 2013). Tako se organ v izpodbijani odločbi na navedene ugotovljene okoliščine utemeljeno sklicuje. Glede na to tožnika brez podlage ugovarjata, da se izpolnjevanje navedenih pogojev ni ugotavljalo.

10. Kolikor tožnika svoje trditve o tem, naj bi izpolnjevanje pogojev za razlastitev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 - da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino - ne bilo (pravilno) ugotovljeno, opirata tudi na trditve o nestrokovno izdelanem projektu gradnje, ker naj bi njegova realizacija povzročila 5 - metrski prepad med njuno hišo in javno cesto, na katero sta dnevno vezana, sodišče odgovarja, da je navedeni njun ugovor že bil predmet obravnave v postopku za izdajo odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka. Kot izhaja iz odločbe organa druge stopnje, izdane v navedenem postopku, z dne 17. 10. 2012, je ta organ njun ugovor zavrnil ob razlogovanju, da povezava objekta z javnim omrežjem ni stvar razlastitvenega postopka. Sodišče pa je v upravnem sporu, v katerem je presojalo zakonitost odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka in ji pritrdilo (sodba I U 1731/2012 z dne 16. 4. 2013), tožnikoma tudi že pojasnilo, da je to vprašanje predmet načrtovanja prostorske ureditve in da je urejeno v OPPN ter kako. Navedena vprašanja tako niso stvar postopka za odločitev o razlastitvi (ki se zaključi z izdajo odločbe o razlastitvi po 102. oziroma 104. členu ZUreP-1), pač pa predhodnega postopka za odločitev o uvedbi postopka razlastitve (in še to le v obsegu, da se ugotovi, ali gre za razlastitveni namen iz 93. člena ZUreP-1 oziroma v skladu s tem členom ter ali je gradnja predvidena v javno korist in ali je to v skladu z določbami 93. člena ZUreP-1 tudi izkazano z ustreznim veljavnim prostorskim aktom oziroma na drug predpisan način), ki je bil v tem primeru zaključen s pravnomočno odločbo z dne 5. 7. 2012. Zato v tem upravnem sporu ne morejo biti več predmet meritorne obravnave, glede na to pa gre tudi pri predlaganih dokazih v tožbi (izvedenec geodetske stroke, izvedenec gradbene stroke itd.) za nepotrebne dokaze, ki jih sodišču zaradi odločitve v zadevi ni potrebno izvesti.

11. Tudi tožbene navedbe o tem, da tožnika nista prejela pravilne ponudbe zaradi pridobitve nepremičnin s strani razlastitvene upravičenke s sklenitvijo pogodbe, ker je ponudba obsegala druge nepremičnine, kot so tiste, ki so razlaščene, niso utemeljene. Vročitev ponudbe za odkup nepremičnine (in neuspela pridobitev nepremičnine v roku 30 dni) je po prvem odstavku 97. člena ZUreP-1 pogoj za dopustnost začetka postopka razlastitve; razlastitveni upravičenec pa mora po prvem odstavku 98. člena ZUreP-1 zahtevi za razlastitev ponudbo tudi priložiti. Torej je izpolnjevanje tega pogoja moralo biti ugotovljeno v odločbi o uvedbi razlastitvenega postopka z dne 5. 7. 2012. Kot iz odločbe izhaja, je tako tudi bilo; organ je ugotovil, da sta tožnika prejela ponudbi, ki sta se nanašali na parc. št. 1020/0, 1024/2 in 1022/0, za katere je bila vložena zahteva za razlastitev. Če pa je razlastitvena upravičenka naknadno modificirala zahtevo za razlastitev, in sicer ker je bilo zaradi izvedenih delitev parcel na podlagi 101. člena ZUreP-1 (zaradi potreb razlastitve) zemljiškokatastrsko stanje spremenjeno, z navedbo novih parcel (ki pa so v tem primeru, kot je v izpodbijani odločbi podrobno obrazloženo, vse nastale iz parcel, ki jih je obsegala osnovna zahteva za razlastitev), ter je na tej podlagi organ odločil o razlastitvi naknadno nastalih parcel, to nima nikakršnega vpliva na pravilnost ugotovitve v odločbi o uvedbi postopka razlastitve, da je pogoj predhodne vročitve ponudbe iz prvega odstavka 97. člena ZUreP-1 izpolnjen.

12. Po prvem odstavku 104. člena ZUreP-1 je nujni postopek za razlastitev mogoče voditi, če gre za razlastitev za namene iz prvega in drugega odstavka 93. člena ZUreP-1, ki terjajo hitro pridobitev nepremičnin; razlog izbire in potreba uporabe nujnega postopka pa morata biti dodatno utemeljena in obrazložena. V obravnavanem primeru gre za razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, kar ni sporno, razlastitvena upravičenka je v zahtevi za razlastitev (vloženi 29. 11. 2010) nujni postopek predlagala in ga tudi, kot iz zahteve izhaja, utemeljila in obrazložila s sklicevanjem na roke izgradnje v Načrtu razvojnih programov 2009 do 2012 ter na te roke vezano zagotovljenost finančnih sredstev. Glede na pretek časa do odločitve o razlastitvi je organ izbiro nujnega postopka kot na aktualno oprl še na okoliščino, da se izgradnja obvoznice sofinancira iz sredstev Evropske unije, kar pomeni, da je potrebno spoštovanje časovnega načrta izvedbe gradnje. Kot nujni se po zakonu vodi le postopek za odločitev o razlastitvi (104. člen ZUreP-1) in ne tudi postopek za odločitev o uvedbi razlastitvenega postopka, zato tožnika brez podlage ugovarjata, da organ ne bi mogel spremeniti vodenja postopka v nujnega.

13. Po prvem odstavku 102. člena ZUreP-1 se v odločbi o razlastitvi določi tudi rok, v katerem je dolžan razlastitveni upravičenec pričeti z gradnjo objekta, zaradi katerega je bila razlastitev predlagana. Razlastitvena upravičenka je v zahtevi predlagala, da se določi, da je dolžna pričeti z gradnjo v roku treh let od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Ker mora biti rok določen tako, da razlastitvenemu zavezancu omogoča realizacijo pravice do vrnitve razlaščene nepremičnine po 111. členu ZUreP-1, kar pomeni, da njegov pričetek ne more biti vezan na bodoče negotovo dejstvo (kot je pravnomočnost gradbenega dovoljenja), in ker mora biti določen hkrati tako, da razlastitvenemu upravičencu omogoča realizacijo gradnje (kar pomeni, da v primeru infrastrukturnih objektov, kot je javna cesta, razlastitveni upravičenec more pridobiti vsa potrebna zemljišča ter upravna dovoljenja, potrebna za gradnjo), je po presoji sodišča organ mogel odločiti, da se gradnja mora pričeti v roku treh let po vročitvi odločbe.

14. Kot neutemeljen pa presoja sodišče tudi tožbeni ugovor, da organ ni pravilno odločil o pridobitvi lastninske pravice razlastitvene upravičenke na razlaščenih nepremičninah in o nastopu posesti, to je z dnem vročitve odločbe o razlastitvi. Za nujni razlastitveni postopek ZUreP-1 določa (prvi odstavek 104. člen), da pritožba ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti, razen če drug zakon določa drugače. V primeru kadar pritožba ne zadrži izvršitve, pa po 3. točki drugega odstavka 224. člena ZUP odločba prve stopnje postane izvršljiva, ko se vroči stranki (iz 96. člena ZUP izhaja subsidiarna uporaba ZUP pri odločanju o zahtevah za razlastitev). Glede na to odločitev v izpodbijani odločbi o pridobitvi lastninske pravice na razlaščeni nepremičnini ter nastopu posesti s strani razlastitvene upravičenke ni v neskladju z zakonom.

15. Tožnika očitata tudi kršitev pravil postopka ter se v tej zvezi sklicujeta na vsebino zapisnikov o ustnih obravnavah 6. 11. 2013 in 2. 12. 2013. Tožbene navedbe so nekonkretizirane. Kolikor pa bi iz navedb izhajalo, da ni bila zagotovljena pravica izjave, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnikov razvidno, da sta bila ob koncu ustne obravnave prebrana ter da stranke nanju niso imele pripomb, zapisnika pa sta s strani prisotnih strank tudi podpisana. Glede na to sodišče ne kršitve pravice izjave ne drugih procesnih kršitev ni ugotovilo.

16. Na tožbene navedbe, da je odločba organa druge stopnje arbitrarna ter da organ na pritožbene navedbe ni odgovoril v celoti, pa sodišče odgovarja, da je v tem upravnem sporu – v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) – predmet preizkusa zakonitosti prvostopenjska odločba (dokončna upravna odločba, s katero je odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika) in ne drugostopenjska odločba. Zato morebitne kršitve pravil postopka, kot jih očita tožnik, ne morejo vplivati na odločitev o tožbi.

17. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. V zvezi s stroškovnim zahtevkom stranke z interesom pa sodišče ugotavlja, da ni bil določen in specificiran.