Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožničin projekt glede na kriterije iz Javnega razpisa prejel skupno 18 točk, kar odraža v nadaljevanju povzeto mnenje strokovne komisije. Ta obrazložitev pa po presoji sodišča ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK.

Očitek tožnice, da je Agencija tudi z novo odločbo bistveno kršila pravila določb postopka, je zato utemeljen. Utemeljen pa je tudi ugovor, da iz izpodbijane odločbe in poročila, ki ga je tožnica prejela po izdaji izpodbijane odločbe, ni mogoče preveriti, ali je strokovna komisija delovala skladno s Pravilnikom o strokovnih komisijah Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Javne agencije za knjigo RS št. 6130-172/2016/12 z dne 6. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se v sofinanciranje v obdobju 2016 - 2017 ne sprejme kulturni projekt s področja izdajanja knjig (IK) tožnice. Ugotovila je še, da stroški Agencije znašajo 200,00 EUR, ki jih je tožnica plačala ob prijavi na razpis, drugi posebni stroški v zvezi z izdajo te odločbe pa niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da se je tožnica prijavila na Javni dvoletni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje kulturnih objektov na področjih knjige za obdobje 2016 – 2017 (oznake JR3-KNJIGA-2016-2017), objavljen v Uradnem listu RS št. 13/2016, z dne 19. 2. 2016 (v nadaljevanju Javni razpis), in sicer na področje Izdaje knjig (v nadaljevanju IK). Strokovna komisija za knjižno in revialno produkcijo s področja leposlovja in humanistike (v nadaljevanju Strokovna komisija) je pregledala izpolnjevane kriterijev kakovosti ter oblikovala predlog izbora po postopku in skladno z razpisnimi pogoji. Za sofinanciranje so izbrani tisti kulturni projekti, ki so v postopku vrednotenja po kriterijih ocenjeni višje, pri čemer bo strokovna komisija vrednotila vsak kulturni projekt posebej, najnižje število točk za sprejetje kulturnega projekta v sofinanciranje pa je 20. 3. Strokovna komisija je 19. 2. 2016 obravnavala tožničino vlogo, ki je bila oddana pravočasno in je bila popolna ter izdala poročilo, na podlagi katerega je Agencija 6. 6. 2016 izdala odločbo, po kateri se tožnici ne odobri sofinanciranja kulturnega projekta na področju IK. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1715/2016 z dne 10. 1. 2018 odpravilo odločbe Agencije in zahtevo vrnilo v ponovni postopek.

4. V ponovnem postopku je Strokovna komisija ponovno obravnavala tožničino vlogo in jo ocenila po petih kriterijih. Pri prvem kriteriju je tožničina vloga prejela tri od petih možnih točk, pri drugem tri od petih možnih točk, pri tretjem pet od petih, pri četrtem štiri od petih in pri petem tri od petih. Na podlagi predloga Strokovne komisije, da se kulturni projekt tožnice ne sprejme v financiranje, je toženka izdala izpodbijano odločbo. V njej je v celoti povzela obrazložitev Strokovne komisije.

5. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo in v obrazložitvi navedel, da se ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki že po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Navedeno pomeni, da drugostopenjski organ, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev „pritožnika“ odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna. Iz mnenja Strokovne komisije, povzetega v izpodbijani odločbi, je razvidno, da se je Strokovna komisija opredelila do vsakega posameznega kriterija, pri čemer je bilo upoštevano načelo enakih možnosti, saj so bili vsi prijavitelji, ki so kandidirali za javna sredstva na razpisu, obravnavani enako. Vpogled v zapisnik pa za izdajo odločbe ni relevanten in ne more biti predmet pritožbenega postopka.

6. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka tudi v ponovnem postopku ni upoštevala napotil iz omenjene sodbe sodišča. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in nepopolnega poročila Strokovne komisije, ta projekta ni ocenila glede na v pozivu ali razpisu določen namen in cilje, strateške usmeritve Agencije in cilje kulturne politike, poleg tega je ocena pavšalna, neobrazložena in mestoma sama s seboj v nasprotju. Pri kriteriju „Reference založbe s poudarkom na kakovosti doslej izdanih knjižnih del in doseganju visokih založniških standardov“ iz ocene ni razvidno, na osnovi katerih dejstev je Strokovna komisija podala ugotovitev, da naj bi pri prevodnih delih iz svetovne klasike, kjer naj bi založba angažirala vrhunske zunanje urednike, imela odlične reference, vendar pa naj bi bil na tem nivoju le manjši del njene produkcije. Gre zgolj za neko pavšalno in neobrazloženo oceno, ki ne temelji na konkretnih dejstvih oz. so ta napačno ugotovljena. Tožnica pri izdaji knjižnih naslovov, ki so pri izdajateljici izšli v obdobju 2014 - 2015, s katerimi je sodelovala na razpisu, ni angažirala zunanjih urednikov, urednikovala sta zaposlena pri tožnici, dela pa so bila prepoznana kot odlična, kar podrobneje pojasni. Iz navedenega izhaja, da je ocena pri tem kriteriju napačna in ne odraža dejanske kakovosti doslej izdanih knjižnih del in doseganju založniških standardov. Poleg tega je bil po eni strani kulturni projekt tožnice pri kriteriju „Pomen in vloga prijavljenega kulturnega projekta za obogatitev in razvoj slovenskega knjižnega trga“, ker so bila v kulturni projekt uvrščena dela manj znanih avtorjev, ocenjen slabše, po drugi strani pa se pri kriteriju „Kvaliteta in reference avtorjev, vključenih v kulturni projekt“ tožnici očita, da naj bi v kulturni program uvrstil dela slabo poznanih avtorjev. Navedeni oceni sta med seboj v nasprotju.

7. Ocena, da naj bi delo turške pisateljice in južno ameriških avtorjev ne odpiralo manj znanih literarnih svetov ter da na slovenskem knjižnem trgu književnosti teh območij ne sodijo več med manj poznane, zaradi česar naj ne bi bogatile slovenskega knjižnega trga, je zmotna, kar podrobno pojasni. Poudarja, da je ocena podana brez predhodno ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega za oceno obogatitve ne more biti pravno odločujoče le, s katerega geografskega področja prihajajo avtorji. Kar pa se tiče slovenskih avtorjev, pa so v kulturni program tožnice vključena dela dveh prejemnikov Prešernove nagrade, delo avtorja, katerega kakovost je prepoznala tudi Agencija, in delo po mnenju urednika slovenske vzhajajoče literarne zvezde. Ne strinja pa se tudi z oceno zadnjega kriterija in poudarja, da se dobra promocija in trženje lastnih produktov odražata v tožničinih dobrih poslovnih rezultatih.

8. Poleg tega se Agencija kljub jasnim napotilom sodišča pri ponovnem odločanju ni opredelila do njenih vsebinskih ugovorov oz. jih ni konkretizirano zavrnila, niti se do njih ni opredelila Strokovna komisija. Še več, Agencija tožnici ponovno ni omogočila, da se seznani z vso dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj ni ugodila njeni prošnji za vpogled v zapisnik Strokovne komisije o seji, na kateri naj bi ponovno odločala o tožnikovi vlogi z napačnim sklicevanjem na 82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Očitno Agencija ne loči med zapisnikom o opravljenih dejanjih v postopku in zapisnikom o posvetovanju in glasovanju. Zato tožnica ne more preizkusiti niti, ali se je Strokovna komisija sploh sestala ter upoštevala njene ugovore, podane v upravnem sporu, prav tako pa tudi ne, ali se je član Strokovne komisije ... izločil pri ocenjevanju projekta, kot se je bil dolžan izločiti. S tem je bila kršena tožnikova pravica, da se seznani in izjavi o vseh pravno odločujočih dejstvih.

9. Iz povedanega sledi, da je bila izpodbijana odločitev arbitrarna in da tožnici ni bila zagotovljena pravica pod enakimi pogoji sodelovati v postopku Javnega razpisa, s čimer so bile kršene njene pravice do enakosti pred zakonom in enakega obravnavanja. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Agenciji v ponovni postopek, ki mora o zadevi odločiti v roku 30 dni od dneva, ko je prejela sodbo sodišča oz. v roku, ki ji ga bo določilo sodišče, pri čemer je vezana na njegovo pravno mnenje glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri navedbah, ki jih je podala v odgovoru na tožbo v prejšnjem upravnem sporu in predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožba je utemeljena.

12. Izpodbijana odločba je izdana v v ponovljenem postopku, po tem, ko je naslovno sodišče s sodbo I U 1715/2016 z dne 12. 12. 2017 odpravilo prejšnjo odločbo Agencije št. 6130-172/2016/2 z dne 6. 6. 2016 in ji vrnilo zadevo v ponovni postopek. Ugotovilo je, da je Agencija kršila določbe postopka, ker tožnica ni mogla učinkovati varovati svoje pravice do pritožbe, poleg tega ji ni bil omogočen vpogled v poročilo Strokovne komisije, na katerem je izpodbijana odločba temeljila.

13. Po presoji sodišča je Agencija tudi v ponovljenem postopku kršila pravila postopka.

14. V obravnavani zadevi je sporno, ali je Agencija ustrezno obrazložila svojo odločitev o zavrnitvi sofinanciranja tožničinega projekta, s katerim se je prijavila na Javni razpis. Zakonska podlaga za odločanje v tej zadevi je prvi odstavek 10. člena Zakona o javni agenciji za knjigo Republike Slovenije (ZJAKRS), ki za izvedbo postopka s področja knjige napotuje na določbe zakona, ki ureja uresničevanje javnega interesa za kulturo, to je Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK). Ta v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po določbah ZUP pa mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 110. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP). Če ni, je to dopusten razlog za vložitev tožbe v upravnem sporu v smislu petega odstavka 94. člena ZUJIK, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu dovoljena zaradi bistvenih kršitev postopka, izbire izvajalca, ki ne izpolnjuje pogojev oziroma očitne kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja. To pomeni, da je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocene strokovne komisije, če je obrazložena z razumnimi razlogi.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožničin projekt glede na kriterije iz Javnega razpisa prejel skupno 18 točk, kar odraža v nadaljevanju povzeto mnenje Strokovne komisije. Ta obrazložitev pa po presoji sodišča ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve v smislu prej navedene interpretacije petega odstavka 94. člena ZUJIK. V njej namreč niso navedeni konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, kar je pojasnjeno v nadaljevanju,

16. Predvsem strokovna ocena komisije, ki jo toženka v celoti povzema v svoji odločbi, ne ustreza standardu, določenem v 13. členu Pravilnika o izvedbi postopkov javnega poziva in javnega razpisa s področja knjig, ki določa, da morajo biti v poročilu o ocenjevanju in vrednotenju vlog natančno navedeni, obrazloženi in strokovno utemeljeni razlogi za razvrstitev programov oziroma projektov in predlog, kateri programi oziroma projekti, ki so predmet ocenjevanih vlog, se financirajo v določenem obsegu, kateri pa se glede na razvrstitev ne financirajo. Podobno določa tudi 8. člena Pravilnika o strokovnih komisijah Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, in sicer da se po individualni obravnavi vlog strokovna komisija uskladi pri izdelavi skupne ocene oziroma vrednotenja vloge. Skupna ocena, ki temelji na individualnih ocenah in usklajevanju članov strokovne komisije, mora vsebovati tudi skupno usklajeno pisno utemeljitev k posameznim razpisnim kriterijem (drugi odstavek). Skupna pisana utemeljitev k vrednotenju posameznega kriterija pa mora natančno, razumljivo in strokovno pojasniti razloge za število dodeljenih točk po posameznem kriteriju (četrti odstavek). Sodišče pritrjuje tožnici, da je obrazložitev Agencije pavšalna, neobrazložena in mestoma sama s seboj v nasprotju.

17. Pri kriteriju 1 „Reference založbe, s poudarkom na kakovosti doslej izdanih knjižnih del in doseganju visokih založniških standardov (vključenost urednika, lektorja, korektorja, oblikovalca...)“ je toženka povzela mnenje Strokovne komisije, da so reference pri izpolnjevanju založniških standardov kvalitetne, pri nekaterih doslej izdanih prevodnih delih iz svetovne moderne klasike, kjer založba angažira vrhunske zunanje urednike, celo odlične, vendar je na tej ravni žal le manjši del založbine produkcije. Sodišče pritrjuje tožnici, da je taka ocena splošna in nekonkretizirana do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Navedeno ni niti, kolikšen del založbine produkcije je komisija ocenila kot odlične kakovosti, in kolikšen kot del kot slabše kakovosti, ter zakaj.

18. Pri kriteriju 2 „Pomen in vloga prijavljenega kulturnega projekta za obogatitev in razvoj slovenskega knjižnega jezika“ komisija izpostavi dve (neimenovani) deli, pri katerih je pomen opazen, glede drugih prevodnih del (turške, južnoameriške in srbske književnosti, ki jih sicer ne imenuje) pa pavšalno navede, da je najava pomembnosti nerealna, saj na slovenskem knjižnem trgu književnosti teh območij nikakor ne sodijo več med manj poznane. Izvirni slovenski del programa pa je za obogatitev slovenskega knjižnega trga manj izrazit, saj ne vključuje novih avtorjev ali tematik. Tudi takšna ocena je po presoji sodišča tako pavšalna, da je ni mogoče preizkusiti, predvsem v delu, ki se nanaša na dela turške, južnoameriške in srbske književnosti, saj tudi po presoji sodišča dejstvo, da slovenski trg že pozna dela nekaterih avtorjev z določenih področij sveta, avtomatično ne pomeni, da zato dela drugih avtorjev z istih področij ne bi mogla predstavljati obogatitve in razvoja slovenskega knjižnega jezika. Sodišče pritrjuje tožnici, da zgolj kriterij geografskega porekla pri tej oceni ne more biti zadosten. Prav tako ni obrazložena ugotovitev, da je izvirni slovenski del programa manj izrazit, ker ne vključuje novih avtorjev ali tematik, zato je ni mogoče preizkusiti.

19. Neobrazložena pa je tudi ocena kriterija 5 „Izvedljivost in inovativnost načrtovanih aktivnosti za zagotavljanje visoke dostopnosti in promocijo kulturnega projekta ter spodbujanje distribucije in prodaje sofinanciranih knjig v knjigarnah“. Komisija kot problematično izpostavlja distribucijo prek lastne mreže in spletne knjigarne, kjer je v ospredju priročniška literatura, ter facebooka, ki je skromno uporabljen. Vse to pa so tudi po presoji sodišča zgolj splošne navedbe, brez vsakega izmerljivega podatka, ki bi ga bilo mogoče preizkusiti.

20. Predvsem pa je v obravnavnem primeru toženka ponovno kršila postopek, ker tožnici ni omogočila, da se do ugotovitev Strokovne komisije, na kateri njena odločba temelji, opredeli pred izdajo odločbe.

21. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je po omenjeni sodbi sodišča Strokovna komisija tožničino vlogo ponovno ocenila in o tem sestavila novo poročilo. S tem poročilom tožnica pred izdajo odločbe ni bila seznanjena, zato se do njega ni imela možnosti opredeliti niti nanj podati pripombe. S tem je bila kršena tožničina pravica do izjave. Prvi odstavek 9. člena ZUP namreč določa, da preden se izda odločba, je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Stranki je bila ta možnost dana šele z vročitvijo odločbe Agencije, saj je Agencija v izpodbijani odločbi v celoti povzela poročilo Strokovne komisije, zoper katero je tožnica lahko vložila pritožbo. Tožnica je to možnost izkoristila in v pritožbi izrecno ugovarjala ugotovitvam komisije, na katerih izpodbijana odločba temelji. Kršitev tožničine pravice do izjave bi eventualno lahko odpravil drugostopenjski organ, če bi se konkretno izrekel do vseh tožnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na poročilo Strokovne komisije. Pred tem bi bilo smiselno, da bi tožničine pripombe posredoval Strokovni komisiji, da se do njih opredeli. Drugostopenjski organ pa navedene kršitve ni odpravil, ampak se je zgolj pavšalno skliceval na poročilo Strokovne komisije z utemeljitvijo, da se v njegovo strokovnost ne sme spuščati.

22. Očitek tožnice, da je Agencija tudi z novo odločbo bistveno kršila pravila določb postopka, je zato utemeljen. Utemeljen pa je tudi ugovor, da iz izpodbijane odločbe in poročila, ki ga je tožnica prejela po izdaji izpodbijane odločbe, ni mogoče preveriti, ali je Strokovna komisija delovala skladno s Pravilnikom o strokovnih komisijah Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Utemeljena je tožbena navedba, da iz Poročila ne izhaja, ali se je Strokovna komisija sploh sestala, ali je upoštevala tožničine vsebinske ugovore (ki jih je podala v predhodnem postopku), ali se je član komisije ... iz odločanja izločil, in če se ni, zakaj se ni.

23. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene kršitve odpraviti. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

24. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).