Jedro

Drugi predlog za podaljšanje roka je tožnica podala potem, ko je podaljšani rok že potekel, torej prepozno. Zato je prvo sodišče njen predlog za ponovno podaljšanje roka za založitev predujma utemeljeno zavrglo, izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca pa zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je zavrglo predlog za podaljšanje roka za plačilo izvedenine, tožbeni zahtevek in podrejeni tožbeni zahtevek, na podlagi katerih bi bila tožena stranka dolžna plačati tožnici 2.468,90 EUR s pripadki, zavrnilo. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi in sklepu se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep in sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb oziroma odločbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je v škodnem dogodku dne 3.2.2001 utrpela poškodbe, zaradi katerih je pri njej ugotovljena 9 % invalidnost. Ker je tožena stranka pred pravdo izplačala le 4,5 % zavarovalnine na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, ji tako dolguje še 4,5 %, glede na ugotovljeno stopnjo invalidnosti. Meni, da glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo sama priznava 9 % invalidnost, izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke niti ne bi bilo smiselno pribavljati. Ne glede na to pa je bila tožnica pripravljena založiti predujem, vendar njegovega plačila ne zmore. Zato je tudi prosila za podaljšanje roka za plačilo izvedenine. Sicer pa meni, da podatki v spisu utemeljujejo tako temelj kot višino njenega zahtevka, brez da bi bilo treba angažirati izvedenca medicinske stroke. Sodišče napačno razlaga določbo 7. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje tožene stranke. Iz 2. odst. 7. člena Splošnih pogojev izhaja, da se po alinejah iz 1. odstavka določa stopnja trajne invalidnosti in nefunkcionalne nezmožnosti. Zatrjuje, da je tožena stranka pri tožnici ocenjevala stopnjo invalidnosti, ne pa stopnjo delne izgube ali delne funkcionalne nezmožnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice le-tej enkrat za 30 dni podaljšalo rok za založitev predujma za izvedenca, drugi predlog za podaljšanje roka pa je tožnica podala potem, ko je podaljšani rok že potekel, torej prepozno. Zato je prvo sodišče njen predlog za ponovno podaljšanje roka za založitev predujma utemeljeno zavrglo, izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke pa zavrnilo. S takšnim postopanjem prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja, saj temelji na določbi 3. odst. 110. člena in 3. odst. 153. člena ZPP, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane odločbe. Odločitev prvega sodišča v izpodbijanem sklepu je torej pravilna in zakonita in pritožba proti njemu ni utemeljena.

Prvo sodišče pa je pravilno ugotovilo tudi odločilna dejstva in zlasti pravilno uporabilo materialno pravo pri odločanju o tožbenem zahtevku. Tožnica ni z izvedbo ustreznega dokaza dokazala, da je v škodnem dogodku z dne 3.2.2001 utrpela takšno poškodbo noge, ki bi povzročila funkcionalno nezmožnost v višini 18 %. Le v tem primeru bi bila tožnica na podlagi določbe 10. alineje točke 1 2. odstavka 7. člena Splošnih pogojev v povezavi s točko 2 iste določbe pogojev upravičena do 9 % zneska dogovorjene zavarovalne vsote. To nedvomno izhaja iz omenjene določbe Splošnih pogojev, po katerih bi bila tožnica upravičena zaradi popolne izgube ali popolne funkcionalne nezmožnosti noge do sredine goleni ali enega stopala do 50 % dogovorjene zavarovalne vsote. Če je navedeni organ okrnjen le do 9 %, je torej tožnica upravičena do izplačila zneska v višini polovice odstotkov ugotovljene funkcionalne nezmožnosti, upoštevajoč višino dogovorjene zavarovalne vsote. Upravičena je torej do 4,5 % zavarovalne vsote, kar pa je tožena stranka nesporno pred pravdo že plačala. Tožbeni zahtevek je torej prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo. V izogib ponavljanju pa se pritožbeno sodišče v ostalem sklicuje še na pravilne prvostopne razloge, ki jih sprejema.

Noben v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in je zato sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo.