Jedro

Pogodbena kazen zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca je bila predvidena s kolektivno pogodbo, ki je veljala v času, ko je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere nezakonitost je bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zato je upravičena do pogodbene kazni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 484,82 EUR, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje, do plačila." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 3.130,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2007 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka povrniti tožnici stroške postopka v višini 484,82 EUR, v 8-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izteka paricijskega roka, do plačila. V pritožbi navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka s tem, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. S pravnomočno sodbo je bila namreč ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa nezakonitost prenehanja delovnega razmerja. Pogodbena kazen je določena s panožno kolektivno pogodbo za ugotovljeno nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, do katerega v obravnavani zadevi sploh ni prišlo. Tožnici delovno razmerje ni prenehalo niti za en dan, torej niso podani pogoji po panožni kolektivni pogodbi. Zakon o delovnih razmerjih pogodbene kazni ne pozna, določena pa je v Obligacijskem zakoniku (OZ). Če razmerja niso urejena s specialnim zakonom, je potrebno tudi pri delovnih razmerjih uporabiti določbe OZ, ki v 251. členu določa, da lahko upnik zahteva bodisi izpolnitev obveznosti ali pa pogodbeno kazen. Izvršen reintegracijski zahtevek izključuje pogodbeno kazen. Ne gre prezreti, da je bila panožna kolektivna pogodba sklenjena v letu 1995 kot nadgradnja Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd), ki je bila odpovedana 31. 12. 2005. Zato je z vidika ustavno zagotovljenih pravic do enakosti pred zakonom vprašljiva uporaba panožne kolektivne pogodbe za razmerja, nastala po 1. 1. 2006, tožničina odpoved pa datira z dne 3. 7. 2006. Tožnica zgolj iz razloga, da je v delovnem razmerju pri delodajalcu, katerega panožna kolektivna pogodba ni bila odpovedana, ne more imeti več pravic kot jih ima delavec, zaposlen pri delodajalcu, za katerega je veljala le SKPgd, saj bi šlo sicer za kršitev načela enakosti po 14. členu Ustave Republike Slovenije. Zaradi navedenega tožena stranka ne more imeti manj pravic oziroma več obveznosti kot drugi delodajalci, še posebej ob dejstvu, da je na podlagi 245. člena ZDR na dan 3.7.2006 še vedno veljala določba 112. člena (starega) ZDR, ki je določala, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki delajo pri delodajalcih v Republiki Sloveniji in je splošna kolektivna pogodba urejala tudi pogodbeno kazen. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno je le uporabilo materialno pravo glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. ostavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naj ne bi navedlo odločilnih razlogov, oziroma naj bi bili le-ti v nasprotju z listinami. Sodišče prve stopnje je namreč obravnavalo vsa sporna vprašanja, upoštevalo celotno listinsko gradivo v spisu ter sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi ugotovitvami kot pravnimi zaključki. Sodba torej nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 3. 7. 2006 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo in sklepom Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 252/06 z dne 13.12.2006 (priloga A/2). Zato je posledično utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni po 62. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Uradni list RS, št. 15/94, s spremembami; v nadaljevanju: PKP), ki določa, da delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je pravnomočno ugotovljeno: ? da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca (ali) ? da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Pogodbena kazen po določbi 2. odstavka 62. člena PKP znaša 5 povprečnih mesečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe.

Na drugačno odločitev od izpodbijane ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da naj bi določba PKP veljala le za prenehanje delovnega razmerja, ne pa tudi za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi po uveljavitvi novega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) je PKP veljala, za odločitev pa je bistveno le, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere bi tožnici prenehalo delovno razmerje. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnici sploh ni prenehalo delovno razmerje, ker je sodišče z začasno odredbo zadržalo učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe (sklep Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 252/2006 z dne 21. 7. 2006 - priloga B/3) ter da tožnici ni nastala škoda zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ker je za priznanje pogodbene kazni odločilno, katera kolektivna pogodba je veljala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005), niso utemeljene pritožbene navedbe, da v času podaje nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več veljala Splošna kolektivna pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97, s spremembami; v nadaljevanju: SKPgd), ki je v 28. členu določala, da je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Dne 3. 7. 2006, ko je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, je nesporno veljala PKP. Ker zaradi prenehanja veljavnosti SKPgd niso prenehale veljati panožne kolektivne pogodbe, posledično ne more biti utemeljeno sklicevanje pritožbe na kršitev načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/91, s spremembami; v nadaljevanju: URS).

Pavšalna odškodnina ali pogodbena kazen, kot jo poznajo kolektivne pogodbe, je institut delovnega prava "sui generis", ki ga lahko samostojno dogovorijo stranke kolektivne pogodbe. Stranke kolektivne pogodbe se lahko prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo tudi pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine oziroma pogodbene kazni, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 92/2001 z dne 12. 2. 2002). Res je sicer, da ZDR o pogodbeni kazni ne govori, vendar glede na navedeno ni utemeljeno pravno razlogovanje tožene stranke, da je posledično, zaradi dejstva, ker ZDR ne določa pogodbene kazni, potrebno uporabiti splošna pravila civilnega prava o pogodbeni kazni, kot jih določa 251. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami; v nadaljevanju OZ).

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena le glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, je hkrati rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po preteku tega roka (načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. decembra 2006). Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodne odločbe.

Ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), razen glede odločitve o stroških postopka, kjer je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pritožbi delno ugodilo in odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti delno spremenilo (4. točka 358. člena ZPP).

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka in ker je s pritožbo le deloma uspela glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Ker prisojeni znesek pogodbene kazni ne dosega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.