Jedro

V upravnem sporu sodišče ni pristojno za odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta. Določba 85. člena ZIKS-1 določa le pravno sredstvo, ne pa tudi direktnega sodnega varstva.

Izpodbijanega odgovora na pritožbo ni šteti za posamični akt, s katerim bi organ posegal v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika ter ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožnik je s tožbo izrecno zahteval zgolj presojo zakonitosti odgovora na pritožbo, ni pa vložil tožbe za presojo zakonitosti dejanja (skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1), zato v konkretnem primeru iz vseh navedenih razlogov niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij je z odgovorom na pritožbo na tožnikovo vlogo z dne 25. 7. 2014 navedla, da se opredeljuje zgolj glede zatrjevanih nepravilnosti postopka oddaje urina obsojenca z dne 26. 5. 2014 in 23. 6. 2014. V tem okviru obravnava pritožbo na podlagi 85. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Navaja, da postopek oddaje urina obsojencev podrobneje ureja Navodilo o oddaji urina in izvedbe kontrolnega preizkusa (navodilo). V nadaljevanju opisuje dogajanje z dne 26. 5. 2014 in povzema relevantne določbe. Do pritožbenih navedb glede postopka in odločitve zavoda, da se obsojencu začasno zadrži izvrševanje zapora ob koncu tedna in se mu onemogoči odhajanje na delo ter zoper predlog direktorja zavoda Okrožnemu sodišču v Ljubljani, naj se preostanek kazni izvrši v zavodu, pa se ne opredeljuje, ker je bilo predlogu direktorja s strani pristojnega sodišča ugodeno, odločitev pa potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 52710/2013 z dne 16. 7. 2014. Ministrstvo za pravosodje je na vlogo tožnika podalo odgovor in navedlo, da se do odločitve direktorja, da se mu začasno zadrži izvrševanje zapora ob koncu tedna, ter glede pritožbenih navedb zoper postopek in predlog direktorja, da se preostanek kazni izvrši v zavodu, ne opredeljuje, saj ne morejo biti predmet konkretnega postopka. Zoper odločbo direktorja o začasnem zadržanju izvrševanja zapora ob koncu tedna je imel namreč obsojenec možnost ustreznega sodnega varstva, pa tudi enako na predlog direktorja za izvršitev preostanka kazni v zavodu. Glede navedb o nepravilnosti postopka oddaje urina dne 26. 5. 2014, pa se v celoti strinja z ugotovitvami organa prve stopnje. V zvezi z negativnim testom pa navaja, da negativni test v ničemer ne posega v način prestajanja kazni obsojenca.

Tožnik s tožbo navaja, da izpodbija odločbi z dne 15. 9. 2014 Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij in odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 15. 10. 2014, ki jo je izdalo na podlagi njegove pritožbe. Navaja, da je prvostopni organ zavrnil njegovo pritožbo, ki jo je vložil zaradi kršitve pravic med prestajanjem kazni zapora, konkretneje zoper pravilnost postopka oddaje urina z dne 26. 5. 2014, zoper postopek in odločbo direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, da se tožniku začasno zadrži izvrševanje zapora ob koncu tedna in se mu omogoči odhajanje na delo ter zoper postopek in predlog direktorja Okrožnemu sodišču v Ljubljani, da naj se preostanek kazni zapora izvrši v zavodu, pri čemer nadomesti kazen zapora ob koncu tedna, ter zoper pravilnosti postopka oddaje urina tožnika z dne 23. 6. 2014. V zvezi z oddajo urina dne 26. 5. 2014 navaja, da urina ni mogel oddati, zaradi česar je zavod menil, da je pod vplivom prepovedanih drog, v posledici je direktor zavoda dne 30. 5. 2014 izdal odločbo o začasnem zadržanju zapora ob koncu tedna in podal predlog, da naj se preostanek kazni zapora izvrši v zavodu in tako nadomesti zapor ob koncu tedna, čemur je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 9. 6. 2014, opr. št. IV K 52710/2013 ugodilo, ta pa je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 52710/2013 z dne 16. 7. 2014. V zvezi z urinom navaja, da je treba ločevati odklonitev oddaje urina od nemožnosti oddaje urina. Napačen sklep o tem, da se je štelo, da je odklonil oddajo urina, je bil podlaga za odločbo o začasnem zadržanju zapora ter predlog direktorja, ki je imel za posledico izdajo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani in sklepa Višjega sodišča. Zato je pomembno, da naslovno sodišče odločbi odpravi in ugotovi, da je s strani zavoda pri izdaji odločbe o začasnem zadržanju predlogov o izvršitvi preostanka izrečene kazni v zavodu, prišlo do kršitve določb upravnih predpisov kot tudi do kršitve določb Ustave RS, kar se je oboje rezultiralo v kršitvi tožnikovih pravic, ob ugotovitvi obstoja teh kršitev pa bodo lahko tudi Okrožno sodišče in Višje sodišče sprejeli ustrezne in pravilne odločitve. V nadaljevanju navaja in popisuje situacijo ob oddaji urina 26. 5. 2014 in svojo presojo pravilnosti postopka, enako v zvezi z oddajo urina z dne 23. 6. 2014, ko o rezultatih testa ni bil obveščen. Predlaga odpravo odločbe prvostopnega organa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrženje tožbe, ker v obravnavani zadevi ni šlo za upravno zadevo, temveč za postopek po 85. členu ZIKS-1. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi sta za tožnika sporna odgovor na pritožbo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 15. 9. 2014, v povezavi z odgovorom Ministrstva za pravosodje z dne 15. 10. 2014, ki ga tožnik v tem upravnem sporu izpodbija z izpodbojno tožbo.

V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (1. stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Upravni akt je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta. Izjema od tega pravila je podana samo v primeru, ko odločanje v upravnem sporu določa zakon (2. stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1) in ko gre za presojo zakonitosti tistih aktov in dejanj, ki posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če za njih ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija odgovor na pritožbo kot pravno sredstvo, ki je bil izdan na podlagi 85. člena ZIKS-1, ki določa, da ima v primeru, ko gre za druge kršitve pravic ali za druge nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, obsojenec pravico pritožiti se generalnemu direktorju uprave, in če ne dobi odgovora na svojo pritožbo v 30 dneh od njene vložitve ali če ni zadovoljen z odločitvijo generalnega direktorja, pravico vložiti vlogo na ministrstvo, pristojno za pravosodje. Citirana določba 85. člena ZIKS-1 torej določa le pravno sredstvo, ne pa tudi direktnega sodnega varstva. Taka je v teh zadevah tudi ustaljena upravno sodna praksa (sklep Upravnega sodišča RS, I U 907/2009 z dne 3. 9. 2009, sklep I U 1652/2010 in sklep I U 877/2012).

Na podlagi zgoraj navedenih zakonskih določb torej sodišče ugotavlja, da izpodbijani odgovor na pritožbo ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZUS-1, niti noben zakon ne določa, da je zoper njega mogoče sodno varstvo v smislu določbe 2. stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V zvezi z vprašanjem, ali gre v obravnavanem primeru za posamični akt, s katerim je organ posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, je ugotoviti, da se izpodbijani odgovor na pritožbo ter odgovor na pritožbo, ki ju je tožnik vložil zaradi kršitve njegovih pravic med prestajanjem zapora, nanaša na pravilnost postopka oddaje urina dne 26. 5. 2014 in 23. 6. 2014, postopek in odločbo direktorja uprave, da se tožniku začasno zadrži izvrševanje zapora ob koncu tedna in se mu onemogoči odhajanje na delo ter postopek in predlog direktorja Okrožnemu sodišču v Ljubljani, da naj se preostanek kazni zapora izvrši v zavodu. V zvezi z postopkom in odločbo direktorja uprave ter zoper postopek in predlog direktorja uprave Okrožnemu sodišču v Ljubljani, je ugotoviti, da je bilo tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tem obsegu izpodbijanega odgovora na pritožbo ni šteti za posamični akt, s katerim bi organ posegal v človekove pravice ali temeljne svoboščine posameznika ter ne bi bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. V zvezi s postopkom oddaje urina dne 26. 5. 2014 in dne 23. 6. 2014, o katerem se je opredelil organ v izpodbijanem odgovoru na pritožbo ter tudi Ministrstvo za pravosodje v odgovoru, pa je ugotoviti, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval zgolj presojo zakonitosti odgovora na pritožbo, ni pa vložil tožbe za presojo zakonitosti dejanja (skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1), zato v konkretnem primeru iz vseh navedenih razlogov niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker akt, ki se s tožbo izpodbija ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.