Jedro

Opis dejanja bi zajemal vse zakonske znake kaznivega dejanja neplačevanje preživnine, v kolikor bi bila obdolženčeva zmožnost plačevanja preživnine konkretizirana z določno opredeljenimi obdolženčevimi viri finančnih sredstev oziroma že pridobljenimi finančnimi sredstvi, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani, iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP, zoper obdolženega A. A. zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt/18587/2015 z dne 5. 9. 2016, vložen dne 8. 9. 2016, ki mu očita storitev kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 stori, kdo ne daje preživnine za osebo, ki jo po zakonu mora preživljati in za katero je preživninska obveznost določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Odločitev sodišča prve stopnje, da z navedbami v opisu dejanja v obtožnem predlogu "da je obdolženi zdrav in pridobitno sposoben" ni konkretiziran zakonski znak kaznivega dejanja "čeprav bi to zmogel", je pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da trditvi, da je obdolženec zdrav in pridobitno sposoben, sami po sebi ničesar ne povesta o obdolženčevi dejanski sposobnosti plačevanja preživnine in sami po sebi ne izkazujeta njegove zmožnosti, da preživninsko obveznost poravna. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da bi opis dejanja zajemal vse zakonske znake kaznivega dejanja, v kolikor bi bila obdolženčeva zmožnost plačevanja preživnine konkretizirana z določno opredeljenimi obdolženčevimi viri finančnih sredstev oziroma že pridobljenimi finančnimi sredstvi, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal. 5. Državna tožilka ne more uspeti z nasprotnim pritožbenim zatrjevanjem, da navedba v opisu dejanja, da je obdolženec zdrav in pridobitno sposoben, predstavlja določeno konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine, saj kot navedeno s tema trditvama ni izkazano, da je plačevanja preživnine tudi dejansko zmožen. Opisa kaznivega dejanja pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne morejo nadomestiti obrazložitev obtožnega akta ali podatki spisa, ki po zatrjevanju pritožnice izkazujejo, da je bil obdolženec preživnino zmožen plačevati.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je glede na naravo očitanega kaznivega dejanja, presoja obstoja konkretizacije odločilnih dejstev pogojena tudi z izvedbo dokaznega postopka, saj se lahko šele na podlagi dokaznega postopka v celostnem obsegu konkretizira obseg virov sredstev obdolženega in časovno obdobje, za katerega mora svojo obveznost poravnati. S tem, ko je državna tožilka zoper obdolženca vložila obtožni predlog tudi zatrjuje, da je podan utemeljen sum, da naj bi storil očitano kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1, torej da preživnine, kljub pravnomočnemu izvršilnemu naslovu, ni plačeval, čeprav bi to zmogel. Posledično pa bi morala biti njegova zmožnost za plačilo preživnine v opisu dejanja konkretizirana z določnimi okoliščinami. Ni potrebno, da bi opis dejanja vseboval natančen obseg virov sredstev obdolženca, temveč bi za popoln opis tega zakonskega znaka zadostovala že navedba vira finančnih sredstev (npr. da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno), ki pa ga ni mogoče ugotavljati šele v dokaznem postopku, temveč mora biti, ob zatrjevanem obstoju utemeljenega suma storitve obravnavanega kaznivega dejanja, izkazan že ob vložitvi obtožnega predloga.

7. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.