Jedro

Dodatni rok, ki ga določi sodišče v sklepu o določitvi sodnih penalov, po svoji vsebini pomeni naknadni izpolnitveni – paricijski rok, za katerega začetek teka se uporablja drugi odstavek 19. člena ZIZ, ki predpisuje, da začne teči rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti naslednji dan od dneva vročitve odločbe dolžniku. Če ni vložena pritožba, je za začetek teka dodatnega roka v sklepu o določitvi sodnih penalov odločilna vročitev prepisa prvostopenjskega sklepa, v primeru pritožbe pa začne paricijski rok teči prvi dan po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje, ki je odločilo o pravnem sredstvu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, upnik pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 ugovoru dolžnice z dne 26. 8. 2016 zoper sklep o izvršbi z dne 11. 8. 2016 ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, predlog upnika za izvršbo z dne 6. 4. 2016 zavrnilo, izvršbo ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. V točki 2 je predlog dolžnice za odlog izvršbe zavrnilo, v točki 3 pa upniku naložilo, da mora dolžnici v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti stroške ugovora v višini 468,18 EUR in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila ter v točki 4, da upnik sam nosi svoje stroške odgovora na ugovor.

2. Zoper sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu in sicer zoper točke 1, 3 in 4 izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je že v odgovoru na ugovor izrecno pojasnil, da v realizaciji izvršilnega naslova s predmetnim sklepom sodišče ne more posegati v izvršilni naslov, torej pravnomočni sklep sodišča o določitvi sodnih penalov, s katerimi se je določila višina in tek, saj bi v nasprotnem primeru bilo kršeno načelo res iudicata. Sam tek sodnih penalov je bil določen s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča Maribor In 79/2015 z dne 13. 3. 2015. V sklepu Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 13. 3. 2015 je bilo izrecno določeno, da se mora po izvršilnih naslovih, to je pravnomočnih in izvršljivih sodbah Okrajnega sodišča Maribor I P 738/2011 z dne 25. 4. 2012, nedenarna obveznost dolžnika izpolniti v nadaljnjem 15 dnevnem roku po prejemu sklepa sodišča prve stopnje, v nasprotnem primeru pa plačati, po poteku 15 dnevnega roka od prejema sklepa sodišča prve stopnje, sodne penale za vsak dan zamude. Materialnopravni rok iz prvega odstavka 269. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je sodišče določilo po prvem odstavku 212. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato sodišče ne more spreminjati s sklepom o izvršbi in s tem posegati v izvršilni naslov, za katerega realizacijo bi moralo poskrbeti. S tako razlago teka roka sodnih penalov bi se nenazadnje poseglo v temeljni namen plačila sodnih penalov, ki pomeni ukrep spodbude dolžniku za čim hitrejšo izpolnitev z izvršilnim naslovom naložene nedenarne obveznosti. Že po izvršilnih naslovih, v konkretnem primeru sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014, bi moral dolžnik izpolniti svojo obveznost v roku 15 dni po prejemu izvršilnega naslova, sedaj pa bi se njegova spodbuda k izpolnitvi odlagala celo z učinkom po 23. 10. 2015, saj bi naj po prepričanju sodišča zamuda nastala šele z vročitvijo sklepa sodišča druge stopnje, s čimer naj bi nastopil učinek pravnomočnosti in izvršljivosti. To je tudi v nasprotju z dikcijo prvega odstavka 269. člena OZ, ki določa, da v kolikor dolžnik pravočasno ne izpolni svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, mu sodišče na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok, in naloži, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali kakršnokoli drugo časovno enoto. Točno ta rok je določen v omenjenem sklepu sodišča prve stopnje in vezan na datum vročitve sklepa sodišča prve stopnje, kar je v skladu z določbo o teku materialnih rokov po prvem odstavku 62. člena OZ. V konkretnem primeru tudi s sklepom sodišča druge stopnje, kot Višjega sodišča Maribor I Ip 398/2015 z dne 10. 9. 2015 začetek roka za plačilo sodnih penalov ni bil spreminjan, spremenjena je bila zgolj višina sodnih penalov iz prvotno določenega zneska 500,00 EUR dnevno na znesek 300,00 EUR dnevno, pri čemer skupno ne smejo presegati zneska 300.595,00 EUR. Zato sklep sodišča druge stopnje nima nikakršnega vpliva na nastop zamude, saj je potrebno ločevati izvršljivost od pravnomočnosti na način, da v primerih, ko sodišče druge stopnje potrdi ali zniža obveznost dolžnika, takšna odločitev ne vpliva na določitev časa zamude, ki v vsakem primeru nastopi s potekom paricijskega roka po vročitvi sklepa sodišča prve stopnje. Zmotne so tudi navedbe v obrazložitvi, da bi lahko dolžnik ponovno uveljavljal ugovorni razlog nezmožnosti izpolnitve obveznosti po določbi 100. člena ZUreP-1. Izvršilno sodišče je v skladu z načelom formalne legalitete vezano na izpolnitev izvršilnega naslova in na sklep o določitvi sodnih penalov po sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Ip 398/2015. Dolžnik ni pravočasno predložil lastne zahteve za razlastitev, dokazila o vložitvi le-te in tudi ne odločbe upravnega organa, kar bi sicer lahko izvršil v primeru spremenjenih okoliščin tudi v pritožbenem postopku. Zato s temi navedbami ne more posegati v pravnomočni sodni naslov, s katerim so bili, po uvedbi postopka razlastitve, določeni višina, kot tudi tek sodnih penalov. Tudi sicer omenjena zakonska določba ni razlog za nerealizacijo sodnega izvršilnega naslova. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnica predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo. V zvezi z zapadlostjo ne drži pritožbena navedba, da bi zapadlost v konkretnem primeru tekla od poteka 15 dnevnega paricijskega roka po vročitvi sklepa sodišča prve stopnje. Pritožba je namreč suspenzivno pravno sredstvo, kar pomeni, da je pritožba suspenzivna tudi v odnosu do izvršljivosti, saj je pravnomočnost predpostavka za izvršljivost sodne odločbe. 19. člen ZIZ določa, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Ker je bila vložena pritožba, odločba prve stopnje ni postala pravnomočna. Tako je gotovo, da paricijski rok začne teči po vročitvi odločbe sodišča druge stopnje dolžniku. Pravilno je stališče sodišča v izpodbijanem sklepu, da se je postopek za razlastitev predmetnih nepremičnin začel 10. 7. 2015, kar je po izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov in po preteku roka za vložitev pritožbe zoper sklep o določitvi sodnih penalov. Pravilno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da dolžnica svoje nedenarne obveznosti v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZUreP-1 ni smela izpolniti, saj bi s tem kršila omenjeno prisilno določilo zakona.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga za uporabo inštituta sodnih penalov je v določbi 269. člena OZ, ki daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izteče, upniku plačati določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Namen sodnih penalov je torej brez izvršbe doseči dolžnikovo izpolnitev. Zakon daje torej možnost upniku, da se prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve (nenadomestne ali nadomestne obveznosti), ali pa bo dolžnika poskušal prisiliti k izpolnitvi še s predlogom za določitev (in kasneje še z izterjavo) sodnih penalov. O upnikovi zahtevi, da naj se dolžniku naložijo sodni penali, odloča sodišče v izvršilnem postopku.

6. Citirana določba 269. člena OZ tako vsebuje materialne pogoje za izrekanje sodnih penalov, njihovo uveljavljanje pa je določeno v določbah ZIZ, ki v 212. členu določa, da o upnikovi zahtevi naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, odloči sodišče v izvršilnem postopku in da izda sodišče, na predlog upnika, na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov, sklep o izvršbi. V obravnavani izvršilni zadevi je upnik predlagal izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov, ki so bili določeni s sklepom sodišča prve stopnje opr.št. In 79/2015 z dne 13. 5. 2015 in spremenjeni s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Ip 398/2015 z dne 10. 9. 2015 (iz višine 500,00 EUR na višino 300,00 EUR), za primer, če dolžnica, tudi v dodatnem 15 dnevnem roku, ne bo izpolnila z izvršljivo sodno odločbo naložene nedenarne obveznosti. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku sklep o izvršbi z dne 11. 8. 2016 razveljavilo ter predlog upnika z dne 6. 4. 2016 zavrnilo, izvršbo ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, iz razloga, ker je paricijski rok pričel teči po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje, ki je bil dolžnici vročen 8. 10. 2015, kar pomeni, da je sklep o določitvi sodnih penalov št. In 79/2015 z dne 3. 5. 2015 postal izvršljiv 24. 10. 2015. 7. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in da ga mora izvršiti tako kot glasi, vendar se sodišče druge stopnje ne strinja, da je bilo to načelo v konkretnem primeru kršeno, ker je sodišče prve stopnje, na podlagi sklepa o določitvi sodnih penalov kot izvršilnega naslova štelo, da je dodatni 15 dnevni rok pričel teči prvi dan po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje in ne od vročitve prvostopenjskega sklepa o določitvi sodnih penalov. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo osnove za določitev roka, ki teče še pred pravnomočnostjo sklepa o določiti sodnih penalov. Kot je že navedeno zgoraj, 269. člen OZ predpisuje, da na upnikovo zahtevo, sodišče določi primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti in v primeru, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, je dolžnik dolžan upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok plačati določeno vsoto denarja za vsak dan zamude. S tem pa postane pomembno vprašanje, kdaj začne teči dodaten rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, o katerem je potrebno odločiti v sklepu o določitvi sodnih penalov. V sklepu o določitvi sodnih penalov je sodišče določilo, da rok začne teči v petnajstih dneh od prejema „tega sklepa“, kar je mogoče dobesedno razlagati le v primeru, ko ni vložena pritožba. Če pa je bila zoper sklep vložena pritožba, kot je to v obravnavani zadevi, pa rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne more začeti teči preden ni stranka seznanjena z odločitvijo o pravnem sredstvu, torej v konkretnem primeru ne more začeti teči prej, kot s potekom petnajst dni po vročitvi prepisa odločbe o pravnem sredstvu dolžniku.(1)

8. Sklep o določitvi sodnih penalov je namreč izvršilni naslov v obravnavani izvršilni zadevi, sklep pa postane pravnomočen šele z odločitvijo višjega sodišča, torej tudi v odločitvi o določitvi dodatnega roka za prostovoljno izpolnitev tako, da ta rok prične teči šele od vročitve sklepa višjega sodišča. V tem delu so zato razlogi sodišča prve stopnje (s pravilnim povzemanjem sodne prakse), pravilni in jih v celoti, v izogib ponavljanju, povzema tudi sodišče druge stopnje in le še dodaja, da dodatni rok, ki ga določi sodišče v sklepu o določitvi sodnih penalov (prvi odstavek 269. člena OZ) po svoji vsebini pomeni naknadni izpolnitveni – paricijski rok, za katerega začetek teka se uporablja drugi odstavek 19. člena ZIZ, ki predpisuje, da začne teči rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti naslednji dan od dneva vročitve odločbe dolžniku. Če ni vložena pritožba, je za začetek teka dodatnega roka v sklepu o določitvi sodnih penalov odločilna vročitev prepisa prvostopenjskega sklepa, v primeru pritožbe pa začne paricijski rok teči prvi dan po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje, ki je odločilo o pravnem sredstvu. Šele z odločitvijo drugostopenjskega sodišča je namreč postal sklep o določitvi sodnih penalov pravnomočen, z iztekom dodatnega roka za prostovoljno izpolnitev pa izvršljiv (prvi odstavek 19. člena ZIZ). V predlogu za izvršbo je upnik zahteval izterjavo sodnih penalov od izteka 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti, šteto od prejema prvostopenjskega sklepa. Zaradi vložene pritožbe zoper prvostopenjski sklep o sodnih penalih pa dodatni rok ni mogel začeti teči naslednji dan po prejemu sklepa, saj bi se v tem primeru iztekel pred njegovo pravnomočnostjo, kar pa ni dopustno, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa.

9. Na podlagi obrazloženega je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je ugovoru dolžnice ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in izvršilni postopek ustavilo ter upniku naložilo povrnitev stroškov ugovora pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v celoti zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Upnik, ki v postopku ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnik, saj odgovor ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. ter prvim odstavkom 155. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): prim. sklep VSL II Ip 3147/2013, VSL III Ip 5642/2013, II Ip 835/2011