Jedro

Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je po drugem odstavku 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive napredovanje v naziv druge stopnje izrecno pogojevano s tem, da mora uradnik zahtevano oceno doseči v nazivu iste stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov z dne 3. 7. 2017 in z dne 23. 8. 2017, ter da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 1. 5. 2017 dalje imenovati v naziv druge stopnje - sekretar ter ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega naziva. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 187,27 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da se ne strinja s stališčem, da iz drugega odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive izhaja, da tožničinemu zahtevku ni možno ugoditi. Četudi je bila tožnica imenovana v naziv šele po sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas (pred tem je bila zaposlena za določen čas), pa izpolnjuje vse ostale pogoje za napredovanje po navedeni uredbi. Po stališču sodišča se v napredovalno obdobje za naziv višje stopnje ne more upoštevati čas, ko je bil uslužbenec zaposlen za določen čas, čeprav je bil v tem času ocenjevan. Že samo to, da od zaposlitve dalje opravlja enake naloge na identičnem delovnem mestu, izkazuje, da je imela sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Okoliščina, ali ima uslužbenec sklenjeno delovno razmerje za določen čas ali nedoločen čas, ne more vplivati na njene pravice glede napredovanja v naziv. Iz drugega odstavka 5. člena navedene uredbe ne izhaja, da bi moral biti uslužbenec tudi formalno imenovan. Za napredovanje zadošča, da se v istem nazivu doseže petkrat oceno odlično. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožnici prizna stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki v obdobju od 15. 11. 2010 do 30. 11. 2015 zaposlena za določen čas in je opravljala delo glede na naziv tretje stopnje - podsekretar. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2015 se je pri toženi stranki zaposlila za nedoločen čas od 1. 12. 2015 dalje na delovnem mestu podsekretar v Službi A. v B., v uradniškem nazivu tretje stopnje - podsekretarka. V letih 2011, 2012, 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 je bila ocenjena z oceno odlično. Dne 26. 6. 2016 je vložila zahtevo za varstvo pravic, s katero je zahtevala, da se jo s 1. 5. 2017 imenuje v naziv druge stopnje - sekretar. Tožena stranka je s sklepom z dne 3. 7. 2017 zahtevo zavrnila, nato je še Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 23. 8. 2017 zavrnila tožničino pritožbo zoper navedeni sklep.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni pogojev za ugoditev zahtevku na razveljavitev teh dveh sklepov ter za imenovanje v naziv druge stopnje - sekretar s priznanjem pravic iz tega naslova. Glede tega je pravilno odgovorilo na bistveno vprašanje tega spora, ali se tožnici v obdobje ocenjevanja za imenovanje v naziv šteje tudi čas, ko je bila zaposlena za določen čas. Gre za pravno vprašanje, glede katerega pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z drugim odstavkom 5. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive (Uredba, Ur. l. RS, št. 98/2008 in nasl.), ki jasno določa, da uradnik napreduje v naziv druge stopnje, ko v nazivu iste stopnje doseže petkrat oceno odlično ali šestkrat najmanj oceno zelo dobro.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki v prvem odstavku 73. člena določa, da se za pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas. Javni uslužbenci, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas, niso imenovani v naziv. V pogodbi o zaposlitvi se določi, glede na kateri uradniški naziv se določijo pravice oziroma dolžnosti javnega uslužbenca.

8. Pritožba neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je po drugem odstavku 5. člena Uredbe napredovanje v naziv druge stopnje izrecno pogojevano s tem, da mora uradnik zahtevano oceno doseči v nazivu iste stopnje. Da bi tožnica lahko napredovala v naziv druge stopnje - sekretar, bi torej morala biti v nazivu tretje stopnje - podsekretar, najmanj petkrat ocenjena z oceno odlično ali šestkrat najmanj z oceno zelo dobro. Ta pogoj ni izpolnjen, saj je bila tožnica v nazivu tretje stopnje - podsekretar imenovana šele od 1. 12. 2015, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v času zaposlitve za določen čas pa ni bila imenovana v naziv. Četudi je opravljala delo glede na naziv tretje stopnje - podsekretar, pri tem ni šlo za imenovanje v uradniški naziv, kar je skladno z določbo 73. člena ZJU po kateri uradniki, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas, niso imenovani v naziv. Pri presoji pogojev za napredovanje v višji naziv se tako ne upoštevajo tudi ocene tožnice, ki jih je pridobila v času zaposlitve za določen čas.

9. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).