Jedro

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo.

Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene.

Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni tudi v višini 5.208,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom;

- v IV. točki izreka spremeni tako, da mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 1.009,81 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

II. Pritožba tožene stranke proti I. točki izreka izpodbijane sodbe in pritožba tožeče stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 725,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Splošno

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V tem sporu je od tožene stranke - radiodifuzne organizacije zahtevala doplačilo nadomestila za uporabo fonogramov v njenih radijskih programih za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019 v višini 11.894,47 EUR. Iztoževala je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od nastanka posamezne terjatve do plačila ter plačilo civilne kazni v višini 200 odstotkov od iztoževanega zneska (23.788,94 EUR).

Sodba sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 10.416,05 EUR nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka) ter plačilo 5.208,03 EUR civilne kazni (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 163,76 EUR s pripadki (IV. točka izreka). Odločilo je, da sta zahtevka za plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem do vključno 14. 12. 2016 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsake javne priobčitve fonogramov z radiodifuznim oddajanjem do vključno 14. 12. 2018 zaradi zastaranja, neutemeljena. Pojasnilo je, da dovoljenje tožeče stranke za kolektivno upravljanje pravic z dne 7. 11. 2000, št. 000-9/96 - Dovoljenje ni nično in obsega tudi fonograme, ki so bili javno objavljeni po njegovi izdaji. Zaključilo je, da pravno podlago za določitev nadomestila za uporabo fonogramov predstavlja Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo z dne 15. 6. 2006 - SS 2006. Presodilo je, da so prihodki tožene stranke iz radijske dejavnosti v letu 2016 znašali 57.034,44 EUR, v letu 2017 111.395,16 EUR, v letu 2018 130.850,07 EUR in v letu 2019 129.600,00 EUR ter da je delež glasbe v radijskih programih v vseh navedenih letih presegal 91 odstotkov. Ob upoštevanju zastaranja dela zahtevka (od 1. 1. 2016 do vključno 14. 12. 2016) in delnih plačil je toženi stranki naložilo plačilo 10.416,05 EUR nadomestil. Odločilo je, da je bila tožena stranka dobroverna. Zato je tožeči stranki zakonske zamudne obresti prisodilo od vložitve tožbe dalje. Civilno kazen je določilo v višini 5.208,03 EUR (50 odstotkov dolžnega nadomestila).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

3. Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pravočasno pritožila zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (III. in IV. točko izreka). Trdila je, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da del prihodkov tožene stranke ne izvira iz njene radijske dejavnosti. Nadalje je sodišču prve stopnje očitala nepravilno razporeditev trditvenega in dokaznega bremena glede posredovanja opomina toženi stranki in zahtevala, da se ji prisodijo zakonske zamudne obresti od opomina dalje. Sodišču prve stopnje je očitala, da je upoštevajoč vse pravno odločilne okoliščine, ki jih je med postopkom pred sodiščem prve stopnje izpostavila, prisodilo prenizko civilno kazen. Odločitvi o stroških postopka je nasprotovala le posledično. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo tožeče stranke zavrne in sledi njeni pritožbi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke

5. Tožena stranka pa se je pravočasno pritožila zoper ugodilni del in odločitev o stroških postopka (I., II. in IV. točko izreka). Uveljavljala je vse pritožbene razloge navedene v prvem odstavku 338. člena ZPP. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno postopalo, ker ni vsebinsko presojalo njenih trditvah glede ničnosti Dovoljenja in vztrajala, da je obseg Dovoljenja omejen le na fonograme, ki so bili javno objavljeni pred njegovo izdajo (pred 7. 11. 2000). Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo pomen Pogodbe 2006 za določitev višine dolžnega nadomestila. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede deleža glasbe, ker ni upoštevalo njenih trditev o neprimernosti dokaza tožeče stranke. Trdila je, da zahtevek tožeče stranke ne more temeljiti na določilih o neupravičeni obogatitvi. Posledično je po njenem mnenju zastaran zahtevek za plačilo nadomestil za javno priobčitev fonogramov do vključno 14. 12. 2018. Sodišču prve stopnje je nadalje očitala, da je v zvezi z odločitvijo o civilni kazni zmotno presodilo, da je ravnala hudo malomarno oziroma z naklepom. Odločitvi o stroških je nasprotovala le posledično. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo tožene stranke zavrne in sledi njeni pritožbi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbah

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

8. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za uporabo fonogramov v radijskih programih

Splošno

9. Skladno s 130. členom Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve. Iz navedenega določila izhaja, da je uporabnik fonogramov, v tem primeru radiodifuzna organizacija, že na podlagi določil ZASP dolžna plačati primerno nadomestilo za uporabo fonogramov.

10. Tožeča stranka (kolektivna organizacija) je na drugi strani upravičena, da od uporabnikov fonogramov uveljavlja plačilo nadomestil za uporabo fonogramov (prvi odstavek 146. člena ZASP, od 22. 10. 2016 dalje pa prvi odstavek 16. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic - ZKUASP). Za opravljanje te dejavnosti je tožeča stranka 7. 11. 2000 pridobila tudi Dovoljenje.

K pritožbenim očitkom o ničnosti Dovoljenja

11. Dovoljenje je pravnomočna in dokončna upravna odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v okviru pooblastil, ki jih ima (je imel) Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino - URSIL. Morebitne nepravilnosti upravne odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen ZPP). Navedeno je izraz načela prirejenosti postopkov. V skladu s slednjim so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti.

12. Prirejenost postopkov v obravnavanem primeru pomeni, da sodišče v pravdnem postopku ne more presojati, ali so bili pogoji za izdajo Dovoljenja tožeči stranki pravilno ugotovljeni in ali je bilo (materialno) pravo pri izdaji upravne odločbe pravilno uporabljeno. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati njen ugovor o ničnosti Dovoljenja tudi vsebinsko. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer pravno odločilna dejstva, ki jih navaja tožena stranka kot razlog ničnosti (da tožena stranka ob oddaji vloge na razpis za podelitev dovoljenja še ni bila ustanovljena in zato prijavitelj in pridobitelj dovoljenja ni ista oseba, da je upravni postopek trajal štiri leta, da je tožeča stranka uspela na razpisu, čeprav ob oddaji vloge še ni obstajala) niso takšna, da bi na podlagi 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, lahko bila razlog za ničnost Dovoljenja.

13.Upoštevajoč pojasnjeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo zahtevo tožene stranke za predložitev dokumentacije, ki je bila predložena URSIL-u v postopku izdaje Dovoljenja, kot tudi izvedbo drugih dokaznih predlogov tožene stranke v tej smeri (zaslišanje priče A. A., vpogled v upravni spis). V pravdnem postopku se namreč dokazujejo le sporna, pravno odločilna dejstva (213. in 214. člena ZPP).

K pritožbenim očitkom o omejenosti Dovoljenja

14.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se Dovoljenje tožeče stranke za kolektivno uveljavljanje pravic nanaša na vse fonograme: tako tiste, ki so bili ob izdaji Dovoljena že javno objavljeni, kot tudi tiste, ki so bili javno objavljeni po izdaji Dovoljenja, in tudi tiste, ki šele bodo javno objavljeni. V avtorskem pravu je pojem "javnega" in "javnosti" pomembno razmejitveno merilo in navezna okoliščina za številne zakonske in konvencijske rešitve. Tako je na primer javnost bistveni element v definiciji objave in izdaje (3. člen ZASP), s tem pa določa pogoje za tako pomembna vprašanja, kot so: vsebinske omejitve avtorske in sorodnih pravic, čas trajanja teh pravic, kolektivno uveljavljanje pravic, uporaba domačega in konvencijskega prava, itd. Pojem javnega bistveno zamejuje vse netelesne oblike materialnih avtorskih pravic (pravice javne priobčitve dela, drugi odstavek 22. člena ZASP), saj so avtorskopravno relevantne le, če potekajo javno ali za javnost.

15.Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" namreč v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Le takšna razlaga je namreč v skladu s pomenom "javnega" in "javnosti" v avtorskem pravu, saj se kolektivno varstvo avtorskih in sorodnih pravic lahko nanaša le na dela, ki so bila javno objavljena oziroma dana na voljo javnosti. Takšna razlaga nedvomno ostaja znotraj mej jezikovne razlage, poleg tega pa je takšna razlaga tudi v skladu z namenom kolektivnega urejanja varstva sorodnih pravic ter načeli pravne varnosti in predvidljivosti.

16.Neutemeljeni so tudi pritožbeni razlogi, da omejenost Dovoljenja jasno izhaja iz njegove obrazložitve. Iz obrazložitve Dovoljenja izhaja, da je omejeno le glede ene točke izkoriščanja - glede reprodukcije fonogramov za privatno ali drugo lastno uporabo (glej predzadnji odstavek na drugi strani Dovoljenja). Ta omejitev tako v ničemer ne posega na kolektivno uveljavljanje pravic v primeru izkoriščanje z javno priobčitvijo fonogramov (male glasbene pravice), vključno z javnim prenašanjem in radiodifuzno retransmisijo, kar je predmet odločanja v tem sporu. Zato omejitev, na katero se sklicuje tožena stranka, v ničemer ne potrjuje njene razlage o pomenu besede "že." Prav tako ni nobenega indica, da bi bilo Dovoljenje tožeče stranke kakorkoli omejeno le na fonograme, ki so bili javno objavljeni do izdaje Dovoljenja. Takšna omejitev bi morala biti izrecno zapisana in pojasnjena v obrazložitvi Dovoljenja. Poleg tega pa je takšna razlaga, kot jo zagovarja tožena stranka, tudi v nasprotju z namenom uveljavitve kolektivnega varstva in bi povzročila nepreglednost ter v veliki meri onemogočila učinkovito uveljavljanje kolektivnega varstva in s tem uresničitev ustavnih pravic avtorjev do plačila za svoje delo (60. člen Ustave Republike Slovenije).

Zahtevek za doplačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov z radiodifuznim oddajanjem za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019

Materialno pravni temelj za določitev primerne višine

17.Tožena stranka je v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2019 tožeči stranki prostovoljno plačevala nadomestila za javno priobčitev fonogramov z radiodifuznim oddajanjem v višini, ki jo je sama izračunala ob upoštevanju določil neveljavnega SS 2006 in neveljavne Pogodbe 2006. Pritožbeno sodišče je v do sedaj oblikovani sodni praksi zastopalo stališče, da dejanski stan brezplačne uporabe komercialnega fonograma oziroma nezadostnega plačila za uporabo komercialnega fonograma ustreza tako prehodu premoženja iz sfere proizvajalca fonogramov k uporabniku, do katerega je prišlo brez pravne podlage (190. in 198. člen Obligacijskega zakonika - OZ), kot tudi kršitvi premoženjske pravice proizvajalca fonogramov, ki lahko privede do odškodninske odgovornosti uporabnika (168. člen ZASP v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala.

18.Tožeča stranka je v tem primeru navedla vsa pravno odločilna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ. Torej je svoj zahtevek temeljila na neupravičeni obogatitvi. Obogatitev tožene stranke predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v svojem radijskem programu - torej ohranitev premoženja brez pravnega temelja. Prikrajšanje tožeče stranke pa izguba plačila nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu tožene stranke zaradi neplačila - torej prikrajšanje brez pravnega temelja. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno temeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi. Vprašanje v tej zadevi je, kolikšna je pravilna višina zahtevka.

19.Ker za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni pet letni zastaralni rok (346. člen OZ) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek za plačilo nadomestil za javno priobčitvijo fonogramov v radijskem programu od vključno 14. 12. 2016 dalje ni zastaran.

20.Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, in civilne kazni. Prav tako je višina primernega nadomestila lahko odločilna pri določanju višine neupravičene obogatitve (prvi odstavek 190. člena OZ).

21.Med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da po 31. 12. 2011 ni veljal več noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da med njima po 31. 12. 2011 ni bila sklenjen noben dogovor, s katerim bi sporazumno dogovorili višino nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Zahtevek tožeče stranke je tako glede višine oprt neposredno na prvi odstavek 130. člena ZASP.

22.Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da si je mogoče predstavljati precejšnje število različnih okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila, na primer resnični prihodek, mogoči prihodek glede na slišnost radijske postaje, dohodek kot razliko med prihodki in izdatki, itn. Dogovor o vsebini skupnega sporazuma, in predvsem, na katere okoliščine je potrebno vezati višino nadomestila, je stvar strank. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da če je nekoč že obstajal skupni sporazum, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega skupnega sporazuma strinjalo. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006.

23.Smiselna uporaba ne več veljavnega SS 2006 ima torej prednost pred uporabo drugega skupnega sporazuma ali sploh bistveno drugačnega načina vrednotenja predvajanja komercialnih fonogramov. Zato tudi ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo okoliščine, ki jih je v okviru postopka za določitev tarife ugotovil Svet za avtorsko pravo, ki je bil po prenehanju veljavnosti SS 2006 in nemožnosti sklenitve novega skupnega sporazuma, v skladu z določili ZASP, kot strokovni organ, zaprošen za določitev primerne tarife za javno priobčitev fonogramov.

24.Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v vtoževanem obdobju!) s tožečo stranko sklenjeno pogodbo, od tistih, ki s tožečo stranko pogodbe v preteklem obdobju niso imele sklenjene. Za obdobje pravne praznine mora sodišče opredeliti takšne kriterije za določitev višine primernega nadomestila, ki bodo enaki za vse udeležence v primerljivem položaju. Da so ti kriteriji takšni, kot so opredeljeni v SS 2006, je že ustaljena sodna praksa.

25.Navedeno stališče je skladno stališčem Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi Hewlett-Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015), ki se sicer nanaša na avtorsko pravico, vendar je varstvo avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (drugi odstavek 4. člena ZASP). V skladu s sodno prakso SEU okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. Iz navedenega izhaja, da je pravica proizvajalcev fonogramov enaka, če priobčevalec sodeluje pri pobiranju dajatve ali ne. Tudi prikrajšanje, ki ga utrpi proizvajalec fonogramov zaradi opustitve prostovoljnega plačila nadomestila je enako, če priobčevalec sodeluje pri plačevanju nadomestila in sklene pogodbo, ali pa ne. Proizvajalec fonogramov je pač prikrajšan za nadomestilo, do katerega je upravičen. Takšna sodna praksa je bila vzpostavljena pri zahtevkih za višje nadomestilo, velja pa smiselno enako tudi v tem primeru, ko se tožena stranka sklicuje na nižje nadomestilo (na podlagi predhodno sklenjene Pogodbe 2006). Okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike.

ZASP sicer dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom (primerjaj četrti odstavek 157. člena ZASP oziroma sedaj četrti odstavek 44. člena ZKUASP), vendar sklenitev ali opustitev sklenitve pogodbe s tožečo stranko nima odločilnega učinka na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik. Pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma je treba razumeti enoznačno, kar je sodna praksa določila v višini, po kriterijih SS 2006. Takšno stališče sodne prakse, ki se je oblikovalo v zadevah, ko je tožeča stranka želela višje nadomestilo (kot po SS 2006), mora veljati tudi v obratni smeri, ko je bila v preteklosti med strankama sklenjena individualna pogodba za nižje nadomestilo, ki pa v vtoževanem obdobju ni več veljala. Okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti, so določene v III. točki SS 2006.

26.Takšno stališče je skladno tudi z ustavno zahtevo po enakosti pred zakonom, preko katere sodna praksa dobiva podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri. Zahteva po enakosti pred zakonom se ne izčrpa že z zakonsko enako ureditvijo enakih položajev, prav tako ne tudi zgolj s primerjavo položaja med obema strankama postopka, pač pa je treba ravnanje sodišča v konkretnem primeru primerjati tudi z ravnanjem sodišč v drugih istovrstnih primerih. K pritožbenim očitkom glede višine prihodkov iz radijske dejavnosti

27.Ne držijo pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s prihodki tožene stranke iz radijske dejavnosti. Skladno z 212. členom ZPP in sodno prakso tožeča stranka zadosti svojemu trditvenemu bremenu glede višine prihodkov radiodifuzne organizacije po III. točki SS 2006, če se sklicuje na njene prihodke razvidne iz javno objavljenih finančnih poročil. To je tožeča stranka v tem postopku tudi storila. Na toženi stranki pa je materialno trditveno in dokazno breme, da so prihodki iz opravljanja radijske dejavnosti nižji od prihodkov, ki izhajajo iz javno objavljenih finančnih poročil. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

28.Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo toženi stranki in upoštevalo predložene račune za oglaševanje na spletni strani ter znižalo osnovo za odmero nadomestila za višino zneskov, določenih v tovrstnih računih. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo ugovor tožeče stranke, da tožena stranka nima spletne strani, da ni lastnica spletne strani radia B., da se iz povezanih družb pretaka del prihodkov ustvarjenih z oglaševanjem v programih tožene stranke, da so predloženi računi fiktivni. Teh ugovornih navedb namreč sodišče prve stopnje ni spregledalo, ampak jih je pri presoji upoštevalo in v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe dokazno ocenilo ter navedlo razloge, zakaj nekaterim ne sledi in zakaj so nekateri od njih nerelevantni za obravnavani spor. Zakaj naj bi bili navedeni razlogi sodišča prve stopnje zmotni, pa pritožba konkretno ne navaja. Zato je pritožba v preostalem delu glede prihodkov iz naslova spletnega oglaševanja brez razlogov, pritožbeno sodišče pa se je omejilo na preizkus po uradni dolžnosti, pri katerem kršitev ni zaznalo.

29.Tožeča stranka v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja, da produkcija oglasov in snemanje besedil štejejo kot radijska dejavnost. SS 2006 v III. točki določa, da se v prihodke iz radijske dejavnosti ne upošteva dohodkov iz naslova produkcije in snemanja radijskih oglasov. Pritožbena trditev, da pri navedenem dohodku ni izkazan pogoj "brez oddajanja" iz III. točke SS 2006 predstavlja pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

30.V preostalem delu pritožbeni očitki tožeče stranke predstavljajo povzemanje definicije radijske dejavnosti po SKD (standardni klasifikaciji dejavnosti) in besedila točke III.1. SS 2006, ki določa obveznost zavezanca za plačilo nadomestila, da izdela poročilo, v kolikor izvaja več dejavnosti. Na ta način pritožnica ne izpodbija konkretnih razlogov sodišča, s katerimi je utemeljilo zaključek, da je tožena stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da določeni prihodki ne izvirajo iz radijske dejavnosti. Obrazloženih razlogov tožeča stranka konkretno ne izpodbija tudi z vztrajanjem pri stališču, da je treba radijsko dejavnost opredeliti v širšem smislu in ne kot posameznega opravila po opisu na izdanih fakturah. S takšnimi pritožbenimi navajanji tožeča stranka ne more uspeti, saj z njimi ne napada izpodbijane odločitve. Zato z njimi tudi ne more doseči preizkusa pravilnosti razlogov v prvostopenjski sodbi, ki ga glede večine kršitev procesnega prava in glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožbeno sodišče opravi izključno v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP) V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče kršitev glede ugotovljenih prihodkov iz naslova radijske dejavnosti ni ugotovilo.

32.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožeča stranka zmogla svoje dokazno breme, da znaša delež glasbe v radijskih programih tožene stranke čez 91 odstotkov. Okoliščina, da je tožeča stranka v SS 2006 in Pogodbi 2006 za prvi dve leti veljavnosti sporazuma pristala, da se delež glasbe pavšalno določi v višini 61 % - 70 % na dejansko višino deleža glasbe ne vpliva. To je bila njena (poslovna) odločitev, ki ne odraža nujno dejanskega deleža glasbe v radijskih programih. Zato si je tožeča stranka že v drugem odstavku III. točke SS 2006 izgovorila pravico, da po poteku obdobja dveh let, ugotavlja dejanski delež glasbe na podlagi svojih meritev oziroma na podlagi podatkov, pridobljenih pri pristojnih institucijah. Enako izhaja tudi iz tretje točke točke II. Pogodbe 2006.

33.Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine deleža glasbe pravilno upoštevalo monitoring družbe C. d. o. o. Le-ta ni neprimeren le zato, ker je rezultat monitoringa naveden le na četrt strani. Prav tako tožena stranka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni podala nobenih konkretnih trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost in uporabnost rezultatov navedenega monitoringa. Le dejstva, da je bil monitoring opravljen v času po obdobju, na katerega se nanaša zahtevek tožeče stranke, da se je izvajal le en dan, da družba, ki je izvajala monitoring v pravno odločilnem obdobju še ni obstajala, da se je monitoring izvajala šele leta 2023 (tožeča stranka je pojasnila, da je imela posnet en dan radijskega programa tožene stranke), da je podpis na rezultatih monitoringa nečitljiv, namreč sama po sebi še ne predstavljajo, okoliščin zaradi katerih bi bil takšen monitoring neuporaben. Tožena stranke niti v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi bil izvajalec monitoringa neustrezen.

34.Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je delež glasbe v radijskem programu tožene stranke več kot 91 odstotkov in je zato treba odmeriti nadomestilo v višini 3 odstotkov od dohodkovne osnove.

35.Skladno s 193. členom OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

36.Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.

37.Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo, da tožena stranka ni prerekala, da ji je poslala opomin, zato bi moralo zahtevane zakonske zamudne obresti določiti od datuma opomina dalje. Tožena stranka je namreč v prvi pripravljalni vlogi izrecno ugovarjala obrestnemu delu zahtevka in zapisala, da je tožeča stranka prvič zahtevala plačilo za sporno obdobje šele z vložitvijo tožbe. Tudi sicer je tekom samega postopka večkrat zapisala, da tožeča stranka vse do vložitve tožbe nikoli ni zahtevala karkoli drugače ali karkoli drugega od tega, kar je tožena stranka plačevala in je svoja zahtevek postavila šele z vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila tožena stranka seznanjena z opominom z dne 12. 10. 2020.

38.Če je pravica iz ZASP kršena namerno ali iz hude malomarnosti, lahko upravičenec zahteva plačilo za tovrstno porabo, povečano do 200 odstotkov, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne (tretji odstavek 168. člena ZASP). Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP).

V obravnavanem primeru ni dvoma, da se je tožena stranka zavedala zakonske dolžnosti plačila nadomestila za javno priobčitev fonogramov v svojem radijskem programu. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je tožena stranka v spornem obdobju plačevala nadomestila v zanjo nespornih zneskih, to je zneskih, ki jih je štela za utemeljene na podlagi določil SS 2006 in Pogodbe 2006. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je bilo takšno ravnanje tožene stranke hudo malomarno oprlo na ugotovitev, da se je v začetku leta 2016 ustalila sodna praksa, po kateri pravno podlago za izračun nadomestila predstavlja SS 2006 in bi zato tožena stranka morala vedeti, da ne plačuje dovolj visokega nadomestila.

40.Zgolj obstoj ustaljene sodne prakse o pravni podlagi za izračun nadomestila v obravnavanem primeru ne zadošča za ugotovitev obstoja kvalificirane oblike krivde tožene stranke. Še posebej ne zato, ker je tožena stranka tekom postopka ves čas opozarjala, da je nadomestilo plačevala v višini, ki jo je izračunala na podlagi zadnjega, med strankama več let veljavnega načina za izračun, tožeča stranka pa ji pred vložitvijo tožbe nikoli ni sporočila, da prejetih nadomestil ne sprejema, da so prenizka ali kakorkoli nepravilna. Tožeča stranka tekom postopka ni izkazala, da bi od tožene stranke pred vložitvijo tožbe zahtevala karkoli drugega ali več od tega, kar je plačevala. Tega ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke na sodbo VSL V Cpg 580/2019, ki je bila izdana zoper družbo, ki ima istega lastnika in zastopnika kot tožena stranka. Že iz razloga, ker je bila navedena sodba izdana 22. 10. 2020, predmet presoje pa je ravnanje tožene stranke od začetka leta 2016 do konca leta 2019. Poleg tega je neprerekana ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožena stranka s strani tožeče stranke predhodno še ni bila tožena zaradi premalo plačanega nadomestila. Ker med pravdnima strankama do vložitve obravnavane tožbe ni bilo spora in je tožeča stranka zahtevek na doplačilo nadomestila postavila šele z vložitvijo obravnavane tožbe, ni mogoč zaključek, da je tožena stranka ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo, ko je v daljšem časovnem obdobju nadomestila plačevala v višini, za katero je menila, da je primerna.

41.Ob neizkazani aktivnosti tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v smeri zahteve po doplačilu nadomestila, toženi stranki ni mogoče očitati, da je pred vložitvijo tožbe pravice iz ZASP kršila namerno ali iz hude malomarnosti, ker nadomestila na podlagi lastne ocene njegove višine ni plačala v višjem ali pravilnem znesku. Glede na navedene okoliščine obravnavanega primera je zahtevek za plačilo civilne kazni neutemeljen.

<strong><em>Sklepno</em></strong>

42.Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Upoštevajoč vse predhodno navedeno so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni, tožene stranke pa delno utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo II. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo civilne kazni zavrnilo tudi za znesek 5.208,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožene stranke proti I. točki izreka izpodbijane sodbe in pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in potrdilo I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

<strong><em>O pravdnih in pritožbenih stroških</em></strong>

43.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti tudi o pravdnih stroških, do katerih je upravičena posamezna pravdna stranka (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 10.416,05 EUR od zahtevanih 35.683,34 EUR, torej v 29,2 odstotkih. V navedenem deležu, ji je zato tožena stranka dolžna povrniti za to pravdo potrebne stroške. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 70,8 odstotkih. V navedenem deležu, ji je zato tožeča stranka dolžna povrniti za to pravdo potrebne stroške.

44.Pravdni stranki v pritožbah sami višini potrebnih pravdnih stroškov, ki jo je za vsako posamezno stranko izračunalo sodišče prve stopnje, nista nasprotovali. Zato je pritožbeno sodišče kot osnovo za svoj izračun upoštevalo, da so potrebni stroški tožeče stranke znašali 3.095,77 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 2.703,07 EUR. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela 29,2 odstotkih je tako upravičena do povračila 903,96 EUR pravdnih stroškov, tožena stranka pa je glede na uspeh z ugovori (70,8 odstotkov) upravičena do povračila 1.913,77 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožena stranka od tožeče stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 1.009,81 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

45.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške ter povrniti stroške odgovora na pritožbo toženi stranki. Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife - OT in ji priznalo strošek odgovora na pritožbo (875 točk), 2% za materialne stroške in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša skupaj 653,31EUR.

46.Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). S svojim odgovorom na pritožbo je delno uspela tudi tožeča stranka, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške pravdnih strank odmerilo v skladu z določili Zakona o sodnih taksah - ZST-1 in OT, ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela in odvetniške točke v višini 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 875 točk za pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, strošek plačane sodne takse v višini 873,00 EUR, kar znaša skupaj 1.526,31 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v 33,3 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 508,26 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožeči stranki je priznalo 875 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne in 22 % DDV, kar znaša skupaj 653,31 EUR. Ker je tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke uspela v 66,7 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 435,76 EUR stroškov pritožbenega postopka.

47.Po pobotu vseh pritožbenih stroškov lahko tožena stranka od tožeče stranke zahteva povračilo pritožbenih stroškov v višini 725,81 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------

(1) Tako tudi sodba VSRS II Ips 662/2009 z dne 28. 2. 2013 ter sodba in sklep VSRS II Ips 565/2008 z dne 22. 12. 2011.

(2) V skladu z 279. členom ZUP se za nično izreče odločba: 1. ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3. ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; 6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost.

(3) Dr. M. Trampuž v: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, komentar k 2. členu, str. 19.

(4) Iz 2. člena ZASP izhaja, da izraza "javen" ali "javnost" po tem zakonu pomenita, da gre za večje število oseb, ki so izven običajnega kroga družine ali kroga osebnih znancev.

(5) Primerjaj: VSL odločbi V Cpg 2043/2014 z dne 16. 9. 2015 in V Cpg 575/2015 z dne 23. 3. 2016.

(6) Primerjaj odločbe VSL V Cpg 1555/2015 in V Cpg 1509/2015 z dne 27. 1. 2016, VSL V Cpg 235/2019 z dne 16. 5. 2019 in VSRS III Ips 44/2018 z dne 16. 11. 2017.

(7) Primerjaj odločbi VSL V Cpg 1146/2016 z dne 1. 3. 2017 in VSL V Cpg 920/2016 z dne 23. 11. 2016.

(8) Sodba VSL V Cpg 37/2019 z dne 7. 3. 2019.

(9) Sodba VSL V Cpg 580/2019 z dne 22. 10. 2020.

(10) A. Galič, Komentar Ustave Republike Slovenije.

(11) Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697.