Jedro

Tožnica iz A v B, kasneje v Avstrijo, ni bila preseljena iz rasnih, verskih, nacionalnih ali drugih relevantnih razlogov po ZZVN, ampak skupaj z drugimi učenci tretjega razreda šole zaradi zaščite otrok pred bombardiranjem. Okoliščina, da je avstrijski sklad za spravo tožnici priznal odškodnino, za odločitev glede priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ni relevantna, ker se obstoj okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja presoja izključno po določbah ZZVN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 27. 11. 2002, s katero je prvostopni organ odločil, da se tožničin zahtevek za priznanje statusa ter pravic žrtve vojnega nasilja zavrne.

V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je bil v obravnavanem primeru pred upravnim organom prve stopnje v ponovnem postopku (potem, ko je bila prvotna prvostopna odločba odpravljena) izveden dokazni postopek iz katerega je razvidno, da tožnica ni bila prisilno izgnana ter da niso bili nad njo izvedeni prisilni ukrepi, kot jih navaja Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur. l. RS št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98-odl ust.sod., 43/99, 28/00, 1/01-odl. ust.sod - ZZVN). Prvostopni organ je zavrnitev zahtevka utemeljil z dejstvom, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj je bila tožnica kot učenka tretjega razreda Meščanske šole odpeljana najprej v B in nato v Avstrijo zaradi zaščite pred bombardiranjem; zavezniki so namreč v januarju 1944, torej v času evakuacije tožničinega razreda v B, začeli bombardirati mesto A. Tožena stranka v celoti sprejema ugotovitve prvostopnega organa in ugotavlja, da tožnica tudi v pritožbi ne navaja novih dejstev, ki bi lahko vplivala na spremembo odločitve, prav tako ne vpliva na odločitev njen dopis z dne 31. 3. 2003 in priloge iz katerega je razvidno, da je avstrijski sklad za spravo tožnici priznal odškodnino za prisilno delo. ZZVN priznava status in pravice iz razlogov, ki so navedeni v njem; da je torej šlo za nasilno dejanje okupatorja, agresorja in njegovih sodelavcev iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Med razlogi po ZZVN pa ni evakuacije šolskih otrok iz enega kraja v drugega zaradi zaščite pred bombardiranjem, ki so ga izvajali zavezniki.

Tožnica se v tožbi sprašuje zakaj niso poskrbeli tudi za evakuacijo otrok ostalih razredov, pri čemer ugotavlja, da so vse ostale šole na območju A ves čas okupacije delovale in otrok ni nihče varoval pred letalskimi napadi. Njeni starši niso imeli moči, da bi preprečili njen izgon. Starši je sploh niso smeli obiskovati, zanjo pa so vedeli le v času, ko je bivala v B, popolno sled pa so izgubili, ko so otroke brez obvestila staršev v nočnih urah odpeljali v Avstrijo. Šele po informaciji rdečega križa so starši zvedeli zanjo, nakar jo je sestra odpeljala maja 1945 domov. Njeno otroštvo v lagerju je potekalo v strogem režimu ponemčevanja in prevzgoji v pokorne podložnike tretjega rajha. Imeli so le en obrok hrane, pa še tega so morali pridobiti z delom na bližnjih kmetijah. Svoji pritožbi je dodala tudi pozitivno rešeno odločbo avstrijskega sklada za spravo z dne 20. 3. 2003. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predla, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo svoje udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru tožnica zahteva status žrtve vojnega nasilja iz razloga, ker naj bi bila prisilno odvzeta staršem in odpeljana iz A najprej v B, kasneje pa v Avstrijo.

Po 2.členu ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena istega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 prisilno izselile oz. osebe, ki so bile nasilno odvzete staršem (ukradeni otrok), v kolikor se je to zgodilo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožnica skupaj s celotnim tretjim razredom otrok meščanske šole maja 1944 odpeljana v B, kasneje pa v Avstrijo; po presoji sodišča pa iz celotne spisne dokumentacije izhaja, da je bila res odpeljana zaradi evakuacije otrok v cilju njihove zaščite pred bombardiranjem, ne pa iz rasnih, nacionalnih in drugih razlogov po ZZVN. To je razbrati tako iz izjav tožnice in ostalih prič, ki so bile zaslišane v postopku, kot tudi iz strokovnega mnenja Inštituta za novejšo zgodovino v A z dne 22. 11. 2002, kjer je izrecno navedeno, da gre v zadevi premestitve tožnice iz meščanske šole v A v šolo v B dne 12. 1. 1944 za evakuacijo šoloobveznih otrok iz A, ki je bil izpostavljen bombardiranju. Tako je npr. tožnica sama izjavila, da se je šolski svet odločil, da bodo preseljeni, ko so se v A začeli hudi bombni napadi; prtljago so ji pripravili starši (zapisnik o izjavi stranke z dne 7.4.1999), podobno je izjavila AA (zapisnik o izjavi stranke z dne 12.4.1999). BB je izjavila, da je bil tretji razred meščanske šole obveščen, da bo priseljen v B, starši so se s tem strinjali, saj bodo tam otroci bolj varni pred bombnimi napadi. Staršem so lahko pisali, niso pa smeli domov na obiske, so jih pa lahko obiskovali starši (zapisnik z dne 11. 11. 2002). Podobne ugotovitve izhajajo tudi iz ostalih zapisnikov v spisu. Po presoji sodišča je bilo torej v predmetnem upravnem postopku izkazano, da tožnica iz A v B, kasneje v Avstrijo, ni bila preseljena iz rasnih, verskih, nacionalnih ali drugih relevantnih razlogov po ZZVN, ampak skupaj z drugimi učenci tretjega razreda šole zaradi zaščite otrok pred bombardiranjem; tožnica v postopku ni uspela dokazati nasprotnega.

Okoliščina, da je avstrijski sklad za spravo tožnici priznal odškodnino, za odločitev glede priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ni relevantna, ker se obstoj okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja presoja izključno po določbah ZZVN.

Kot smiselno navaja že tožena stranka, je bila tožnica gotovo žrtev vojnega nasilja tako kot vsi ali večina ljudi, ki so preživeli viharno in z nasiljem izpolnjeno obdobje druge svetovne vojne na naših tleh, vendar pa tistih posebnih okoliščin, zaradi katerih je bilo vojno nasilje zoper nekatere osebe še posebno hudo- koncentracijska taborišča, zapori, talci, prisilne izselitve, ukradeni otroci ipd., in ki so relevantne za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN tožnica v svojem primeru ni uspela izkazati.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).