Up-137/01

3. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. julija 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 123/2000 z dne 16. 1. 2001 v zvezi s sklepom in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 770/98-2 z dne 9. 3. 2000 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 185/97-15 z dne 30. 3. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija sodbe, s katerimi je bil potrjen sklep o njegovi razporeditvi z delovnega mesta vodje sektorja za izvajanje zavarovanj na delovno mesto samostojnega referenta za pravne zadeve. Ne strinja se z odločitvijo v navedenih sodbah, da je bila njegova razporeditev pravilna in v skladu z reorganizacijo delovnih mest pri delodajalcu. Meni, da je bil postopek reorganizacije nezakonit in v nasprotju s statutom, saj delodajalec ni imel ustreznega pravilnika, sprejeti sklepi pa ne temeljijo na nobenem splošnem aktu družbe. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče ob zmotno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo. Ustavni pritožnik oporeka posameznim dokazom, ki jih je sprejelo sodišče. Prav tako se ne strinja s tem, da sodišče ni ugotavljalo nekaterih navedb in dokazov in je zavrnilo dodatni dokazni predlog ustavnega pritožnika (vpogled v opis prejšnega delovnega mesta, zaslišanje prejšnjega direktorja). Pritožnik navaja, da je delovno mesto vodje zavarovalnega sektorja, na katerega ni bil sprejet, isto kot njegovo prejšnje delovno mesto, da je to delo opravljal od 1. 7. 1992 dalje in da bi moral imeti individualno pogodbo, ne pa da je bil razporejen na drugo delovno mesto. Pritožnik tudi zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo njegove pritožbe, ampak le pritožbo, ki jo je vložil njegov pooblaščenec. Ustavni pritožnik zatrjuje, da so z navedenim sodišča kršila njegovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), v zvezi z ravnanjem delodajalca, ki s pritožnikom ni sklenil individualne pogodbe, čeprav bi jo po njegovem mnenju moral, pa zatrjuje kršitev 14. in 15. člena Ustave.

2.Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem, zato ni pristojno presojati, ali so sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pritožnik ni izkazal in tudi Ustavno sodišče jih na podlagi presoje njegovih navedb in priloženih sodb ter drugih prilog ni ugotovilo.

3.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen Ustave). Ob presoji, ali je bila kršena navedena ustavna pravica, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oziroma zakonitosti sodnih odločb, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave, pri čemer je glede na navedbe ustavne pritožbe v obravnavani zadevi bistveno, ali je sodišče pravdno stranko obravnavalo na način, ki je ne postavlja v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki, in ali je pri tem pritožniku zagotovilo pošten dokazni postopek oziroma v njem enakopraven položaj ter ali je spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev v sporu bistvenega pomena. Ne more pa Ustavno sodišče ob presoji, ali je bila v sodnem postopku kršena pravica iz 22. člena Ustave, same po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijanih sodnih odločbah. Za kršitev navedene ustavne pravice v tej zvezi bi šlo le, če bi bile izpodbijane sodbe očitno napačne in brez razumne pravne obrazložitve, tako da bi jih bilo mogoče oceniti za arbitrarne. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

4.Zahteva po enakem varstvu pravic, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku, pa ne pomeni, da ima stranka v postopku pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Ustavno sodišče ocenjuje, da je v obravnavani zadevi sodišče dovolj prepričljivo obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev in da zato ni sledilo vsem dokaznim predlogom pritožnika; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da pritožniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožniku, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb in ni upoštevalo njegove pritožbe in mu je s tem kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Upoštevajoč vse okoliščine primera in celoten tek postopka Ustavno sodišče ocenjuje, da je sodišče zadostno pojasnilo, katera dejstva so bistvena v obravnavani zadevi, na podlagi izvedbe in presoje katerih dokazov je ugotovilo relevantno dejansko stanje in zakaj določenih dokazov ni izvajalo ter se ob tem tudi ustrezno opredelilo do vseh relevantnih navedb pritožnika. Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, pa Ustavno sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišča in pravilnosti uporabe prava samih po sebi.

5.V zvezi z zatrjevanjem kršitev ustavnih pravic s strani delodajalca, ker ta s pritožnikom ni sklenil individualne pogodbe, Ustavno sodišče ugotavlja, da navedeno ni predmet izpodbijanih sodnih odločb in za obravnavano zadevo ni relevantno. Kolikor pritožnik meni, da so mu bile tudi v tej zvezi kršene kakšne ustavne pravice, bi moral njihovo varstvo uveljavljati v ustreznih postopkih pri delodajalcu in pred delovnimi sodišči, saj je ustavna pritožba mogoča šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan