Jedro

Tožena stranka se je pri ugotovitvi, da je rok za vložitev tožbe že potekel, oprla le na situacijo iz prvega odstavka 10. člena ZPŠOIRSP, ni pa preverila, ali gre v obravnavanem primeru za osebo, ki je imela ob začetku uporabe zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in ali je v tem primeru že minilo tri leta od pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, kajti v teh primerih je rok za vložitev tožbe drugačen kot pa v primerih iz prvega odstavka 10. člena zakona. Iz navedenega razloga je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je tožena stranka preuranjeno sklepala, da je rok za vložitev tožbe že potekel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2146/20117 z dne 9. 8. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 234,09 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku zaradi plačila denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se kot pogoji pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka nadalje navaja, da 10. člen Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP) določa, da lahko upravičenec za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz stalnega prebivalstva, ki je upravičencu nastala v obdobju izbrisa, vloži tožbo na plačilo denarne odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v treh letih od začetka uporabe tega zakona. Ker se je zakon začel uporabljati 18. 6. 2014, se lahko tožbo vloži najkasneje do 18. 6. 2017, tožnik pa je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil dne 26. 7. 2017 in s tem zamudil rok za vložitev tožbe. Rok za vložitev tožbe je prekluzivni. Če je ta rok potekel, dejanje pa ni bilo opravljeno, nastopi zamuda (prekluzija) in stranka tega procesnega dejanja ne more več opraviti oziroma ga nima več pravice opraviti. Na podlagi navedenega je odobritev brezplačne pravne pomoči nerazumna, saj tožnik nima možnosti za uspeh v postopku, v katerem je zamudil rok za vložitev tožbe.

2. Tožnik v tožbi navaja, da gre pri tožbi v upravnem sporu v zvezi z zahtevo za plačilo denarne odškodnine po prvem odstavku 8. člena ZPŠOIRSP za nadaljevanje upravnega postopka. Tožnik je upravni postopek začel 5. 9. 2016, kar pomeni, da ga je začel v triletnem roku od uveljavitve zakona. V primeru tožeče stranke je potrebno uporabiti drugi odstavek 8. člena navedenega zakona, saj je imel tožnik v začetku uporabe zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno in na podlagi katere je izpolnil pogoje iz 2. člena citiranega zakona, saj je bilo dovoljenje za stalno prebivanje izdano dne 6. 6. 2016. Zaradi tega bi lahko vlogo vložil v triletnem roku po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je bilo tožniku dovoljenje za stalno prebivanje izdano 6. 6. 2016, bi lahko upravni postopek v zvezi z zahtevo za plačilo denarne odškodnine začel najkasneje 6. 6. 2019, ta rok pa še ni nastopil. V obeh primerih je tožnik upravni postopek in s tem tudi upravni spor začel pravočasno. Ker pa se tožena stranka pri zamudi roka sklicuje na rok iz 10. člena citiranega zakona, tožnik poudarja, da je tudi to njeno stališče napačno. 10. člen namreč obravnava civilni sodni postopek, če izbrisana oseba uveljavlja odškodnino, ki je višja od tiste, ki ji je priznana v upravnem postopku. Upravnega spora kot nadaljevanja upravnega postopka pa s takim civilnim sodnim postopkom ne gre enačiti. Tožnik je torej upravni spor začel v predpisanem roku, zato zadeva z vidika zamude roka ni očitno nerazumna. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek toženi stranki, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi in razlogih za odločitev, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Sodišče je v obravnavani zadevi na podlagi podatkov upravnega spisa najprej preverilo, ali je tožnik prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči vložil za vložitev tožbe zaradi sprožitve upravnega spora, ker je bila zahteva za določitev denarne odškodnine v upravnem postopku zavrnjena, ali pa je vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe za uveljavljanje denarne odškodnine v sodnem postopku. Če bi tožnik vložil prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči za upravni spor, bi jo namreč moral vložiti pri službi za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS, oziroma če bi tožena stranka smatrala, da sama ni pristojna za reševanje prošnje za brezplačno pravno pomoč za upravni spor, bi morala prošnjo odstopiti službi za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča RS.

6. V upravnem spisu se nahaja prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kjer je navedeno, da želi tožnik brezplačno pravno pomoč za pravno zastopanje in svetovanje v postopku za uveljavljanje odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivališča. Ker organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani ne more odločati o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za upravni spor, je po mnenju sodišča tožena stranka logično sklepala, da želi tožnik vložiti tožbo za uveljavljanje odškodnine v sodnem postopku v skladu z 10. členom ZPŠOIRSP. V upravnem spisu se celo nahaja uradni zaznamek, kjer je navedeno, da "prosilec pove, da gre za pravdni postopek zaradi plačila odškodnine" - ta uradni zaznamek je napisan na soglasju odvetnika A.A., v katerem je pa res navedeno, da odvetnik soglaša, da bo nudil brezplačno pravno pomoč v upravnem sporu. Ne glede na navedeno je torej očitno, da je tožnik želel brezplačno pravno pomoč prav za sodni postopek in je zato tožena stranka pravilno ravnala, ko je sama odločala o njegovi prošnji. Tožena stranka je namreč na zahtevek stranke vezana, pod zahtevkom (prošnjo) za odobritev brezplačne pravne pomoči pa je podpisan tožnik in ne njegov odvetnik.

7. Preuranjeno pa je po mnenju sodišča tožena stranka sklepala, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe iz 10. člena ZPŠOIRSP. Navedeno določilo sicer res v prvem odstavku določa, da je treba tožbo vložiti v treh letih po začetku uporabe tega zakona, vendar pa je v drugem odstavku citiranega člena določeno, da oseba, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona, lahko vloži tožbo v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen. Sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka pri svoji ugotovitvi, da je rok za vložitev tožbe že potekel, oprla le na situacijo iz prvega odstavka 10. člena citiranega zakona, ni pa preverila, ali gre v obravnavanem primeru za osebo, ki je imela ob začetku uporabe zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in ali je v tem primeru že minilo tri leta od pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, kajti v teh primerih je rok za vložitev tožbe drugačen kot pa v primerih iz prvega odstavka 10. člena citiranega zakona. Iz navedenega razloga je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je tožena stranka preuranjeno sklepala, da je rok za vložitev tožbe že potekel. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ob upoštevanju vseh okoliščin, med drugim tudi tistih, kot jih določa 10. člen citiranega zakona, ponovno ugotoviti, ali so podani pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči. 8. Sodišče je odločilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo.

9. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih dodelitve brezplačne pravne pomoči takse ne plača, zato sodišče v tovrstnih postopkih posebej ne odloča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks.

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti tožniku stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški (brez DDV) v višini 285 EUR. Ker pa je v tožnik tožbi priglasil nižje stroške, to je stroške v višini 500 točk po Odvetniški tarifi (to je znesek 229,50 EUR) ter materialne stroške v višini 2% (4,59 EUR), mu je priznalo stroške v skupni višini 234,09 EUR, povečane za DDV v višini 22%, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka.