Jedro

Tožnica, ki je bila zaradi invalidnosti delno upokojena za štiri ure, je zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičena do odpravnine, pri odmeri katere se kot osnova upošteva dvojni znesek dejansko prejete plače kot plača, ki bi jo prejela, če bi delala polni delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku izplača neto znesek v višini 2.368,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2007 do plačila in povrne stroške postopka, to je v znesku 744,40 EUR, v osmih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati stroške sodnih taks za tožbo in sodbo v skupnem znesku 129,12 EUR, ter da sama nosi svoje stroške sodnega postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in spremeni sodbo sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži plačilo vseh stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že obračunala in izplačala odpravnino v višini 2.406,04 EUR neto, kar je med pravdnima strankama nesporno, ter da je tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja, pri toženi stranki zaposlena le polovični delni čas, to je štiri uri dne in da je v času zaposlitve za polovični delovni čas, to je štiri ure dnevno, neposredno od ZPIZ-a prejemala delno invalidsko pokojnino. Tožena stranka pa se ne strinja z zaključkom sodišča glede osnove za izračun odpravnine. Sodišče prve stopnje se je namreč v konkretnem primeru postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka tožnici izplačati odpravnino v višini dvakratnika dejansko izplačane plače v obdobju od meseca junija do meseca avgusta 2006, to je zadnje tri mesece pred samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka pri tem izrecno poudarja, da je v skladu z določbo 1. odstavka 109. člena ZDR osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožena stranka je pri izračunu odpravnine upoštevala plačo, ki jo je tožnik dejansko prejel po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni, da za štiri ure dnevno in ne osem ur, kot to napačno zaključuje naslovno sodišče. V primeru, da je delavec delal krajši (oziroma polovični) delovni čas, mu za ta čas pripada plačilo za delo, ki pa je odvisno od njegove dejanske delovne obveznosti, kar v konkretnem primeru pomeni 20 ur tedensko, za 20 ur tedensko pa je tožnik prejemal delno pokojnino od ZPIZ-a. Ker 1. odstavek 109. člena ZDR določa, kaj je osnova, tožena stranka meni, da v tem primeru ni mogoče vzeti plače za osem ur, to je polni delovni čas, če delavec dejansko dela le štiri ure, to je krajši delovni čas in za ta čas prejema tudi plačo, ki je sorazmerno njegovemu delu. Tudi določba 3. odstavka 64. člena ZDR določa, da ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pogodbeno druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. Tudi v 109. členu ZDR ni določeno, da pripada delavcem odpravnina, ki delajo krajši delovni čas kot da bi delali polni delovni čas. Sicer pa bo tožnica delno pokojnino prejemala še naprej, tudi po prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 2. 2007, po 28-ih letih dela. Tožnica je bila pri toženi stranki na delu s polovičnim delovnim časom, kot invalid III. kategorije in ustrezno temu je prejemala plačo. Tožena stranka je tožnici ob prenehanju delovnega razmerja izračunala odpravnino upoštevajoč dejanske prejemke tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, torej upoštevajoč štiriurno delo in ji izplačala temu ustrezno odpravnino v znesku 2.406,04 EUR.

V predmetni zadevi je med strankama sporno pravno vprašanje, kaj predstavlja osnovo za izračun odpravnine. Ali jo predstavlja zgolj plačilo za dejansko delovno obveznost (štiri ure dela), kot to trdi tožena stranka, ali je osnova za izračun odpravnine dvakratnik prejete plače za polovični delovni čas, kot to zatrjuje tožnica.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 109. členu ureja, da delavcu, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti pripada odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto zaposlitve za zaposlitev od 1 do 5 let, 1/4 osnove za vsako leto zaposlitve od 5 do 15 let ter 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve nad 15 let. Osnova za izračun odpravnine pa je povprečna mesečna plača, ki jo je ali bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Po določbi 66. člena ZDR ima delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas (1. odstavek). Delavec iz prejšnjega odstavka, ki dela krajši delovni čas, ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni določeno drugače (2. odstavek).

Ta določba se nanaša na delavce, ki delajo krajši delovni čas od polnega v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu. To so delavci, ki opravljajo delo s krajšim delovnim časom zaradi bolniške odsotnosti (33. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji), ki imajo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega z odmero delne invalidske pokojnine zavarovanca, pri katerem je nastala III. kategorija invalidnosti in kljub morebitni poklicni rehabilitaciji ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, kar velja za konkretni primer (93. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), ki imajo pravico staršev do dela s krajšim delovnim časom zaradi varstva otroka do tretjega leta starosti ali duševno ali telesno prizadetega otroka (48. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ZSDP - Ur. l. RS, št. 97/2001) in pravico do dopusta za nego in varstvo otroka z delno odsotnosti z dela, ki pa ne more biti daljša od polovičnega obsega tedenske delovne obveznosti (30. člen ZSDP). Določba 1. odstavka 66. člena ZDR izenačuje take delavce v njihovih pravicah iz socialnega zavarovanje z delavci, ki delajo polni delovni čas. To pomeni, da se jim glede pravic iz socialnega zavarovanja čas, prebit na delu, šteje kot če bi delali polni delovni čas. Drugi odstavek pa ureja delovnopravni položaj teh delavcev. Načelo sorazmernosti uveljavljanja pravic in obveznosti v teh primerih ne velja, delavec ima enake pravice kot delavec, zaposlen s polnim delovnim časom, razen v primerih, ko je s tem zakonom določeno drugače (npr. 2. odstavek 154. člena ZDR). V konkretnem primeru gre za specifično situacijo, v kateri država priznava pravice posameznikom zaradi nastanka invalidnosti in tako priznava izpad dohodka (nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu) ter zmanjšano delovno zmožnost (delna invalidska pokojnina). Pogoj za pridobitev obeh pravic je nastanek invalidnosti in ne lastna odločitev delavca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da med druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, v smislu 2. odstavka 66. člena ZDR, vsekakor spada tudi odpravnina, saj ZDR nima določbe, ki bi kakorkoli omejevala odpravnino invalidom, zato je potrebno takšnim delavcem izplačati odpravnino v višini, kot če bi delali polni delovni čas. Zato je v predmetni zadevi kot osnovo za izračun odpravnine upoštevati povprečno mesečno plačo, kot bi jo tožnica prejela, če bi delala polni delovni čas. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj bi drugače pripeljalo do situacije, ko bi bili invalidi neupravičeno prikrajšani za odpravnino in v slabšem položaju, kot so ga imeli pred nastalo invalidnostjo. Bistvo posebnih določb, ki se nanašajo na invalide, je prav v tem, da zagotavljajo delavcem enak položaj, kot so ga imeli pred invalidnostjo.

Zaradi zagotovitve enakega obravnavanja in enakega zagotavljanja pravic delavcu, ki zaradi invalidnosti in razporeditve na drugo delovno mesto prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če ne bi bil invalid in prerazporejen, je invalidom III. kategorije priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu. Namen nadomestila je zagotoviti invalidu enak materialni položaj, kot ga je imel pred nastankom invalidnosti, saj zaradi slednje ne more biti v manj ugodnem položaju od delavcev, ki niso invalidi. Zato je potrebno pri odmeri odpravnine upoštevati poleg prejete plače tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu oziroma v konkretnem primeru (v primeru delne upokojitve za štiri ure) pa dvojni znesek dejansko prejete plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Ker vtoževana terjatev ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu določbo 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in določbo 32. člena citiranega zakona odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti.

V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo le v primerih, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.