Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sodba IV Kp 12067/2020

ECLI:SI:VSMB:2021:IV.KP.12067.2020 Kazenski oddelek

kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari nadaljevano dejanje kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti direktni naklep specialni povratnik nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba prištevnost storilca zaporna kazen
Višje sodišče v Mariboru
6. maj 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve obrazložilo, da ni pogojev, na podlagi katerih bi bilo moč obdolženemu izreči oprostilno sodbo na podlagi četrtega odstavka 358. člena ZKP. Sodišče prve stopnje izreče tako sodbo, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Ni moč prezreti, da povzročena škoda ni tako majhna, da bi jo bilo moč zanemariti. Neznatna ni niti teža storjenega kaznivega dejanja, prav tako pa ni moč spregledati načina obdolženčevega ravnanja in stopnje njegove krivde, saj ga je storil z direktnim naklepom. Še najmanj pa je moč upoštevati njegove osebne okoliščine. Obdolženec je namreč specialni povratnik, ki je bil že velikokrat obsojen pred sodiščem na zaporne kazni, ki pa nanj niso imele nobenega učinka, da bi z njimi prenehal. Tako ni moč govoriti o tem, da gre za nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja ter posledicami, ki bi jih glede na obrazloženo povzročila obsodba.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa se izplačajo iz sredstev organa za brezplačno pravno pomoč.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.M. spoznalo za krivega, ker je storil nadaljevano kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in kaznivo dejanje napada na uradno osebo po prvem odstavku 300. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje mu je za storjeni kaznivi dejanji določilo kazni štiri mesece zapora in šest mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kot določeni zgoraj navedeni kazni, izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornika pa obremenjujejo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obdolženi pa prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih postopkov, saj je brez zaposlitve, prejema samo socialno denarno pomoč.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba, ne da bi navedla iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP jo uveljavlja. To ne izhaja niti iz njene obrazložitve. Neobrazložene pritožbe zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

5. Kršitev kazenskega zakona pritožba prav tako uveljavlja ne da bi navedla v katerem vprašanju iz 372. člena ZKP bi ga naj sodišče prve stopnje kršilo. Ko pa v obrazložitvi graja sodišče prve stopnje, ker je spoznalo obdolženega za krivega storitve dejanj, ki sta opisani v točki I izreka in to kljub temu, da mu nista dokazani, pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga že sicer uveljavlja. Pritožba v zvezi s tema dejanjema še navaja, da je na poškodovanih predmetih nastala bagatelna škoda, zaradi česar ne obstaja družbena nevarnost in gre za majhen pomen kaznivega dejanja. Pritožba smiselno zaključi, da bi bilo moč obdolženca oprostiti tega kaznivega dejanja po 4. točki 358. člena ZKP, torej zato, ker je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni moč soglašati. Že sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve obrazložilo, da ni pogojev, na podlagi katerih bi bilo moč obdolženemu izreči oprostilno sodbo na podlagi četrtega odstavka 358. člena ZKP. Sodišče prve stopnje izreče tako sodbo, če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Ni moč prezreti, da povzročena škoda ni tako majhna, da bi jo bilo moč zanemariti. Neznatna ni niti teža storjenega kaznivega dejanja, prav tako pa ni moč spregledati načina obdolženčevega ravnanja in stopnje njegove krivde, saj ga je storil z direktnim naklepom. Še najmanj pa je moč upoštevati njegove osebne okoliščine. Obdolženec je namreč specialni povratnik, ki je bil že velikokrat obsojen pred sodiščem na zaporne kazni, ki pa nanj niso imele nobenega učinka, da bi z njimi prenehal. Tako ni moč govoriti o tem, da gre za nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja ter posledicami, ki bi jih glede na obrazloženo povzročila obsodba.

7. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

8. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, s katero se pritožnik ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da se dogodkov zaradi vinjenosti ne spominja dobro, zaradi česa je vprašljiva njegova prištevnost, s tem pa tudi krivda. Navaja še, da je sodišče prve stopnje obdolženega neutemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari na škodo družbe M., saj mu storitev kaznivega dejanja ni dokazana in ko gre za povzročeno minimalno škodo. Glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari na škodo družbe P. pa pritožba prav tako graja sodišče prve stopnje, ker je višino škode prav tako ugotovilo zgolj pavšalno, brez da bi bila kakorkoli konkretizirana. Za to obdolženčevo dejanje ne obstaja takšna družbena nevarnost, da bi sploh šlo za očitano mu kaznivo dejanje, saj gre za poškodbe neznatne vrednosti. Pritožba še graja izvedensko mnenje izvedenca M.K., saj se ni dovolj posvetil vprašanju, ali se je obdolženi svojih dejanj sploh zavedal in ali je imel svoje ravnanje v oblasti. Glede kaznivega dejanja grožnje na škodo policista S.P. pa pritožba poudarja, da obdolženi še nikdar zoper nobenega policista izrečenih groženj ni uresničil. 9. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovancev, pričam in izvedencu. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je kot povsem nesprejemljiv zavrnilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je obširne in tehtne razloge zakaj obdolženemu ni moč verjeti. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju v strnjeni obliki le še dodaja:

10. Sodišče prve stopnje se je v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno sklicevalo na vsebino izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. M.K. Izvedenec je pojasnil, da je bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj verjetno v vinjenem stanju, to je v stanju akutne zastrupitve z alkoholom ali vinjenosti, ki ne vpliva na presojo realnosti, lahko pa oslabi miselne procese in kontrolo psiholoških zavor, vendar pa sam po sebi ne do stopnje bistveno zmanjšane prištevnosti ali neprištevnosti, ker posameznik zaradi utrujenosti prej zaspi. Prav tako pa je izvedenec ugotovil, da je bil obdolženi v času storitve vseh obravnavanih dejanj sposoben razumeti pomen svojih dejanj, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila zmanjšana, a ne bistveno, kar torej pomeni, da je bil obdolženi v vseh primerih prišteven. To pa tudi pomeni, da je za njihovo storitev tudi kriv, saj se je vsakokrat svojih ravnanj zavedal, prav tako se je zavedal njihove protipravnosti, pa jih kljub temu hotel storiti. Dejanja je torej storil s krivdno obliko direktnega naklepa. Da je obdolženi poškodoval avtomatska steklena vhodna vrata trgovine M. na način, da je v njih z nogo brcal in z rokama po njih udarjal, izhaja iz izpovedbe priče A.Z., ki je obdolženca prepoznala in določno identificirala kot T.B., kar je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točki 4. Zato tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov, da obdolženi ne bi storil tega dejanja, v kar sicer neutemeljeno dvomi obramba. Glede poškodovanja in ne uničenja ročk za točenje goriva na bencinskem servisu P. je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da je obdolžencu to kaznivo dejanje dokazano s posnetki varnostnih kamer. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je v obeh primerih sodišče škodo pavšalno ocenilo, vendar pa pritožba spregleda, da višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Ni pa se moč strinjati s pritožbo, da sta opisani dejanji obdolženca družbeno nenevarni, ker bi naj šlo za neznatno vrednost škode in ker bi naj bilo dejanje majhnega pomena. Pritožbeno sodišče je razloge glede teh pritožbenih navedb navedlo že v točki 5 te sodbe.

11. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

12. Zoper odločbo o kazenski sankciji se je obdolženčev zagovornik sicer pritožil, vendar le na načelni ravni, saj v tej smeri pritožbe ni obrazložil niti ni oblikoval predloga pritožbenemu sodišču. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče je obrazložilo, da je obdolženi specialni povratnik, saj je bil že kaznovan tako za kazniva dejanja poškodovanja tuje stvari, kot tudi zaradi kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti. Prav tako je bil že kaznovan za druga premoženjska kazniva dejanja. Vse do sedaj izrečene kazenske sankcije, tudi zaporne, na obdolženca niso imele vpliva, saj ga niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je zato obdolženemu pravilno določilo primerni posamezni kazni, kot tudi povsem primerno visoko enotno kazen zapora. To pa je storilo še ob pravilni ugotovitvi, da olajševalnih okoliščin ni našlo. Zato ni moč upoštevati okoliščine, ki jo izpostavlja pritožnik, da obdolženec do sedaj še ni zoper nobenega policista izrečene grožnje kasneje izvršil. 13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

14. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia