Jedro

Za presojo morebitne oporočiteljeve zmote o dejstvih, ki so ga nagnile k oporočnim razpolaganjem, je edino pomemben trenutek uvedbe dedovanja. To pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo s trenutkom oporočiteljeve smrti 17. 9. 1949, saj takrat ni bil izpolnjen najsplošnejši pogoj za dedovanje – obstoj predmeta dedovanja (zapuščine), ki je bil tedaj že podržavljen in je bil oporočitelj v trenutku smrti brez premoženja. Premoženje je bilo vrnjeno v letih 1994 in 1995 v postopkih denacionalizacije; v takem postopku pa se dedovanje po umrlem glede na določbe 78. člena ZDen uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ki je tudi trenutek prehoda pokojnikove zapuščine na njegove dediče. V tem trenutku pa so bile okoliščine, ki naj bi oporočitelja odvrnile od siceršnjega načina njegovih oporočnih razpolaganj v primeru, da bi mu bile (mogle biti) znane, že v celoti eliminirane. Zato so vsa dogajanja po letu 1945 in do osamosvojitve Republike Slovenije, na katera sta se sklicevala tožnika, za presojo vprašanja oporočiteljeve zmote v nagibu brez slehernega pomena.

Tožnika v reviziji toženi stranki neutemeljeno odrekata procesno pasivno legitimacijo oziroma status oporočnega upravičenca. Njuna podmena za tak ugovor je že v izhodišču zgrešena, saj se neveljavnost oporoke kot ustanovitvenega akta ne domneva (temveč velja ravno obratno). Sicer pa je to vprašanje že bilo rešeno v upravnem postopku z izdajo soglasja Ministrstva za šolstvo in z vpisom ustanove v register pri Ministrstvu za notranje zadeve (kakor tudi s pravnomočnim sklepom o statusu dedičev, izdanim v zapuščinskem postopku) in ga spričo načela prirejenosti postopkov ni mogoče ponovno načenjati v tej pravdi zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi tožnik in druga tožnica sta dolžna povrniti toženi stranki 421,37 EUR njenih stroškov revizijskega postopka v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Iz historiata poteka dogodkov še pred začetkom tega pravdnega postopka, popisanega v odločbah sodišč prve in druge stopnje, izhaja, da je ing. M. M. 3. 10. 1943 napravil lastnoročno oporoko, s katero je ustanovil sedanjo toženo stranko kot ustanovo, v korist katere je z isto oporoko tudi razpolagal s svojim obsežnim premoženjem z namenom predvsem zagotavljanja pogojev za izobraževanje nadarjenih slovenskih študentov in uresničevanja še drugih v oporoki opredeljenih namenov. Do realizacije te oporoke ob smrti M. M. 17. 9. 1949 ni prišlo, ker mu je bilo že leta 1945 vso premoženje odvzeto s sodbo v kazenskem postopku, spremenjeno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti v oprostilno. To je imelo za posledico vrnitev premoženja in aktivnost v oporoki prezrtih zakonitih dedičev, ki so v leta 1995 uvedenem zapuščinskem postopku po pok. M. M. njegovi oporoki odrekali veljavnost in bili napoteni na pričujočo pravdo, v kateri nastopajo kot tožniki oziroma stranski intervenienti na aktivni strani.

2. Ob vložitvi tožbe prvi tožnik prof. dr. P. M., po katerem sta po njegovi smrti med pravdo prevzela postopek na aktivni strani sedanji prvi tožnik (sin) in sedanja druga tožnica (žena), je primarno zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke ing. M. M. z dne 3. 10. 1943, podredno pa ugotovitev njene ničnosti, sedanji tretji tožnik pa je med pravdo ob teh zahtevkih postavil še drugi podredni zahtevek za ugotovitev, da „oporočna razpolaganja pokojnega M. M. … glede premoženja, ki mu pripada na podlagi denacionalizacije, nimajo pravnega učinka.“ Vsi ti zahtevki so bili v postopku na prvi stopnji s sodbo zavrnjeni, s sklepom pa je sodišče prve stopnje še zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala naj se ugotovi, da „... oporočni dedič U. nima statusa oporočnega dediča“.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo (le) prvega tožnika in druge tožnice zavrnilo in v izpodbijanih delih, to je glede zavrnitve primarnega in prvega podredno uveljavljenega zahtevka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta prvi tožnik in druga tožnica vložila revizijo. Pravnomočno sodbo izpodbijata v delu, v katerem je glede na obseg pritožbenega izpodbijanja prvostopenjske sodbe (glej prejšnjo točko obrazložitve) postala pravnomočna v postopku na drugi stopnji z zavrnitvijo njune pritožbe. Kot uveljavljana revizijska razloga zatrjujeta bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, obstoj katerih utemeljujeta z navedbami, ki jih spričo obširnosti, nepreglednosti in prepletenosti na tem mestu ni mogoče predstaviti v strnjenem povzetku in bodo zato v za odločanje o reviziji pomembnih delih prikazane v nadaljevanju obrazložitve; sicer pa se revidenta zavzemata za razveljavitev izpodbijanih delov pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa za njeno spremembo v smeri ugoditve njunima zahtevkoma.

5. V skladu z določbo 375. člena za obravnavani primer še upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bil izvod revizije poslan toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz revizijskih navedb, čeprav obširnih, neustrukturiranih in mestoma komaj razumljivih, je vendar mogoče izluščiti troje bistvenih sklopov očitkov, ki jih revidenta namenjata sodiščema prve in druge stopnje; grajata namreč stališča sodišč o (i) neobstoju napak volje oporočitelja ob testiranju – predvsem glede zmote v nagibu (o dejstvih, ki so ga nagnila k takim oporočnim razpolaganjem) kot razloga za neveljavnost oporoke po tretjem odstavku 60. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), o (ii) vprašanju zatrjevane nemožnosti realizacije oporoke zaradi njene nemogoče vsebine kot razloga za ničnost oporoke in o (iii) procesni pasivni legitimaciji tožene stranke oziroma njenem statusu oporočnega upravičenca.

AD (i)

8. Revidenta oporoki ne odrekata veljavnosti iz razloga morebitne pomanjkljivosti oblike oporoke (lastnoročna oporoka po 63. členu ZD) in tudi ne (več) iz razloga pomanjkanja oporočiteljeve oporočne sposobnosti (59. člen ZD); menita pa, da sta sodišči zmotno in, spričo zavrnitve predloga za dokazovanje z izvedencem psihologom, pomanjkljivo presodili vprašanje oporočiteljeve zmote o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem (razlog za neveljavnost oporoke po tretjem odstavku 60. člena ZD). Ta razlog tožnika v reviziji obširno utemeljujeta s ponovljenimi trditvami o izjalovitvi oporočiteljevih pričakovanj glede na v letu 1945 vzpostavljeno komunistično družbeno ureditev; kot demokrata in nasprotnika fašizma so ga močno prizadeli ukrepi nove oblasti, ki so ga spravili ob celotno premoženje in ga s krivično kazensko obsodbo spremenili v drugorazrednega državljana brez pravic, medtem ko so predstavniki U. v L. sarkastično odklonili sleherno možnost realizacije oporoke, ki da je ne potrebujejo, ker je celotno oporočiteljevo premoženje že v državnih rokah. O vprašanju tako opisane zmote v nagibu oporočitelja bi po prepričanju revidentov lahko podal relevantno mnenje izvedenec psiholog, sicer pa revidenta še menita, da je zgrešeno stališče o neupoštevnosti zmote o dejstvih, ki so nastopila po sestavi oporoke; sama sprememba družbeno ekonomskih odnosov v Republiki Sloveniji v prid demokratičnega in svobodnejšega življenja pa naj še ne bi pomenila oživitev pravice do ustanovitve univerzitetne ustanove po več kot šestdesetih letih.

9. Po določbi tretjega odstavka 60. člena ZD so oporočna razpolaganja resda neveljavna tudi tedaj, če je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem. To pomeni, da je zmota v nagibu (motivu) upoštevna, seveda če je bila „kavzalna“ za oporočno razpolaganje. Prav tako je pritrditi revidentoma, da je zmota v nagibu lahko upoštevna tudi v primeru, če so zapustnika nagnila k oporočnemu razpolaganju kakšne bodoče okoliščine. Ne da bi se bilo treba ukvarjati z vprašanjem, kako naj bi oporočiteljevo morebitno razočaranje nad leta 1945 vpeljanim novim družbeno političnim sistemom, katerega neugodnih posledic je bil sam zanesljivo usodno deležen, vplivalo na način njegovega oporočnega razpolaganja, niti z vprašanjem primernosti dokazovanja zatrjevane zmote v nagibu z izvedencem psihologom, je za presojo morebitne oporočiteljeve zmote o dejstvih, ki so ga nagnile k takim razpolaganjem, edino pomemben trenutek uvedbe dedovanja. To pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo s trenutkom oporočiteljeve smrti 17. 9. 1949, saj takrat ni bil izpolnjen najsplošnejši pogoj za dedovanje – obstoj predmeta dedovanja (zapuščine), ki je bil tedaj že podržavljen in je bil oporočitelj v trenutku smrti brez premoženja. Upoštevaje ugotovitve v pravnomočni sodbi, o katerih tudi sicer ni spora med strankami, je bilo premoženje vrnjeno v letih 1994 in 1995 v postopkih denacionalizacije; v takem postopku pa se dedovanje po umrlem glede na določbe 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ki je tudi trenutek prehoda pokojnikove zapuščine na njegove dediče. V tem trenutku, ko je tudi potrditvah revidentov že prišlo do spremembe družbeno ekonomskih odnosov v Republiki Sloveniji v prid demokratičnega in svobodnejšega življenja, in ko ne obstaja več ustanova z imenom U., katere predstavniki naj bi cinično zavračali vse naklonitve iz oporočiteljeve oporoke, pa so bile okoliščine, ki naj bi potrditvah revidentov oporočitelja odvrnile od siceršnjega načina njegovih oporočnih razpolaganj v primeru, da bi mu bile (mogle biti) znane, že v celoti eliminirane, po revidentih zatrjevana pričakovanja oporočitelja pa, nasprotno, v celoti uresničena. Zato so vsa dogajanja po letu 1945 in do osamosvojitve Republike Slovenije, na katera sta se sklicevala tožnika, za presojo vprašanja oporočiteljeve zmote v nagibu brez slehernega pomena, s čimer je implicitno odgovorjeno tudi na ne povsem jasno artikuliran revizijski očitek procesnopravne hibnosti zavrnitve dokazovanja z zaslišanjem izvedenca psihologa.

AD (ii)

10. Ni povsem jasno, na kaj merita revidenta z očitkom sodiščema prve in druge stopnje o zgrešenosti razrešitve vprašanja zatrjevane nemožnosti realizacije oporoke zaradi njene nemogoče vsebine kot domnevnega razloga za ničnost oporoke. Tudi če oporoke po vseh desetletjih ne bi več bilo mogoče realizirati v vseh njenih delih, to ne bi imelo za posledico neveljavnost oporoke. Pomembno je, da so z uresničitvijo poglavitne oporočne odredbe v skladu z oporočiteljevo voljo v konkretnem primeru že ustvarjene možnosti, da se zapuščina uporabi za oporočno določene namene (81. člen ZD), pri čemer ni bistveno ali za vse navedene, ali spričo poteka časa po naravi stvari le za še izvedljive. Sicer pa je tudi za slednji primer, če „cilji pod a – d ne bi bili ustvarljivi“, oporočitelj odredil način uporabe zapuščine (glej točko 4/e oporoke), ki zanesljivo ni nemožen, nedopusten ali nedoločljiv.

AD (iii)

11. Tožnika v reviziji toženi stranki prav tako neutemeljeno odrekata procesno pasivno legitimacijo oziroma status oporočnega upravičenca. Njuna podmena za tak ugovor je že v izhodišču zgrešena, saj se neveljavnost oporoke kot ustanovitvenega akta ne domneva (temveč velja ravno obratno). Sicer pa je to vprašanje že bilo rešeno v upravnem postopku z izdajo soglasja Ministrstva za šolstvo in z vpisom ustanove v register pri Ministrstvu za notranje zadeve (kakor tudi s pravnomočnim sklepom o statusu dedičev, izdanim v zapuščinskem postopku) in ga spričo načela prirejenosti postopkov ni mogoče ponovno načenjati v tej pravdi zaradi ugotovitve neveljavnosti oporoke.

12. Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – je bilo treba revizijo tožnikov na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Tožnika z revizijo nista uspela, zato morata sama nositi svoje stroške revizijskega postopka, toženi strani pa morata povrniti 421,37 EUR njenih stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo po vrsti in obsegu na način kot je to po posamičnih postavkah razvidno iz odmere v stroškovniku na listovni številki 328 spisa.