Jedro

Stroškovna odločitev temelji na uspehu pravdnih strank v postopku. Zahtevano pravno varstvo tožnika z restitucijskim in prepovednim zahtevkom se je nanašalo na tri prostore: klet, shrambo in garažo. Tožnik je glede kleti in shrambe tožbo umaknil, vendar ne zaradi izpolnitve zahtevka. Uspel pa je s tožbenim zahtevkom glede garaže. Sodišče prve stopnje je vse te okoliščine ustrezno zajelo v odločitvi, da je tožnik upravičen do povračila 1/3 pravdnih stroškov, toženca pa do povračila 2/3.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev motenja z zamenjavo ključavnic na vhodnih vratih v klet in shrambo, postopek ustavilo (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v ugotovitvenem delu (II. točka izreka) in v III. točki izreka tožencema naložilo, da v roku 8 dni vzpostavita prejšnje posestno stanje ter namestita nazaj prejšnjo ključavnico. Tožencema je bilo prepovedano, da v bodoče na tak ali podoben način posegata v soposest tožnika na garaži (IV. točka izreka). Tožnika je v V. točki izreka zavezalo k povračilu 238,98 EUR pravdnih stroškov tožencev, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev v stroškovnem delu (V. točka izreka) se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialne prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Poudarja, da je tožbo umaknil v delu, ki se nanaša na klet, glede garaže pa je v pravdi uspel. Pravilna odločitev sodišča bi bila takšna, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo pritrjujeta argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane odločitve. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri stroškovni odločitvi pravilno izhajalo iz doseženega uspeha pravdnih strank v postopku. Bistveno je, da se je zahtevano pravno varstvo tožnika z restitucijskim in prepovednim zahtevkom nanašalo na tri prostore: klet, shrambo in garažo. Kot pravilno poudarja prvo sodišče, je tožnik glede kleti in shrambe tožbo umaknil, vendar ne zaradi izpolnitve zahtevka. Uspel pa je s tožbenim zahtevkom glede garaže. Sodišče prve stopnje je vse te okoliščine ustrezno zajelo v odločitvi, da je tožnik upravičen do povračila 1/3 pravdnih stroškov, toženca pa do povračila 2/3. Izračunalo je pravdne stroške obeh pravdnih strank, vključno z upoštevnim deležem, nato pa jih je med seboj pobotalo. Takšna metoda nikakor ni v nasprotju z določbo 154. člena ZPP, ki daje sodišču razmeroma široko diskrecijo pri odločitvi o pravdnih stroških, saj omogoča ustrezno ovrednotenje širšega spektra dejavnikov.

6. Glede na pojasnjeno je pritožbeno zavzemanje za odločitev, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka, neutemeljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in je odločitev prvega sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

7. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Toženca z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevala k sprejeti odločitvi na pritožbeni stopnji, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka, nastale z odgovorom na pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).