Jedro

Možne oblike negmotne škode, za katere gre lahko oškodovancu odškodnina to je gmotno zadoščenje, določa prvi odstavek 200. člena ZOR, drugi odstavek istega člena pa določa načela oziroma merila, ki se upoštevajo pri določanju odškodnine. V 202. členu ZOR je določena še pravica do zadoščenja v posebnih primerih (ki pa ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 200. členu ZOR - glej poročilo o sodni praksi VS SRS - št. I/89). Tako določa 202. člen ZOR, da ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila - med drugim - s silo zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Spolna integriteta, ki je del telesne integritete in ki je tako zavarovana še posebej tudi odškodninsko, je tudi ustavnopravno varovana pravica (po 35. členu ustave RS). V 202. členu ZOR je tako določena posebna pravna podlaga, ki daje oškodovancu pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih ima zaradi nedovoljenega posega v spolno integriteto.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in naložilo tožencu, da mora plačati tožnici odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 31.1.1994 dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo pritožbo toženca zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi tožnice in zvišalo odškodnino za 400.000,00 SIT, tako da znaša celotna toženčeva obveznost do tožnice 1,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1994 dalje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlaga, da se pobijana sodba spremeni tako, da se tožničin zahtevek v celoti zavrne ali pa razveljavi sodba sodišča druge stopnje. V reviziji navaja, da sicer ne dvomi v strokovnost mnenja izvedenca dr. Jožeta Lokarja, da pa je najbrž njegovo mnenje nekoliko preuranjeno, saj je tožnica sedaj poročena in je rodila tudi že otroka, kar da vse pomeni, da ni motena v vzpostavljanju kontaktov z drugimi moškimi. Tako se pokaže, da tožnica ne trpi trajnih duševnih bolečin zaradi odklonilnega odnosa do spolnosti in je zato škodna postavka iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti povsem neutemeljena. Pri tožnici tudi ni takoimenovanega zanikanja spolnosti, ker je zanosila že pred polnoletnostjo, rodila otroka in se poročila. Izvedenec bi moral ponovno oceniti vrednotenje vseh teh okoliščin.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnica, da naj se toženčeva revizija zavrne. Dejanskih ugotovitev toženec ne more pobijati v revizijskem postopku, materialno pravo pa je bilo pri določanju odškodnine pravilno uporabljeno.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je vložil revizijo iz vseh možnih razlogov 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije pa je delno obrazložil le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP) ter nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, česar pa v reviziji ni dopustno uveljavljati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker toženec ni pojasnil razlogov o procesnih kršitvah, ki jih ni opredelil ne v formalnem in ne v vsebinskem pogledu, je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo le v smeri procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 386. ZPP). Pri takem preizkusu ni ugotovilo navedene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po oceni revizijskega sodišča ni revizija utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava, ki je po mnenju revidenta podana zato, ker da tožnici ni nastala iztoževana škoda. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženec s pravnomočno kazensko sodbo obsojen za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let po prvem odstavku 103. člena KZ RS, ker je takrat s komaj 12 letno tožnico proti njeni volji spolno občeval. Dalje izhaja iz ugotovitev navedenih sodišč, temelječih na izvedenskem mnenju profesorja dr. Jožeta Lokarja, da je tožničin odnos do spolnosti po obravnavanem dogodku moten. Spolnost je zanjo nezanimiva, ima izrazite in hude zavore glede spolnosti v taki obliki, ki je prognostnično zelo neugodna in bodo motnje v doživljanju spolnosti dolgotrajne, najbrž pa kar trajne. Moten je tudi njen odnos do moških, do katerih je nezaupljiva in se jih boji. Zaradi razkritja, kaj se je zgodilo, so nastali širši družinski konflikti, sodni postopek in bojazni glede reakcij ljudi so bili zanjo zelo huda duševna neugodnost oziroma trpljenje ter je v zvezi s celotnim dogajanjem po dogodku doživljala kot hudo psihično travmo, ki je bistveno vplivala na njeno doživljanje spolnosti in moških ter na njen osebnostni razvoj. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča utemeljeno zaključili, da je tožnici nastala škoda zaradi obravnavanega dogodka in da je za nastalo škodo podana odškodninska odgovornost toženca. Možne oblike negmotne škode, za katere gre lahko oškodovancu odškodnina to je gmotno zadoščenje, določa prvi odstavek 200. člena ZOR, drugi odstavek istega člena pa določa načela oziroma merila, ki se upoštevajo pri določanju odškodnine. V 202. členu ZOR je določena še pravica do zadoščenja v posebnih primerih (ki pa ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod po 200. členu ZOR - glej poročilo o sodni praksi VS SRS - št. I/89). Tako določa 202. člen ZOR, da ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila - med drugim - s silo zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Spolna integriteta, ki je del telesne integritete in ki je tako zavarovana še posebej tudi odškodninsko, je tudi ustavnopravno varovana pravica (po 35. členu ustave RS). V 202. členu ZOR je tako določena posebna pravna podlaga, ki daje oškodovancu pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, ki jih ima zaradi nedovoljenega posega v spolno integriteto. Čeprav sodišči druge in prve stopnje te pravne podlage direktno nista uporabili, sta materialnopravno spor pravilno razrešili, ker je tudi uporabljena pravna podlaga terjala pojasnitev v bistvu enakih dejanskih okoliščin, le da je bilo postopanje zahtevnejše, ker je izbran način zahteval razčlenitev ugotovljenih oblik škode.

Po oceni revizijskega sodišča so ugotovitve sodišč druge in prve stopnje dajale zadostno dejansko podlago tako za opredelitev oblik tožničine škode kot tudi za odmero odškodnin zanje. Njune ugotovitve so dajale podlago tudi za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta škoda je podana tudi takrat, ko gre za posledice zgolj v duševni sferi oškodovanca.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta odškodnini tako za strah (v znesku 200.000,00 SIT) kot za zmanjšanje življenjskih aktivnosti (v višini 800.000,00 SIT) odmerjeni v skladu s spredaj navedenimi obligacijskopravnimi določili, torej tudi po višini primerni in ne previsoki kot neutemeljeno meni toženčeva revizija. Pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je ustrezno upoštevana pomembna okolnost, da je bila tožnica še otrok, ko je prišlo do škodnega dogodka in da bo težave s spolnostjo in moškimi doživljala praktično celo življenje. Sama odškodnina pa mora primerno odražati tudi pomen spolne integritete kot dobrine, ki je v življenju vsakega človeka pomembna, saj predstavlja del njegove celovite duševne oziroma osebnostne integritete. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da toženčeva revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Zato je njegovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).