Jedro

A. A. kot pooblaščenec tožene stranke s tožečo stranko ni v takem razmerju, da bi kakorkoli odgovarjal za morebitno škodo, ki bi jo povzročil.

Izrek

1. Revizija prve tožeče stranke se zavrže. 2. Revizija druge tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prve tožeče stranke. Odločilo je, da mora tožena stranka tej stranki plačati 263.680,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek druge tožeče stranke na plačilo 1,500.000,00 SIT je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožečih strank in potrdilo izpodbijano sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno laično revizijo obe tožeči stranki. Po poteku revizijskega roka sta poslali sodišču še dve vlogi (na sodišče sta prispeli 4.5.2001 in 11.5.2001). Prva tožeča stranka se v reviziji označuje kot D. (po podatkih spisa in sodnega registra je bila prava stranka D. d.o.o. S.). Sodbo sodišča druge stopnje ta stranka izpodbija za znesek 176.052,00 SIT (popravilo rotacijskega stroja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1994 dalje. Druga tožeča stranka izpodbija to sodbo za znesek 1,500.000,00 SIT in vztraja pri svojem odškodninskem zahtevku zoper toženko, ker naj bi ji njen pooblaščenec A. A. z lažmi povzročil nepremoženjsko škodo. Tožeči stranki smiselno revizijskemu sodišču predlagata, da sodbi spremeni in ugodi navedenima tožbenima zahtevkoma.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Ad 1. Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT. ZPP se uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.07.1999, sodba prve stopnje v tej zadevi pa je bila izdana 28.09.1999. Prva tožeča stranka v revizijskem postopku zahteva še plačilo zneska 176.052,00 SIT. To pomeni, da je v revizijskem postopku zanjo sporen le ta znesek. Ker tako sporni predmet v revizijskem postopku ne presega 1.000.000,00 SIT, revizija po že navedeni določbi ZPP ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavreči. Ker revizija ni dovoljena, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem pravilnega poimenovanja prve tožeče stranke v izpodbijanih sodbah.

Ad 2. Revizija ni utemeljena.

Drugi tožnik v reviziji ponavlja očitke zoper A. A., ki naj bi mu povzročil nepremoženjsko škodo kot pooblaščenec tožene stranke.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev na drugi in prvi stopnji glede tega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. A. ni v delovnem ali kakšnem drugem razmerju s toženo stranko, na podlagi katerega bi bila tožena stranka odgovorna za njegova dejanja. Sodišče druge stopnje je k tem razlogom še dodalo, da A. A. "tudi kot pooblaščenec tožene stranke z njo ni v takem razmerju, da bi kakorkoli odgovarjala za morebitno škodo, ki bi jo odvetnik povzročil". Sodišči sta zato pravilno presodili, da za tožnikov odškodninski zahtevek tožena stranka ni pasivno legitimirana. Zaradi jasnosti (revizija je laična) revizijsko sodišče še ugotavlja, da je za škodo lahko odgovoren le tisti, ki je škodo povzročil (sam ali skupaj z drugimi - primerjaj prvi odstavek 154. člena in 206. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Drugi tožnik odškodnino terja od tožene stranke, čeprav njej ne očita povzročitve škode. Ker torej ni tožil prave stranke, tudi v revizijskem postopku ne more uspeti.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da vlog, ki sta prispeli na sodišče po poteku revizijskega roka, ni smelo upoštevati (prvi odstavek 367. člena ZPP).