Jedro

V skupno premoženje zakoncev spada tudi stanovanje, za katerega je tožnik sam odplačal del kredita po razvezi zakonske zveze.

Spor o deležih na skupnem premoženju, obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematični izračun dohodkov, ampak je celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvezi.

Izrek

Revizija tožnika M. Č. se zavrne, revizija toženke N. Č. pa zavrže.

Obrazložitev

V tem postopku je združeno obravnavanje tožbe tožnika M. Č. proti toženki N. Č. in nasprotne tožbe nasprotne tožnice N. D. L. Č. proti nasprotnemu tožencu M. Č. Zaradi razumljivosti je v nadaljevanju obrazložitve M. Č. označen kot tožnik, N. Č. pa kot toženka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta dne 30.9.1999 razvezana nekdanja zakonca, stanovanje ... (75,93 m2), oprema dnevne sobe, oprema otroške sobe in zemljišče s par. št. 26/2 vl. št. 375 k.o. ... Nadalje je razsodilo, da sta deleža strank v razmerju 50 % proti 50 % in da mora tožnik toženki izstaviti zemljiškoknjižno listino za njeno vknjižbo lastništva na stanovanju do 50 %. Ugotovilo je tudi izključno tožnikovo lastništvo opreme, kuhinje in počitniške prikolice, zaradi delnega umika tožbe pa je ustavilo postopek za ugotovitev, da spadata v skupno premoženje tudi družba R. d.o.o. in počitniška prikolica IMV 450. Končno je v presežku zavrnilo tožbena zahtevka obeh pravdnih strank (tožnikov zahtevek za ugotovitev "izključnega lastništva skupnega premoženja" na stanovanju, opremi dnevne in otroške sobe ter zemljišču; toženkinega za ugotovitev deleža na skupnem premoženju do 80 %).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, delno pa ugodilo toženkini pritožbi in spremenilo odločitev o deležu strank na skupnem premoženju, tako da zanaša tožnikov delež 45/100, toženkin delež pa 55/100. Temu razmerju je prilagodilo tudi odločitev o izstavitvi zemljiškoknjižne listine.

Proti drugostopenjski sodbi sta obe stranki vložili reviziji. Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo odločitve sodišča druge stopnje tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženkin pa v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje. Toženka pa v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo drugostopenjske sodbe tako, da se toženkinemu zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da se obe sodbi razveljavita in odredi ponovno sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99-2/2004) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožnikova revizija ni utemeljena, toženkina revizija pa ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjski sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT.

V skladu s pravnim mnenjem VS RS, ki je objavljeno v Pravnih mnenjih II/2002, stran 7, da se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je sporen v revizijskem postopku, kar se izrazi v deležu v obliki ulomka ali odstotka od ocenjene vrednosti spornega predmeta, revizijsko sodišče ugotavlja, da toženkina revizija ni dovoljena. Toženka je namreč v nasprotni tožbi uveljavljala 80 % (80/100) delež na skupnem premoženju pravnomočno pa ji je prisojen 55 % (55/100) delež. Toženka ni uspela s 25 % (25/100) deležem, kar kot sporno uveljavlja v reviziji. Razmerje med spornim delom zahtevka in celotnim zahtevkom je 25/80 oziroma 31,25 % . Ker je kot vrednost spornega predmeta navedla 2.500.000 SIT, pomeni 31,25 % navedenega zneska 781.250 SIT, kar ne presega revizijskega praga 1.000.000 SIT. Zato je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP toženkino revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Tožnik v reviziji izrecno uveljavlja samo zmotno uporabo materialnega prava, vendar v obrazložitvi tudi trdi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov za spremenjeno odločitev glede deležev na skupnem premoženju pravdnih strank. Smiselno gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar je po presoji revizijskega sodišča opisana revizijska trditev neutemeljena. Sodišče druge stopnje je namreč sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in jih v pregledni obliki na svoji tretji ter četrti strani prikazalo. V nadaljevanju pa je natančno in obširno obrazložilo svojo delno drugačno materialno-pravno opredelitev o porazdelitvi deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, ki jo je oprlo na prej navedene dejanske ugotovitve. Izpodbijana sodba torej vsebuje vse razloge za odločitev o deležih strank na skupnem premoženju, tako da je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo v luči tožnikovih revizijskih trditev kot tudi v obsegu uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava v smislu 371. člena ZPP. Pri tem pa ni upoštevalo revizijskih trditev o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in pa novih trditev dejanske narave o tožnikovih dnevnicah in kilometrini, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in navajanje novih dejstev ni dovoljeno.

Revizija vsebuje gostobesedno ponavljanje že večkrat izraženih tožnikovih stališč oziroma trditev, na katere sta nižji sodišči že v celoti pravilno odgovorili in jih zavrnili. Tožnik tudi v reviziji vztraja pri napačni trditvi, da zemljišče ... ni skupno premoženje, ker ni posledica skupne aktivnosti pravdnih strank in ker je tožnik vložil svoja sredstva. Odgovor pritožbenega sodišča na to trditev v tretjem odstavku na četrti strani izpodbijane sodbe je pravilen in se mu revizijsko sodišče pridružuje. Tožnik ni zatrjeval, da bi imel in vlagal kakšno svoje posebno premoženje, ki ga ne bi pridobil z delom v času trajanja zakonske zveze. Vse premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanje zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR - UPB1, Ur. l. RS št. 69/2004). Gre za originarno pridobitev skupnega premoženja, ki ga zakonca ne moreta izključiti ter je rezultat dela v času trajanja zakonske zveze. Pri tem ni pravno odločilna okolnost, da je kupnino za nakup določene stvari morda prispeval zgolj eden od zakoncev. To je ustaljeno stališče sodne prakse (primerjaj napr. II Ips 458/98, II Ips 482/2001), zato je materialno pravno pravilna odločitev nižjih sodišč, da zemljišče na par. št. 26/2 vložna št. 375 k.o. ... spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Za stanovanje v Ljubljani tožnik v reviziji trdi, da je le del stanovanja (1/3) skupno premoženje, ker je bilo stanovanje kupljeno na kredit in odplačano v času trajanje zakonske zveze do 1/3, v preostalem delu pa je tožnikovo, ker on odplačuje posojilo. Take in podobne tožnikove trditve o stanovanju kot tožnikovem premoženju je pritožbeno sodišče zavrnilo s pravilnimi razlogi na četrti strani spodaj in na peti strani zgoraj. Ugotovljeno je, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze s sredstvi, pridobljenimi z delom v tem času. Ob nakupu je lastninska pravica prešla na kupca, torej je z nakupom stanovanje postalo del skupnega premoženja. Obveznosti plačila kupnine iz kupoprodajne pogodbe bremenijo oba (nekdanja) zakonca nerazdelno. Če eden od njiju po razvezi zakonske zveze odplačuje posojilo, to ne spremeni dejstva, da je bilo stanovanje že pridobljeno kot skupno premoženje. Na njem obstajata deleža zakoncev, kakršna izhajata iz njunih prispevkov k nastanku skupnega premoženja v času pridobivanja tega premoženja. S kasnejšim ravnanjem enega zakonca se deleži in obseg skupnega premoženja ne morejo spremeniti. Za dolgove zakonca odgovarjata nerazdelno in če eden od njiju plača več, kot je njegov delež, lahko od drugega zakonca zahteva povračilo (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). O neodločilnosti odplačevanja kreditov za obseg in deleže strank na skupnem premoženju obstaja ustaljena sodna praksa (primerjaj opr. št. II Ips 458/98, II Ips 100/2005; II Ips 135/2004). Revizijskih trditev o tožnikovem odplačevanju obrokov za stanovanjsko posojilo zato ni mogoče upoštevati in je neutemeljen očitek zmotne uporabe materialnega prava.

Zmotna je tožnikova trditev, da manjka jasna specifikacija toženkinih dohodkov in ugotovitev, kam je toženka vlagala svoja sredstva, ker naj bi bila sicer drugačna vsebinska odločitev sodišča, če bi imelo jasen prikaz dohodkov obeh strank za obdobje 21 let. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta določene podatke o dohodkih strank in v nadaljevanju tudi oceno teh dohodkov samih po sebi in skupaj z drugimi okoliščinami, ki so pomembne za ugotovitev deležev nekdanjih zakoncev na skupnem premoženju. Nižji sodišči sta na podlagi listin in drugih dokazov ocenili dohodke obeh strank in predvsem razmerja med njimi, kar je pravilna metoda pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju. Spor o deležih ni obračunska pravda in podlaga za določitev deležev ni matematični izračun dohodkov in vlaganj, ampak je celovita ocena vseh prispevkov zakoncev v zakonski zvezi (primerjaj opr. št. II Ips 592/93, II Ips 423/93). V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, sodišče ne upošteva samo dohodkov vsakega od zakoncev, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Navedena merila sta nižji sodišči po podrobni osvetlitvi dejanskih okoliščin upoštevali, ocenili in prišli do materialno-pravnih zaključkov o deležu vsakega zakonca. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi o razmerju deležev na skupnem premoženju 45 % proti 55 % in pritrjuje natančni ter tehtni obrazložitvi. Poleg pridobitnih sposobnosti obeh pravdnih strank in njunih dejanskih dohodkov so upoštevane vse specifične okoliščine, ki so obstajale v času trajanje zakonske skupnosti in ki so pomembne pri ugotavljanju prispevkov obeh strank k nastanku skupnega premoženja. Pri tem je pritožbeno sodišče že pravilno odgovorilo (v drugem odstavku na četrti strani) na trditev o pomanjkljivi opredelitvi zaključka trajanja ekonomske oziroma življenjske skupnosti med zakoncema. Ugotovljene so bile skratka vse pravno odločilne okoliščine in nato pretehtane ter ocenjene te okoliščine kot merila za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju, kar je pripeljalo do pravilne končne ocene o tožnikovem 45 % deležu na skupnem premoženju, to je stanovanju, opremi dnevne sobe in otroške sobe ter zemljišču. Revizijska graja te materialno pravne odločitev je neutemeljena, zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).