Jedro

Dejansko življenje kot pogoj iz 1. odstavka 40. člena ZDRS se presoja na podlagi okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da oseba v RS opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 967/98-12 z dne 8.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1.točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS,št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.5.1998, s katero ta ni ugodila njeni prošnji za sprejem v državljanstvo na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, 13/94, v nadaljevanju ZDRS). Tožničinemu predlogu za oprostit-ev plačila sodnih taks sodišče prve stopnje ni ugodilo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka) sodišče prve stopnje navaja, da je med strankama sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoj dejanskega življenje v Republiki Sloveniji. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da tožnica v Republiki Sloveniji ne živi od leta 1992 dalje in temu dejstvu v tožbi tudi ne oporeka. Okoliščini, ki ju tožnica navaja v tožbi, da je v letu 1992 odšla na obisk v BiH in da se zaradi vojnih razmer v BiH in pretečene potne listine ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo (ostala je pri materi v ZR Jugoslaviji, kamor se je zatekla pred vojno v BiH), po mnenju sodišča prve stopnje na drugačno odločitev ne moreta vplivati. Tožnica je februarja meseca leta 1992 odšla iz Republike Slovenije in še vedno živi v tujini, ter od tedaj dalje tudi po presoji sodišča prve stopnje v Republiki Sloveniji ni opravljala nobenih svojih bistvenih življenjskih dejavnosti, ki so sestavina zakonskega pojma "dejanskega življenja". Tožena stranka pravilno ugotavlja, da gre v tem primeru za tako dolgotrajno prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, da je nesporno, da imenovana ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Zavrača tožbeni ugovor, da bi upravni organ moral presojati izpolnjevanje zakonskih pogojev iz 1. odstavka 40. člena ZDRS po času vložitve vloge za pridobitev državljanstva. Po presoji sodišča prve stopnje je pomembno dejansko življenje v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 do datuma izdaje odločbe o državljanstvu in ne katerekoli obdobje življenj-a v Republiki Sloveniji. Ker je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da eden od kumulativno določenih pogojev ni podan, je zato po presoji sodišča prve stopnje njena odločitev, ko je izdala negativno odločbo o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije, pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje spregledalo, da se ne nahaja v tujini po svoji volji, torej prostovoljno, temveč zato, ker je bila v to primorana zaradi višje sile. Ob obisku pri starših v BiH jo je zajela vojna in se v Republiko Slovenijo ni mogla vrniti. Navaja, da zgolj fizična odsotnost, čeprav daljša, sama zase nujno še ne pomeni, da oseba dejansko ne živi v Sloveniji, ampak so -pomembni tudi razlogi za odsotnost, kar je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v drugih primerih poudarjalo. Teh razlogov pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni upoštevalo. Zainteresirana je bila in je še vedno, da neposredno pove razloge za odsotnost v Republiki Sloveniji, vendar se na vabilo na zaslišanje ni odzvala, ker v navedenem obdobju pač ni mogla vstopiti v Republiko Slovenijo. Ponovi tožbene navedbe, da je v Republiki Sloveniji živela od leta 1956 dalje in da namerava tu še -naprej živeti, saj ima v Republiki Sloveniji svojo družino in prijatelje. Ne strinja se z razlago sodišča prve stopnje, da je pomembno le dejansko življenje v Republiki Sloveniji od 23.12.1990 dalje, ne pa pred tem datumom. Po njenem mnenju se časovni razpon dejanskega življenja nanaša le na čas, v katerem je vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo. Vsaka drugačna razlaga po njenem mnenju lahko pripelje do pravno nevzdržnih stanj, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru. V tem primeru gre za napačno interpretacijo 40. člena ZDRS, ki ne temelji na nekem vrednotenju, temveč na čisti mehanični uporabi predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDRS. Po navedeni določbi ZDRS državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve ZDRS vloži vlogo pri pristojnem upravnem organu.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno navaja, kar tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je za presojo v obravnavani zadevi bistveno dejstvo, da je tožnica s februarjem leta 1992 prekinila dejansko življenje v Republiki Sloveniji in še vedno živi v tujini. Po presoji pritožbenega sodišča se pogoj dejanskega življenja presoja na podlagi okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da oseba v Republiki Sloveniji opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Na podlagi presojenih dokazov pa tudi po presoji pritožbenega sodišča takšno sklepanje ni mogoče. Tožnica v času od leta 1992 dalje v Republiki Sloveniji ne prebiva, in prihaja v Republiko Slovenijo le občasno, česar tudi ne zanika. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da zadovoljuje svoje bistvene življenjske dejavnosti, ki so sestavina zakonskega pojma "dejansko življenje", izven Republike Slovenije. Zato niti niso pomembne okoliščine, ki jih tožnica navaja kot razlog odhoda iz Republike Slovenije. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko je zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 1. odstavku 40. člena ZDRS, ker ni izpolnjen eden izmed kumulativno predpisanih pogojev v navedeni določbi ZRDS.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne mora vplivati pritožbeni ugovor, ki ga je tožnica uveljavljala že v tožbi, da je treba upoštevati stanje ob sami vložitvi prošnje, ko je po njenih zatrjevanjih izpolnjevala vse pogoje za pridobitev državljanstva. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da okoliščine dejanskega življenja tožnice v Republiki Sloveniji ni mogoče presojati le glede na stanje v času vložitve prošnje za pridobitev državljanstva, pač pa od zakonsko določenega roka (23.12.1990) za ves čas upravnega postopka v obravnavani zadevi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.