Jedro

Ker Ustavno sodišče o zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, je ocena sodišča, da sporne določbe ZPSVIKOB niso protiustavne, preuranjena.

Tudi odločitev glede vprašanja, ali je ne/zakonitost odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko, je najmanj prenagljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB)1, 261.e člena Zakona o bančništvu (ZBan-1)2 in 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS)3. 2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP4. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-295/13 še ni odločalo o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zaradi izbrisa delnic ali podrejenih obveznic zoper poslovno banko, ki temelji na 261.e členu ZBan-1L. Opisuje zakonsko ureditev in svoje naziranje o pravnem sredstvu oškodovancev (imetnikov podrejenih obveznic) zoper odločbo Banke Slovenije (BS) z dne 18. 12. 2013. Zadevo je treba bodisi predložiti Ustavnemu sodišču, da preveri skladnost 261.e člena ZBan-1L z Ustavo, bodisi postopek zoper poslovno banko prekiniti do odločitve o zakonitosti odločbe BS z dne 18. 12. 2013 v drugem postopku po bodočem zakonu, v katerem bo imela tožeča stranka na razpolago pravno sredstvo za vsebinsko izpodbijanje odločbe BS. Predlog za prekinitev postopka bi bilo kvečjemu mogoče zavrniti ob oceni, da 261. e člen ZBan-1L ne velja več. V tem primeru bi bilo treba obravnavati tožbeni zahtevek zoper BS kot predhodno vprašanje zoper poslovno banko (toženo stranko). Pred ESČP je bilo odločeno, da je bilo z odločbo BS o izrednih ukrepih poseženo v njegovo lastninsko pravico. Kljub tej odločitvi v rednem sodnem postopku v RS zoper odločbo BS, izdano pred več kot petimi leti, nima pravnega sredstva. To pomeni, da kljub nepravilni in nezakoniti odločbi BS odškodnine ne bo mogel izterjati ne od BS ne od toženke, ki zoper nezakonito odločbo ni vložila tožbe. To je v nasprotju s 67. in 26. členom Ustave RS. Ker ne more uveljavljati nezakonitosti odločbe BS pred sodiščem in ker nima drugega pravnega sredstva, bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v okviru predhodnega vprašanja odškodninske odgovornosti tožene stranke presojati, ali je odločba BS zakonita in skladna z Ustavo, ali pa prekiniti postopek, dokler tožniku ne bo zagotovljeno to pravno sredstvo v nekem zakonu. S sprejemom ZPSVIKOB namreč ni bilo zadoščeno korekciji posega v njegovo lastninsko pravico, ker ta zakon ne daje pravnega sredstva zoper odločbo BS, ki bi ga morala zagotoviti RS skladno s sodbo ESČP. Ustavno sodišče je prekinilo izvajanje ZPSVIKOB in na sodišče EU naslovilo predhodno vprašanje, med drugim ravno glede odškodninske odgovornosti BS za škodo, nastalo tožeči stranki. Utemeljuje, zakaj je ugotavljanje zakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje v konkretni zadevi. Z nasprotno odločitvijo je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in poseglo v tožnikove ustavne pravice iz 67. in 22. člena Ustave RS. Izpodbijani sklep je nezakonit in nepravilen.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in pritožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Ustavno sodišče je že odločilo, da je bil 261. e člen ZBan-1 skladen z Ustavo. Za odškodninsko odgovornost toženke ni podlage v kasnejših zakonih o bankah niti po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, ker ni protipravnosti. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-295/13-60 odločilo, da 350. a člen ZBan-1 ni bil skladen z Ustavo RS, ker tožeči stranki ni zagotovil učinkovitega sodnega varstva zoper odločbo BS o izrednih ukrepih. Zadržalo je tudi izvrševanje ZPSVIKOB, a stanje še vedno ni skladno z Ustavo, ker še vedno ni poskrbljeno za učinkovito sodno varstvo. Vendar vse to nima vpliva na to pravdo. Odprava neustavnosti je dolžnost zakonodajalca. ZPSVIKOB in njegova nadaljnja usoda pa nista relevantna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej pravdi. Enako velja za odločbo BS o izrednih ukrepih. Našteva sodno prakso, ki se je izrekla, da ni razlogov za prekinitev postopka.

4. Tožnik je v repliki na odgovor na pritožbo opozoril na (kasneje sprejeti) sklep VSRS II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 20225. Ocenjuje, da so njegova stališča tako glede predhodnega vprašanja kot pojasnilne dolžnosti utemeljena in da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti vsaj do odločitve VS RS.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Tožnik je v tožbi, vloženi 16. 12. 2016, od BS in toženke kot izdajateljice vrednostnih papirjev, katerih lastnik je bil, zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel kot lastnik vrednostnih papirjev zaradi zatrjevanega nezakonitega izrednega ukrepa BS – odločbe BS z dne 17. 12. 2013 - o prenehanju kvalificiranih obveznosti poslovnih bank, in protipravnega ravnanja toženke v zvezi z navedenim ukrepom (opuščeno sodno varstvo zoper odločbo BS).

7. Postopek je bil prekinjen s sklepom sodišča prve stopnje z dne 13. 4. 2017, in sicer zoper prvo toženo stranko na podlagi odločbe Ustavne sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 20166, zoper drugotoženo stranko pa po oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ima zaradi povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj odločitev o zahtevku zoper BS (vprašanje ne/zakonitosti odločbe o izrednem ukrepu BS) značaj predhodnega vprašanja za odločitev o utemeljenosti zahtevka zoper drugotoženo stranko. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje posebno težo pripisalo dejstvu, da imetniki kvalificiranih pravic po določbah ZBan-1 niso bili aktivno legitimirani za sodno izpodbijanje odločbe BS.

8. Po uveljavitvi ZPSVIKOB je sodišče s sklepom z dne 19. 12. 2019 odločilo o nadaljevanju postopka. Za nadaljevanje postopka zoper drugotoženko ni navedlo obrazloženih razlogov. Skladno z navedenim zakonom je odločilo, da za odločanje o zahtevku zoper BS ni pristojno. Pritožba tožnika zoper sklep o nadaljevanju postopka zoper drugotoženko je bila zaradi neopredeljenih pritožbenih razlogov zavrnjena7. 9. Postopek zoper prvotoženko je prekinjen na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 20228. V nadaljevanju postopka zoper drugotoženo stranko pa je tožeča stranka 16. 2. 2021 tožbo zaradi odškodninskega in obogatitvenega zahtevka spremenila. Trdi in dokazuje, da ji je nastala škoda zaradi nepravilne in nezakonite odločbe BS o izrednih ukrepih, posledica katere je bil izbris podrejenih obveznic in zoper katero sama ni imela pravnih sredstev, toženka pa jih ni vložila in je bila zato na škodo tožeče stranke neupravičeno obogatena. Odškodnino uveljavlja tudi zaradi nepravilno sestavljenega in zavajujočega prospekta poslovne banke. Podrejeno uveljavlja ničnost zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti ob vplačilu podrejenih obveznic.

10. Tožnik je 14. 9. 2021 predlagal prekinitev postopka zaradi povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj. Zagovarja stališče, da je vprašanje nezakonitosti odločbe BS predhodno vprašanje za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka poslovne banke v tej pravdi. Skliceval se je na sodno prakso9 ter na sodbo ESČP Pintar in ostali proti RS10 in predlagal, naj sodišče prekine ta postopek in sproži oceno ustavnosti (za razveljavitev ZPSVIKOB, 261. e člena ZBan-1L in spremembo 96. člena ZUS). Tožena stranka je predlogu za prekinitev postopka nasprotovala z enakimi razlogi, kot jih ponavlja v odgovoru na pritožbo. Sodišče prve stopnje je predlog za prekinitev postopka v celoti zavrnilo.

11. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Drži ugotovitev sodišča, da bi lahko prekinilo postopek zaradi pobude za oceno ustavnosti zakona Ustavnemu sodišču le, če bi samo menilo, da je neustaven zakon, na katerega bi se moralo opreti pri odločanju o tožbenem zahtevku v pravdi (156. člen Ustave RS). Stranka sicer lahko sodišču posreduje svoje mnenje o protiustavnosti relevantnega zakona, a sodišče na njeno pobudo ni vezano.

12. Res je tudi, da se sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku ne bi (neposredno) oprlo na določila ZPSVIKOB. 261. e člen ZBan-1 in kasneje tretji odstavek 3. člena ZPSVIKOB sta namreč odškodninsko varstvo in vse zahtevke imetnikov nekdanjih podrejenih obveznic zoper poslovne banke izključila. Vendar pritožnik upravičeno opozarja, da vprašanje zakonitosti odločbe BS in pravnih sredstev, ki jih imajo v zvezi z njo na voljo prizadeti imetniki t. i. podrejenih obveznic, ostaja odprto že od sprejema spornega ukrepa in izdaje sporne odločbe BS naprej. Še vedno je predmet presoje pred Ustavnim sodiščem in sodiščem EU (SEU). Posredno je bilo obravnavano tudi pred Evropskim sodiščem EU (ESČP). Ustavno sodišče je v odločbi U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo, da sam ukrep po vsebini in kot je urejen v zakonu ni v neskladju z Ustavo. Nadalje pa je ugotovilo, da je v zakonu pomanjkljivo urejena pravica prizadetih oseb za uveljavljanje odškodnine zaradi morebitne nezakonitosti ukrepa. Opozorilo je na potrebno uravnoteženje položajev nasprotnih strank v postopku glede možnosti dokazovanja in glede ekonomskega bremena, povezanega z izvedbo postopka. Posebej je poudarilo enotno obravnavanje vprašanj, skupnih vsem primerom, in dostopnost podatkov, pomembnih za odločitev. Tudi v sodbi ESČP, na katero opozarja pritožnik, je ugotovljeno, da je država kršila pravico do zasebne lastnine, ker imetniki podrejenih obveznic niso imeli učinkovitega pravnega sredstva za presojo arbitrarnosti izrečenih ukrepov in uveljavitev odškodnine. Z ZPSVIKOB, ki je sledil ustavni odločbi, je bila dopolnjena ureditev odškodninske odgovornosti BS iz 350. a člena ZBan-1. Na zahtevo BS je ta zakon že v postopku presoje ustavnosti. Ni nepomembno, da je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 začasno zadržalo izvajanje vseh določb zakona, vključno s tretjim odstavkom 3. člena (ZPSVIKOB), ki izključuje uporabo zakona za tožbene zahtevke zoper poslovne banke, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje (razlogi v točki 6 izpodbijanega sklepa). Ocenilo je, da so določbe ZPSVIKOB tako tesno medsebojno povezane, da je treba zadržati izvrševanje celega zakona11. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča so prekinjeni (le) postopki zoper BS, tek zastaralnih rokov je zadržan. Tudi samo Ustavno sodišče pa je prekinilo svoj postopek ocene ustavnosti zakona ter predložilo SEU več vprašanj v zvezi odgovornostjo centralne banke12. V trajanju pritožbenega postopka je bila že izdana odločba SEU13. Ker ustavno sodišče zadevo obravnava absolutno prednostno, je pričakovati, da bo z obravnavo ustavnosti zakona nadaljevalo in sprejelo končno odločitev.

13. Upoštevaje predlog pritožnika za prekinitev postopka do ocene ustavnosti ZPSVIKOB je treba opozoriti še, da je že pred izdajo izpodbijanega sklepa Ustavno sodišče RS kljub pomanjkanju procesnih predpostavk (izčrpanje rednih in izrednih pravnih sredstev) v vsebinsko obravnavo sprejelo pobude prizadetih oseb za oceno ustavnosti več določb ZPSVIKOB14, izrecno tudi določbe prvega in tretjega odstavka 3. člena ZPSVIKOB (na katerega se opira sodišče prve stopnje), ki ureja omejitev sodnega varstva po ZPSVIKOB le na ugotavljanje odškodninske odgovornosti BS na podlagi 350. a člena ZBan-1, ter daje podlago za ločitev pravd iz prej začetih enotnih sodnih postopkov. Izjemo je utemeljilo z izjemnimi okoliščinami primera: to je, da pobudniki že dlje časa ne morejo učinkovito uveljaviti sodnega varstva zoper odločitev o prenehanju njihovih kvalificiranih upravičenj, da v zvezi s problematiko t. i. izbrisa kvalificiranih obveznosti bank že dlje časa potekajo različni postopki na Ustavnem sodišču in na drugih sodiščih, da je k dolgotrajnosti postopkov bistveno pripomogel zakonodajalec in da je podan močan širši javni interes za rešitev vprašanja ustavnosti zakona, ki ureja pravice in obveznosti večjega števila prizadetih oseb.

14. Ker Ustavno sodišče o zahtevi BS in o pobudah prizadetih oseb za oceno ustavnosti ZPSVIKOB še ni odločilo, je ocena sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da sporne določba ZPSVIKOB niso protiustavne, preuranjena. V prid predlagani prekinitvi postopka do odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti navedenega zakona govori 44. člen ZUstS15. Morebitne razveljavitve določbe 3. člena ZPSVIKOB v postopku ocene ustavnosti zakona v obravnavani pravdi ne bi bilo mogoče več upoštevati, če bi se postopek nadaljeval brez prekinitve in se pravnomočno končal pred odločitvijo Ustavnega sodišča. 15. Sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (prvi odstavek 206. člena ZPP). Glede vprašanja, ali je ne/zakonitost odločbe BS o izrednih ukrepih predhodno vprašanje za odločanje o tožbenem zahtevku zoper poslovno banko, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sprejelo nasprotno stališče, kot ob prvi prekinitvi postopka. Ob sklicevanju na del sodne prakse je tokrat zavrnilo tožnikove navedbe o povezanosti pravnih in dejanskih vprašanj glede nezakonitosti ukrepa Banke Slovenije kot podlagi za njegovo oškodovanje (prikrajšanje). Po oceni, da ne gre za predhodno vprašanje, je zavrnilo tudi njegov predlog za prekinitev postopka do rešitve tega predhodnega vprašanja.

16. Tudi ta odločitev je najmanj prenagljena. Stališča o tem, ali gre za predhodno vprašanje, namreč v sodni praksi niso enotna in so predmet presoje VS RS po sklepu o dopustitvi revizije16. 17. Neenotna je tudi sodna praksa glede prekinitve postopkov zoper poslovne banke. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja le tiste odločbe višjih sodišč, ki se opirajo na stališče, da odločba Ustavnega sodišča RS U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 predvideva le prekinitev odškodninskih postopkov zoper BS, ne pa tudi postopkov zoper poslovne banke17. Drugi del sodne prakse, na katere se je oprl pritožnik18, še vedno zagovarja stališče o smiselnosti enotnega reševanja vprašanj, povezanih z izbrisom podrejenih obveznic zaradi izrednih ukrepov BS v vseh odškodninskih postopkih19. Temu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Upoštevaje izjemne okoliščine primera, na katere je opozorilo Ustavno sodišče v sklepu U-I-27/20 z dne 1. 4. 2021, vključno z nedorečenostjo odškodninskega sodnega varstva upravičencev iz kvalificiranih obveznosti, številčnostjo in dolgotrajnostjo različnih postopkov na Ustavnem in drugih sodiščih, je po prepričanju pritožbenega sodišča zaradi zagotovitve temeljnega načela pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS smotrno prekiniti obravnavani pravdni postopek, in sicer do odločitve VS RS o dopuščenem revizijskemu vprašanju, kot je predlagal tožnik po vložitvi pritožbe, ali do ocene ustavnosti določb ZPSVIKOB, kot je smiselno predlagal v predlogu za prekinitev postopka.

18. Ker sklep o prekinitvi postopka izda sodišče prve stopnje (drugi odstavek 205. člena ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

19. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

1 Ur. list RS, št. 72/19 s spremembami. 2 Ur. list RS, št. 131/06 s spremembami. 3 Ur. list RS, št. 105/2006. 4 Zakon o pravdnem postopku, Ur.list RS, št. 26/1999 s spremembami. 5 O dopuščeni reviziji glede pravnih vprašanj o zakonitosti in ustavnosti odločbe BS kot predhodnem vprašanju pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice in o (ne) izpolnitvi toženkine pojasnilne dolžnosti. 6 V kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta v neskladju z Ustavo 350.a člen ZBan-1 in 265. člen Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank – ZRPPB; in odločilo, da se do odprave protiustavnosti prekinejo vsi postopki na podlagi prvega odstavka 350. a člena ZBan-1. 7 Sklep VSL I Cp 1274/2020-21 z dne 17. 8. 2020. 8 Sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 9. 2020. 9 Odločba VS I Cp 157/2017 z dne 10. 5. 2017. 10 Številka 49969/2014 z dne 14. 9. 2021. 11 Točka 31 odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020. 12 Sklep U-I-27/20 z dne 1. 4. 2021. 13 September 2022 14 Sklep O – I – 27/20 z dne 1. 4. 2021. 15 Zakon o ustavnem sodišču, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami. 16 VS RS II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022. 17 VSL II Cp 1645/2020, VSL II Cp 1674/2020, VSL I Cp 707/2021, VSL I Cp 123/2021, VS I Cp 145/2021. 18 Odločba VSL Cpg 157/2017 z dne 10. 5. 2017. 19 VSL I Cpg 82/2021 z dne 7. 9. 2021 in v opombi 3 navedena sodna praksa; enako tudi VSL I Cp 678/2022 z dne 14. 7. 2022 in VSL II Cp 1040/2022 z dne 26. 8. 2022, ki sicer še nista javno dostopni v bazi sodnih odločb, a je vsaj druga znana obema pravdnima strankama, ker je bila izdana v (drugem) sporu med njima.