Jedro

Določba 105. člena ZDR sicer podaljšuje rok za uveljavljanje sodnega varstva v primeru molka organa druge stopnje, vendar je treba sodno varstvo uveljavljati v razumnem roku. Ker so tožniki vložili tožbo po več kot letu dni po tem, ko bi moral delodajalec odločiti o ugovoru, je niso vložili v razumnem roku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 1.11.1991, na podlagi katerih je tožnikom prenehalo delovno razmerje. Toženo stranko pa je zavezalo k izplačilu razlike v plači za obdobje januar 1991, junij 1991, odpravnine, nadomestil plač in plač za obdobje julij 1991 - oktober 1991, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1991 dalje do plačila, za posameznega tožnika točno določen znesek kot izhaja iz 2. točke izreka sodbe. Tožena stranka pa je dolžna povrniti tožečim strankam tudi stroške postopka v skupnem znesku 253.401,50 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, pri čemer prizna stroške pritožbe kot nadaljnje stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini, ne da bi preverilo ali tožniki sploh izpolnjuje pogoje za sodno varstvo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožniki s predlogom, vloženim dne 24.3.1993, izpodbijajo sklepe o prenehanju delovnega razmerja, ki jih je tožena stranka izdala dne 1.11.1991. Tožniki so zoper sklep direktorja tožene stranke vložili ugovor, vendar pa o ugovoru ni bilo odločeno, zato so vložili predlog, s katerim predlagajo, da sodišče sklepe o prenehanju delovnega razmerja razveljavi kot nezakonite, delodajalcu pa naloži, da jim je dolžan izplačati razlike osebnih dohodkov, nadomestila odpravnine vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne terjatve v plačilo do dejanskega izplačila.

Varstvo pravic delavcev pri uveljavljanju posamičnih pravic iz delovnega razmerja je urejeno v V. poglavju Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in VIII. poglavju Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). V določbi 2. odst. 83. člena ZTPDR je vsebovana negativna procesna predpostavka za dopustnost sodnega varstva, to je izčrpan predhodni postopek s sprejetjem dokončne odločitve delodajalca. ZTPDR v 1. odst. 83. člena določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali, če ta ne odloči v 30 dneh od vložitve ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok je prekluziven in mora nanj sodišče paziti po uradni dolžnosti. Samo v primeru, če pristojni organ ne odloči v 15 dneh od vložitve zahteve oz. ugovora, ima delavec po 105. členu ZDR pravico do sodnega varstva tudi po preteku roka iz 1. odst. 83. člena ZTPDR.

Veljavna pravila, ki so sicer določena dokaj natančno glede vročanja delodajalčevih odločitev in uveljavljanja varstva pravic v postopku pri delodajalcu in sodnega varstva zoper njih, so taka samo zato, da preprečijo možne zlorabe s strani delodajalca, da delavcu omogočijo seznanitev z odločitvami delodajalca in mu končno omogočajo uveljavljati njegove pravice z ustreznimi pravnimi sredstvi, če meni, da so te kršene. Vendar pa to še ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico tudi do nerazumno dolgega podaljševanja rokov, čeprav gre za molk drugostopnega organa. Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni, oz. v ustreznih, z uporabo analogije določljivih primernih rokih, ker drugače sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeležnca postopka z nerazumnim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti morebitnih zlorab. Določba 105. člena ZDR sicer podaljšuje rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka drugostopnega organa, vendar je treba sodno varstvo uveljavljati v razumnem roku. Ker so tožniki vložili predlog (tožbo) po več kot letu dni, ga po zaključku pritožbenega sodišča niso vložili v razumnem roku.

Procesne predpostavke so okoliščine, lastnosti in stanja, od katerih je odvisna dopustnost odločitve o sami stvari. Ker se dopustnost postopka presoja po procesnem pravu, so procesne predpostavke institut procesnega prava. Procesne predpostavke, ki so za individualni delovni spor določene v 83. členu ZTPDR in v primeru molka drugostopnega organa (105. člen ZDR), mora upoštevati tudi sodišče druge stopnje, ko presoja sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrženje tožbe na drugi stopnji je omejeno le z vsebino 2. in 3. odst. 369. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in to v primeru, če je sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo kršitev iz 3. točke (zadeva ne sodi v sodno pristojnost) ali 11. točke (o zahtevku teče pravda, o njem je bilo že pravnomočno razsojeno, sklenjena je bila sodna poravnava) 2. odst. 354. člena ZPP, ne pa tudi v ostalih primerih.

Ker nobena od navedenih kršitev postopka na prvi stopnji ni bila storjena, sodišče druge stopnje po stališču revizijskega sodišča (Sklep VS RS opr.št. VIII Ips 105/97) ne more samo zavreči tožbe ob reševanju pritožbe.

Ker v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče zaključuje, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje tega spora, saj pooblaščenec tožnikov ni vložil predloga oz. sedaj tožbe v razumnem roku, je pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj mora o obstoju procesnih predpostavk za dopustnost sojenja odločiti sodišče prve stopnje (1. odst. 282. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).