Jedro

Naloga sodišča ni, da pregleduje predložene listine in samo ugotavlja, kaj in koliko vtožuje tožeča stranka, temveč je dolžnost tožeče stranke, glede na trditveno in dokazno breme, da dokaže in obrazloži vtoževano terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121228/2012 z dne 23. 8. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 323,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2012 do plačila in zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 46,00 EUR. Tožnici je naložilo tudi povračilo stroškov - v roku 8 dni je dolžna povrniti tožencu 96,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v prvi pripravljalni vlogi ni navedla pravne podlage svojega tožbenega zahtevka. Navedla je namreč dve podlagi, in sicer, da kot upravnik objekta zahteva plačilo za opravljene storitve na podlagi določil Stvarnopravnega zakonika ter da je plačala račune dobaviteljem storitev za objekt, v katerem se nahaja prostor, katerega lastnik je toženec, torej da zahteva plačilo tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Nadalje navaja, da si ni mogla misliti, da bo za toženca sporno, da je tožnica upravnik. Zato je potem, ko je toženec prerekal to trditev, v drugi pripravljalni vlogi, torej pravočasno, predložila dokaz - pogodbo o upravljanju. Tudi sicer je že v prvi pripravljalni vlogi predlagala dokaz z zaslišanjem strank. Če bi sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo, bi ugotovilo, da ni dvoma, da je tožnica upravnik objekta, v katerem ima toženec poslovni prostor. Ne glede na navedeno pa je tožnica upravičena do povračila stroškov tudi na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Zatrjevano in izkazano je namreč, da je plačala vse stroške, ki se tičejo skupnih delov in naprav objekta. Ker je toženec v prvi pripravljalni vlogi prerekal trditve o tem, da je tožnica plačala storitve dobaviteljem spornega objekta, je tožnica v drugi pripravljalni vlogi, torej pravočasno, v zvezi s tem predložila dokaze in podala ustrezne trditve. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določila postopka, ko je štelo, da je tožnica s trditvami v drugi pripravljali vlogi prekludirana. Ker gre za zelo obsežno dokumentacijo, je tožnica ni priložila prvi pripravljalni vlogi, saj je pričakovala, da plačilo dobaviteljem za toženca ne bo sporno. Ko pa je toženec plačila prerekal, jih je tožnica ustrezno izkazala. Zaključuje, da je v prvi pripravljalni vlogi podala ustrezne trditve, in sicer, da je upravnik, v zvezi s čimer je predlagala dokaz z zaslišanjem strank, ter da zahteva plačilo stroškov, ki jih je za toženca plačala dobaviteljem.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti pa mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma, če se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kot se je v tej zadevi, v prvi pripravljalni vlogi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo oziroma v tej zadevi v prvi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP). Vsaka stranka lahko nato vloži še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (452. člen ZPP). Stranki v sporih majhne vrednosti lahko torej navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze samo v prvem paru pisnih vlog (451. člen ZPP). V vlogi, ki jo imata obe stranki pravico še dodatno vložiti, pa lahko (praviloma) zgolj odgovarjata na navedbe nasprotne stranke. Izjema glede prepovedi navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov bi tako lahko veljala le, če bi bilo navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov nujno zaradi odgovora (primerjaj 451. in 452. člen ZPP) na prejeto vlogo nasprotne stranke. Vendar pa te izjeme ni mogoče razlagati tako široko, da bi s tem tožeči stranki dejansko omogočili, da šele v drugi vlogi, sklicujoč se na ugovore nasprotne stranke, navede vse tisto, kar bi morala navesti že v prvi vlogi. Enako velja za predlaganje dokazov. Pri tem obseg listinske dokumentacije s katero tožeča stranka dokazuje svojo terjatev, na dolžnost, da dokaze predlaga že v prvi vlogi, seveda ne more vplivati. Z drugačno razlago 451. in 452. člena ZPP bi sodišče nedopustno ožilo učinke poostrenega načela prekluzije, ki velja v sporih majhne vrednosti.

6. Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da so navedbe in dokazi, ki jih je tožnica podala v drugi pripravljalni vlogi (ki konkretizirajo in dopolnjujejo tožničine pomanjkljive navedbe in dokaze iz prve pripravljalne vloge), prepozni. Tožnica bi namreč morala že v prvi pripravljalni vlogi navesti zadostno trditveno podlago vtoževanega zahtevka, torej, kaj predstavlja vtoževana terjatev, katere stroške in storitve zajema, v kakšni višini, koliko stroškov odpade na celotni objekt, v katerem se nahaja toženčev poslovni prostor, in kolikšen del stroškov in po kakšnem ključu odpade na toženca ter za svoj obračun predložiti ustrezne dokaze. Tožbena trditvena podlaga bi morala tako obsegati jasen in preverljiv način obračunavanja stroškov, ki jih tožnica vtožuje. Tožnica tega v prvi pripravljalni vlogi (torej pravočasno) ni navedla.

7. V prvi pripravljalni vlogi je tožnica navedla zgolj številke in datume vtoževanih računov, zneske teh računov in njihovo zapadlost ter dodala, da natančna specifikacija izhaja iz samih računov. Vendar pa sklicevanje na račune ne zadostuje. Dokaz namreč ne more nadomestiti strankine trditvene podlage (212. člen ZPP). Naloga sodišča ni, da pregleduje predložene listine in samo ugotavlja, kaj in koliko vtožuje tožeča stranka, temveč je dolžnost tožeče stranke, glede na trditveno in dokazno breme, da dokaže in obrazloži vtoževano terjatev. Ker tožnica ni postopala na tak način ter tako ni (pravočasno) obrazložila in dokazala višine terjatve do toženca, kot tudi ne aktivne legitimacije (saj ni navedla, niti ne predložila pogodbe, iz katere izhaja, da je upravnik), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8. Zaradi nepopolnih tožničinih navedb v prvi pripravljalni vlogi (kot rečeno, v drugi pripravljalni vlogi dopolnjene navedbe niso dopustne), sodišče prve stopnje utemeljenosti tožničinega zahtevka po materialnem pravu ni moglo ugotavljati. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da je tožnica pravočasno navedla dve pravni podlagi tožbenega zahtevka. Prav tako so nerelevantne pritožbene navedbe, da je tožnica že v prvi pripravljalni vlogi predlagala dokaz z zaslišanjem strank. Kot rečeno, dokaz ne more nadomestiti strankine trditvene podlage.

9. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).