U-I-81/24

3. 10. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Skupine poslank in poslancev Državnega zbora, na seji 3. oktobra 2024

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa o priznanju neodvisnosti in suverenosti Države Palestina št. 007-01/24-11/12 z dne 4. 6. 2024 (Uradni list RS, št. 46/24) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Predlagatelj navaja, da je Državni zbor na 73. izredni seji dne 4. 6. 2024 sprejel Sklep o priznanju neodvisnosti in suverenosti Države Palestina št. 007-01/24-11/12 z dne 4. 6. 2024 (v nadaljevanju Sklep o priznanju Države Palestine). Zatrjuje, da je bil ta sklep sprejet v neskladju s 184. členom Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 111/21, 58/23 in 35/24 – v nadaljevanju PoDZ-1) ter s 1., 2., 44., 86., 89. in 94. členom Ustave. Predlagatelj zatrjuje, da Državni zbor po vložitvi njegovega drugega predloga za razpis referenduma ni upošteval 184. člena PoDZ-1. Ta naj bi določal, da je treba o predlogu za razpis referenduma odločati šele po poteku roka 30 dni od njegove vložitve. Državni zbor naj bi o njegovem drugem predlogu za razpis referenduma odločal na isti dan, kot je bil vložen, prav tako naj bi na isti dan sprejel tudi Sklep o priznanju Države Palestine. Zato predlagatelj meni, da je šlo za bistveno kršitev pravil sprejemanja Sklepa o priznanju Države Palestine ter zlorabo oblasti pri vodenju Državnega zbora.

2.Predlagatelj navaja, da naj bi se tega zavedala tudi predsednica Državnega zbora, ki naj bi v svoji izjavi potrdila, da je zavestno ravnala v nasprotju s preteklo parlamentarno prakso. Izjavila naj bi še, da namen 184. člena PoDZ-1 ne more biti v "ohlajanju glav" poslank in poslancev. Predlagatelj nasprotno meni, da je namen roka v tem, da se omogoči dodaten premislek o smotrnosti posvetovalnega referenduma. Poslancem naj bi bila zaradi neupoštevanja 30-dnevnega roka odvzeta možnost tehtnega premisleka o pomembnem zunanjepolitičnem vprašanju. Sklep o priznanju Države Palestine naj bi bil sprejet v nasprotju s 1. in 44. členom Ustave. Prav tako naj bi sprejet tudi v nasprotju s 94. členom Ustave, ki naj bi bil namenjen varovanju pravic oziroma položaja poslank in poslancev opozicije. Sklep o priznanju Države Palestine naj bi bil sprejet tudi v neskladju z 2. členom Ustave, saj naj bi bil Državni zbor pri njegovem sprejetju vezan na ustavna načela in pravila PoDZ-1. V obravnavani zadevi pa naj bi ravnal v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravice, saj je pri sprejemanju Sklepa o priznanju Države Palestine ravnal arbitrarno oziroma je "zlorabil svojo moč". Predlagatelj predlaga, naj Ustavno sodišče zahtevo obravnava absolutno prednostno ter Sklep o priznanju Države Palestine razveljavi.

3.Predlagatelj pred Ustavnim sodiščem izpodbija Sklep o priznanju Države Palestine zaradi protiustavnosti postopka, po katerem je bil sklep sprejet. Temeljna procesna predpostavka za obravnavo zahteve je pristojnost Ustavnega sodišča. Pristojnost urejata 160. člen Ustave in 21. člen Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Iz navedenih členov izhaja, da je Ustavno sodišče pristojno za odločanje:

– o skladnosti zakonov z Ustavo,

– o skladnosti zakonov in drugih predpisov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava,

– o skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in z zakoni,

– o skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in z zakoni,

– o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z Ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi,

– o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti,

– o sporih glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi, in med samimi lokalnimi skupnostmi,

– o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi,

– o sporih o pristojnostih med državnim zborom, predsednikom republike in vlado,

– o odgovornosti predsednika republike iz 109. člena Ustave in predsednika vlade ter ministrov iz 119. člena Ustave,

– o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank,

– o pritožbah v postopku potrditve poslanskih mandatov,

– v drugih zadevah, ki so mu naložene z zakoni.[1]

4.Državni zbor je s sprejetjem Sklepa o priznanju Države Palestine v imenu Republike Slovenije priznal Državo Palestino kot neodvisno in suvereno državo. Priznanje je enostranski pravni akt, s katerim države sprejmejo že obstoječe dejstvo kot skladno z mednarodnim pravom.[2] V primeru priznanja države je nastanek nove države tisto dejstvo, ki se ga prizna, hkrati pa priznanje pomeni izraz pripravljenosti za sodelovanje z novo državo.[3] Sklep je svojevrsten (sui generis) politični in pravni akt, s katerim Republika Slovenija drugi družbeni skupnosti prizna, da ima značilnosti in je organizirana kot država, ter želi z njo sodelovati.[4]

5.Iz 160. člena Ustave in 21. člena ZUstS izhaja, da Ustavno sodišče nima pristojnosti za presojo sklepa o priznanju države. Sklep ni predpis, ki bi vseboval splošne in abstraktne pravne norme, ki bi urejale pravice in obveznosti pravnih subjektov ali bi povzročale pravne učinke navzven. Zakonodajalec Ustavnemu sodišču tudi v nobenem drugem zakonu ni podelil posebne pristojnosti za oceno ustavnosti in zakonitosti odločitve o priznanju nove države. Ustavno sodišče zato ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa o priznanju Države Palestine. To pomeni, da tudi ni pristojno za oceno ustavnosti in zakonitosti postopka njegovega sprejetja (tretji odstavek 21. člena ZUstS). Glede na navedeno je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jaklič, Svetlič in Šorli. Sodnika Jaklič in Svetlič sta dala odklonilni ločeni mnenji.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Ustavno sodišče v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe izreka tudi mnenje o njeni skladnosti z Ustavo.

[2]D. Türk, Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 90.

[3]Prav tam, str. 90.

[4]Nastanek nove države je v mednarodnem pravu v veliki meri dejansko vprašanje. Da lahko govorimo o državi, morajo biti izpolnjeni štirje pogoji: obstajati mora (1) ljudstvo, tj. skupina posameznikov, ki stalno prebiva na določenem (2) ozemlju; na tem ozemlju mora biti vzpostavljena (3) oblast, ki (4) ni pravno podrejena nobeni drugi državni oblasti. Montevidejska konvencija o pravicah in dolžnostih držav iz leta 1933 v 1. členu določa, da ima država naslednje lastnosti: (1) stalno prebivalstvo, (2) določeno ozemlje, (3) oblast in (4) sposobnost vstopati v razmerja z drugimi državami (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Rm-1/09 z dne 18. 3. 2010, Uradni list RS, št. 25/10, in OdlUS XIX, 12, 18. točka obrazložitve, in I. Brownlie, Principles of Public International Law, Seventh Edition, Oxford University Press, Oxford 2008, str. 70–72).

3. 10. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. ROKA SVETLIČA K SKLEPU ŠT. U-I-81/24 Z DNE 3. 10. 2024

PRIZNAVANJE DRŽAV: ONSTRAN ALI TOSTRAN USTAVNOSODNEGA NADZORA?

1.O tem, katero entiteto se odloči Državni zbor priznati kot suvereno državo, Ustavno sodišče ne more presojati. Toda upoštevati moramo, da priznanje države ni brez pravnih in političnih posledic in predstavlja stališče Republike Slovenije kot take. Zato spoštovanja predpisanega postopka pri sprejetju odločitve o priznanju neke države ni mogoče v naprej ločiti od vprašanja spoštovanja načel ustavne demokracije.

2.Ustavna presoja ne zadeva le vsebine aktov, ki jih sprejme Državni zbor. Samostojen vidik presoje je tudi postopek, po katerem je bil akt z določeno vsebino sprejet. Če je akt sprejet s kršitvijo prepisanega postopka, to lahko prav tako vodi do ugotovitve protiustavnosti tega akta. Tako je Ustavno sodišče že večkrat odločilo o protiustavnosti zakonov.[1]

3.Toda upoštevati je treba, da Ustavno sodišče nima neomejene možnosti nadzora dela Državnega zbora, saj ta sodi k drugi veji oblasti. Ustava v 160. členu in ZUstS v 21. členu urejata pristojnosti Ustavnega sodišča in določata, da je od vseh aktov, ki jih lahko sprejme Državni zbor, Ustavno sodišče pristojno le za presojo zakonov. Presoja sklepov (npr. o priznanju držav) ni našteta med pooblastili Ustavnega sodišča.

4.Temu je sledilo Ustavno sodišče v tej zadevi. Ugotovilo je, da izpodbijani sklep ni splošni in abstraktni akt, da posledično sodišče ni pristojno za njegovo presojo, ter pobudo zavrglo. Toda s to odločitvijo, ki je sicer s formalnega stališča korektna, Ustavno sodišče hočeš nočeš sporoča še nekaj: da je Državni zbor postavljen v nekakšno ustavnopravno eksteritorialo, kjer je popolnoma prost pri bodočih kršitvah lastnih postopkov.

5.Resda je Poslovnik Državnega zbora interni akt samostojne veje oblasti, pri uporabi katerega pripade Državnemu zboru veliko avtonomije. Toda upoštevati moramo, da kršitev Poslovnika ni vedno samo kršitev internega akta zakonodajalca. Če se take kršitve začnejo ponavljati in če se pri tem rahljajo mehanizmi v zvezi z nadzorom oblasti, tedaj kršitev Poslovnika preraste v kršitev temeljnih načel ustavne demokracije.

6.Ocenjujem, da je ob upoštevanju vseh okoliščin ta odločitev – zlasti na ravni precedenčnega sporočila, ki ga ima za v bodoče – v konfliktu s 1. členom ZUstS, ki določa, da je "Ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti (…)."

7.Konstrukcijski element ustavnosti pa je učinkovit medsebojni nadzor vseh vej oblasti. (3. člen Ustave). Temeljna nadzorna funkcija demokratičnih institucij je v zagotavljanju, da ne more nosilec politične moči uresničiti svojih interesov zgolj zato, ker ima moč.[2] Izpolnjevanja te naloge pa si ne moremo predstavljati brez spoštovanja demokratičnih procedur. Ravno postopki so kraj, kjer je interes nosilca politične moči prisiljen stopiti pred javnost in se izpostaviti kritiki. Le na ta način demokratična oblast postane legitimna, preneha biti violentia in postane potestas.

II.

8.Menim, da bi Ustavno sodišče moralo preseči gramatikalno razlago 160. člena Ustave in sprejeti zadevno pobudo v obravnavo ter odločiti glede protiustavnosti izpodbijanega sklepa. To v doktrinarnem smislu ne bi bilo nekaj novega, saj je Ustavno sodišče gramatikalno razlago 160. člena prebilo že večkrat.

9.V zvezi s tem je verjetno najbolj znana odločba št. Up-277/96, v kateri Ustavno sodišče ni presojalo individualnega akta, za kar je sicer pooblaščeno, pač pa nasprotno, neaktivnost državnih organov, nerazumno počasno sojenje. Tega pooblastila, če vztrajamo pri gramatikalni razlagi 160. člena Ustave, Ustavno sodišče nima. Toda odločilo se je za teleološko interpretacijo 160. člena Ustave, kar je Ustavno sodišče utemeljilo takole: "Določbo 6. alineje prvega odstavka 160. člena Ustave je treba razlagati v kontekstu drugih ustavnih določb, zlasti določb četrtega odstavka 15. člena, 22. in 23. člena ter drugega odstavka 157. člena (…)« Kajti prav celota ustavne ureditve narekuje, da »je v primeru kolizije med njimi in dikcijo šeste alinee prvega odstavka 160. člena Ustave (torej iz "organizatoričnega" dela Ustave), ki ustavnosodno varstvo na podlagi ustavne pritožbe izrecno zagotavlja le zoper kršitve s posamičnimi akti in ne tudi z dejanji, treba dati prednost in s tem omogočiti ustavnosodno varstvo na podlagi ustavne pritožbe tudi zoper take kršitve."[3]

10.V našem primeru bi bil interpretativni korak celo manjši kot v zadevi št. Up-277/96. Tam je razlaga razširila pooblastilo za presojo aktov tako široko, da je Ustavno sodišče vključilo samo nasprotje dejanskega stanu norme, tj. odsotnost akta. V našem primeru bi Ustavno sodišče vključilo v pooblastilo za presojo aktov ene narave zgolj še akte druge narave – poleg splošnih še posamične akte.

11.Poraja se tudi pomislek, ali po ustaljeni doktrini lahko Ustavno sodišče presoja ustavnost postopka sprejemanja nekega akta, koliko kršitve ne zadevajo ustavne materije. Kršitev Poslovnika načelno ne velja kot podlaga za ugotovitev protiustavnosti sprejetega akta. Toda to možnost ob kvalificirani kršitvi Poslovnika Ustavno sodišče eksplicitno dopušča: "Presojanje, ali je zakonodajalec spoštoval poslovniške določbe glede zakonodajnega postopka, ni v pristojnosti Ustavnega sodišča, če kršitev teh ne pomeni tudi kršitve Ustave."[4] Menim, da bi na osnovi istih razlogov, ki so predstavljeni zgoraj v zvezi s teleološko interpretacijo, lahko utemeljili obstoj take kvalificirane situacije.

III.

12.Ustavodajalec si verjetno ni predstavljal, da bi lahko v delovanju Državnega zbora demokratične republike prišlo do prakse kršitev internih aktov in do slabitve nadzora oblasti po tej poti. Toda še težje si je predstavljati, sem trdno prepričan, da je ustavodajalec hotel, da Ustavno sodišče – v imenu spoštovanja prava – stoji križem rok, če se razvije patologija demokracije v ključni demokratični instituciji.[5]

13.Priznanje države ni edini sklep, ki ga lahko sprejme DZ. In neupoštevanje 30-dnevnega roka pred odločanjem o referendumu ni edina kršitev, ki si jo pri priznavanju države lahko zamislimo. Sklep lahko, denimo, ne bi bil podprt z ustrezno večino, glasovanja lahko sploh ne bi opravili, sklep bi lahko sprejel kar kak odbor itd. S to odločitvijo Ustavno sodišče sporoča, da bi tudi v takih primerih – kot "najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti" – stalo ob strani.

14.Dobesedno branje Ustave ni vedno zagotovilo za spoštovanje "ustavnosti in zakonitosti". Lahko je prav nasprotno. To je v preteklosti Ustavno sodišče že večkrat spoznalo in prebilo gramatikalno razlago določil Ustave. Če bi v našem primeru naredili podobno, bi Ustavo v konkretni situaciji, tako menim, razložili na najboljši možen način. Odveč je pomislek, da bi s tem prekoračili svojo vlogo v demokratični ureditvi in posegli v avtonomijo zakonodajne veje oblasti. Ničesar ne bi preprečevali ali vsiljevali zakonodajalcu. Vse kar bi zahtevali, je, da spoštuje demokratična pravila. Svoja lastna pravila.

dr. Rok Svetlič

[1]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-104/01.

[2]Literatura v zvezi z mehanizmi legitimacije oblasti je praktično nepregledna. V grobem lahko rečemo, da je celotna zahodna kultura prava in države pravzaprav le tisočletja trajajoča razprava o prav tej temi. Najmanj kar lahko na tem mestu omenimo, je komentar k 1., 2. in 3. členu Ustave v KURS I in KURS II.

[3]Še ena podobna odločitev je sklep št. Up-513/10, kjer je Ustavno sodišče upoštevalo posebno težo varstva invalidnega otroka: "Načeloma ustavna pritožba neposredno zoper ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja sodišča ni mogoča. Ker pa bi v konkretnem primeru opustitev odločanja sodišča o predlogu pritožnika privedla do položaja, da bi bila invalidna otroka prikrajšana za varstvo svojih pravic iz 52. člena Ustave, je Ustavno sodišče ob upoštevanju specifičnih okoliščin konkretnega primera odločilo, kot izhaja iz 3. točke izreka." (6. točka obrazložitve).

[4]Glej odločitvi Ustavnega sodišča št. U-I-245/01 in št. U-I-24/12.

[5]Tudi s sistemske perspektive bi bila nesprejemljiva razlaga, po kateri obstoječa ureditev omogoča sankcioniranje denimo kršitev postopka lokalnih oblasti pri preimenovanju ulice (o čemer je Ustavno sodišče nedavno odločilo: št. U-I-182/21, U-I-184/21), pri nastopu patologije v temeljni instituciji demokratične države pa bi ostalo paralizirano.

Datum: 07. 10. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA

DR. DR. KLEMNA JAKLIČA

K SKLEPU ŠT. U-I-81/24 Z DNE 3. 10. 2024

Palestina ali pravna država?

Koalicijska večina je v Državnem zboru želela sprejeti sklep o priznanju Palestine. Opozicija pa je pred tem želela takšno odločitev preveriti na posvetovalnem referendumu. Obe prizadevanji sta legitimni, v mejah razumnega nesoglasja v moderni pluralni družbi in v skladu s tem, kar Ustava od politike (vloga koalicije in opozicije) v parlamentarni demokraciji pričakuje. Toda tudi od tu dalje bi morali ostati v okvirih pravnega reda. Za takšen primer imamo celo izrecne in vnaprej predpisane določbe Poslovnika Državnega zbora. Te določajo, da se predlog posvetovalnega referenduma uvrsti na dnevni red prve naslednje seje Državnega zbora, če je vložen najkasneje 30 dni pred takšno sejo.

Predpisani 30-dnevni rok bi odločanje Državnega zbora o priznanju Palestine za omenjeni krajši čas, ki ni nerazumno dolg, seveda podaljšal. Toda zgolj zato, ker takšno krajše podaljšanje ni bilo v skladu s političnimi preferencami predsednice Državnega zbora in koalicijske večine, sta se slednji zavestno odločili ne upoštevati to izrecno in vnaprej jasno predpisano pravo.

Bistvo pravne države je v tem, da je to država, v kateri je politična volja podrejena vnaprej predpisanemu pravu, in ne obratno. Ne vlada več volja kralja, kot je veljalo nekoč, ampak celo nad slednjo, kot nad vsako drugo obliko politične oblasti, v pravni državi vlada vnaprej predpisano pravo. Magna Carta je že daljnega leta 1215 storila prav to – omejila voljo kralja z vnaprej predpisanim pravom – in zato v naši civilizaciji velja za začetni vir razvoja pravne države. Nasprotno pa država, v kateri je to načelo obrnjeno na glavo, kjer torej politična volja vlada nad vnaprej predpisanim pravom, ni pravna država.

Za vsakogar, ki se zaveda tega bistva pravne države in njegovega pomena za slednjo, je strašljivo, da se tovrstne zavestne kršitve vodstva Državnega zbora in koalicijske politične večine, ki vodstvu pri tem sledi, celo redno ponavljajo. V eni od svojih odločitev iz maja letos je Ustavno sodišče moralo odločati o zavestni kršitvi poslovnika te iste politične večine, ko komisija Državnega zbora o dopolnitvi prvotnega referendumskega vprašanja (gojenje konoplje za medicinske namene) z vprašanjem o gojenju in posedovanju konoplje tudi za osebne namene sploh ni glasovala, kot to sicer izrecno zahteva Poslovnik Državnega zbora, pa je dopolnitev vseeno vsiljevala kot pravno veljavno.[1] V spet drugi odločitvi iz junija letos je Ustavno sodišče odločalo o zavestni neizvršitvi odločbe Ustavnega sodišča o sodniških plačah, ki ni bila onkraj meja razumnega nesoglasja v moderni pluralni družbi, s čimer so se ti isti politični akterji zavestno odločili ne spoštovati tako temeljna ustavna načela, kot so pravna država, delitev oblasti in neodvisnost sodstva.[2] Danes je pred nami ponoven primer zavestne odločitve ne spoštovati vnaprej izrecno predpisano pravo.

Ob takšnih, z vidika Ustave popolnoma nesprejemljivih zavestnih nespoštovanjih vnaprej predpisanega prava, ki predstavljajo nič manj kot neposredni napad politike na pravno državo in segajo celo po njenem samem jedru, zavarovanem vse od Magne Carte, po moji oceni Ustavno sodišče ne more stati križem rok. Ali pa s tem politiki dopušča uničenje pravne države oziroma kar sâmo vzpostavlja precedens, po katerem bo v prihodnje tudi vsaka druga politična večina v Državnem zboru zdaj lahko zavestno ravnala v nasprotju z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Če ga ni danes, potem tudi takrat ne bo argumenta, ki bi takšno brezpravje oziroma uničenje pravne države sploh lahko preprečil. Ustavno sodišče bo nemočno stalo križem rok, ko bo pred njegovimi očmi vsakokratna politika tacala po temeljih pravne države. Samo če si to zares želimo narediti iz naše države, za katero smo še pred tridesetimi leti v Ustavo smelo zapisali, da "je pravna država" (bolj realistično velja vsaj, da bi to nekoč radi postali), potem ima logika večine mojih kolegic in kolegov danes prav. A je očitno, da se ta logika ne izide; po logiki stvari se namreč izide le za tiste, ki bi želeli onemogočiti ustavni ideal pravne države. Zato se komu od mojih kolegov oziroma kolegic, vede ali pa ne vede, zdi danes v tem konkretnem sporu navidezno prava le zato, ker gre za konkretno razporeditev konkretnih političnih strani v njem. To pa je napačno, rezultatsko (namesto vnaprej doktrinarno za vse primere enako) usmerjeno sojenje, ki prav tako ne prispeva k razvoju pravne države, ampak ga onemogoča.

Res je, da Zakon o Ustavnem sodišču taksativno našteva pristojnosti Ustavnega sodišča, v okviru katerih to sodišče lahko sodi, in da med slednjimi ni abstraktne presoje ustavnosti konkretnih aktov, Sklep o priznanju Palestine pa je prav tak, konkretni in ne splošni pravni akt. Toda večina v isti sapi kakor "pozabi", da ta isti Zakon o Ustavnem sodišču med omenjenimi pristojnostmi navaja najmanj dve drugi, ki v tem primeru predstavljata povsem korektno pravno podlago za precedens, ki bi zlahka zavaroval pravno državo pred zlorabami v vseh tovrstnih primerih zlorab s strani katerekoli politične večine v Državnem zboru za vsa leta bodočega razvoja naše države. S tem bi zagotovil razvoj te temeljne dobrine, ki jo je Ustava državljanom obljubila, in ne dopustil nasprotnega.

Prvič, Zakon o Ustavnem sodišču pravi, da Ustavno sodišče presoja tudi "o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank" ter da pobudo za takšno presojo ravnanj političnih strank "lahko da vsakdo".[3] Zakaj torej ne štejemo te zahteve poslancev Državnega zbora kot pobude za presojo ravnanj (tj. konkretnega delovanja) političnih strank, ki so se v Državnem zboru zaradi svojih lastnih političnih preferenc v okviru svojih poslanskih skupin zavestno odločile kršiti jasno in ne nerazumno vnaprej predpisano pravo? Ustavno sodišče je že ničkolikokrat do sedaj prekvalificiralo kakšno ustavno pritožbo v pobudo in obratno ali pa napačno naslovljeno "zahtevo", "vlogo" ipd. v pobudo/pritožbo in obratno. Neustrezno poimenovanje vloge s strani pobudnika ni in nikoli ni bil razlog za to, da take vloge Ustavno sodišče ne bi obravnavalo tako, kot jo samo po vsebini okvalificira. Pri takšni presoji ravnanj političnih strank Ustavno sodišče lahko ugotovi, da je neko ravnanje – ali pa vrsta ravnanj – v nasprotju z Ustavo, posledično pa je v nasprotju z Ustavo tudi pravni akt, ki iz takih protiustavnih ravnanj sledi. Odgovora na moje vprašanje, zakaj se Ustavno sodišče v tem primeru ne more poslužiti te pristojnosti oziroma prekvalifikacije, od mojih kolegov in kolegic na seji nisem dobil. Niti, ko je eden od sodnikov, potem ko sta bili obe ločeni mnenji v tej zadevi spisani,[4] predlagal revotacijo oziroma spremembo svojega glasu, sklicujoč se na prepričljivost argumentov iz ločenih mnenj, se kolegom in kolegicam iz večine ni zdelo potrebno, da bi na navedene argumente kakorkoli odgovorili oziroma vsaj poskušali odgovoriti. Drži seveda, da so prav pri rezultatskem "sojenju", ki je zloraba sodniške funkcije, argumenti nekaj, kar moti želeni rezultat. Ko je volja po rezultatu presilna, ob argumentativni zadregi namesto protiargumenta zavladata molk in "argument" moči. A to takrat ni več Ustavno sodišče in sodniki, ki naj bi sodili o zadevi, takrat v resnici sodijo sebi. Naj se jih še tako trudijo utišati, tudi zahvaljujoč institutu ločenih mnenj javnost ve za to resnico.

Drugič, in morda še bolj preprosto, Zakon o Ustavnem sodišču prav tako izrecno določa, da Ustavno sodišče presoja tudi konkretne akte. V postopku ustavne pritožbe sodi "o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti".[5] Ker gre v primeru Sklepa o priznanju Palestine za konkreten pravni akt politične oblasti (ali ga imenujemo sui generis politični in pravni akt ali pa kako drugače, ne spremeni dejstva, da gre za konkreten akt oblasti), so torej z njim tudi lahko kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. In prav za to tu tudi gre. Pravica vsakogar od državljank in državljanov do delujočih temeljev pravne države se v konkretnem primeru uresničuje tudi preko pravice poslank in poslancev opozicije, da svojo vlogo opozicijskih poslancev opravljajo učinkovito in svobodno v skladu z vnaprej predpisanim pravom. Prav ta pravica pa je bila opozicijskim poslancem v tem primeru izničena, kljub temu da jim je bila celo izrecno zavarovana z vnaprej predpisanim poslovniškim pravom. Njihova funkcija opozicijskega delovanja je bila v konkretnem primeru s konkretnim pravno-političnim oblastnim aktom prekršena, s tem pa je bila prekršena tudi njihova – in posledično naša – pravica do spoštovanja samega bistva delovanja pravne države, ki je ne nazadnje v demokratični pravni državi prav tako temeljna pravica. Pravica tako poslank in poslancev kot vseh nas državljank in državljanov.

K temu je treba dodati, da Zakon o Ustavnem sodišču v svojih določbah seveda prav tako izrecno določa, da v primerih očitnih kršitev (kar je ravno ta primer – zavestna kršitve popolnoma jasnega vnaprej predpisanega pravila o 30-dnevnem roku) in če bi zaradi kršitve nastale nepopravljive posledice (ko je sklep o priznanju tuje države z očitno kršitvijo temeljev pravne države enkrat sprejet in ni zadržan, kasnejši naknadni umik tega sklepa zaradi madeža očitne politične zlorabe oblasti ni brez cene za avtoriteto in resnost take države v mednarodni skupnosti), Ustavno sodišče o ustavnosti takega konkretnega akta lahko odloča še pred izčrpanjem rednih poti.[6] Takšno postopanje bi bilo torej povsem skladno z opisano pristojnostjo Ustavnega sodišča, obenem pa v tem primeru še posebej ustrezno in edino pravilno oziroma učinkovito. Precedens, ki bi primere zavestnega rušenja pravne države s strani vrha ene od hierarhično prirejenih treh vej oblasti lahko zares učinkovito preprečil, lahko pride le preko odločitve hierarhično enakovrednega vrha sodne oblasti – Ustavnega sodišča kot dokončnega razsodnika, zoper katerega v takšnih situacijah, ki morajo zaradi preprečitve nepopravljivih posledic biti razčiščene nemudoma, ni več nadaljnjega pritožnika.

Dr. Dr. Klemen Jaklič

(Oxford ZK, Harvard ZDA)

Sodnik

[1]U-I-59/24, https://www.us-rs.si/documents/e2/8b/u-i-59-24-odklonilno-lm-dr-dr-jaklic3.pdf.

[2]U-I-8/24, https://www.us-rs.si/documents/68/ce/u-i-8-24-pritrdilno-lm-dr-dr-jaklic4.pdf in Odločitev - Ustavno sodišče RS.

[3]Člen 68 Zakona o Ustavnem sodišču.

[4]Namreč Svetličevo in moje.

[5]Šesta alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču.

[6]Drugi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču: 'Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.'