Jedro

V kolikor stranka pravno relevantnih dejstev, v danem primeru dejstev glede grajanja, zlasti pravočasnosti grajanja napak, ni navedla, je izvajanje dokazov v smeri ugotavljanja takšnih dejstev v nasprotju z namenom dokazovanja in v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu.

Pomanjkljiva trditvena podlaga je že sama po sebi razlog za zavrnitev dokaznih predlogov. Pritožnik pa niti v pritožbi ne pove, katera so tista „konkretno zatrjevana“ dejstva, v potrditev katerih bi prvostopno sodišče moralo izvesti posamezen predlagani dokaz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 4. točki izreka potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2645 In 1783/2007 z dne 13. 03. 2008 v 1. in 3. točki izreka glede glavnice 18.821,70 EUR z obrestmi, kot je to razvidno iz 1. točke izreka sodbe. Navedeni sklep o izvršbi je v 1. točki izreka razveljavilo za glavnico 237,83 EUR z obrestmi in postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka). V preostalem delu 1. točke izreka je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.273,92 EUR z obrestmi (4. točka izreka).

Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da ni ugotavljalo dejstev v zvezi s pravilnostjo „zaračunanega“ po računu št. 276-7276 (v nadaljevanju 276). Tožena stranka je sicer res trdila, da cene med pravdnima strankama niso bile dogovorjene, vendar pa je z dopisom z dne 29. 06. 2007 navedeni račun za znesek 13.120,00 EUR potrdila, s čimer je smiselno priznala svoj dolg v navedeni višini. Verodostojnosti dopisa pa, kot je to pravilno izpostavilo prvostopno sodišče, niti ne izpodbija. In ker v tej pravdi ugovora glede višine tožbenega zahtevka po tem računu ni konkretizirala, niti ne trdi, da cena ni primerna, se prvostopnemu sodišču s presojo pravilnosti zaračunanega po navedenem računu, več kot se je, ni bilo potrebno ukvarjati, tožeči stranki pa ne dodatno pojasnjevati višine vtoževanega računa. Ob povedanem tudi niso relevantne njene, tudi sicer pavšalne trditve, da je tožeča stranka dela zaračunala v nasprotju z naročilnicami. Tožena stranka ob takšnih trditvah prihaja sama s seboj v nasprotje, ko trdi, da ni jasno, na podlagi katere ponudbe je tožeča stranka opravila dela po tem računu. Poleg tega je tožeča stranka povedala, prvostopno sodišče pa ugotovilo, da sta bili podlaga računu št. 276 naročilnici, št. 125k/07 in 448k/06. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da so bile trditve tožene stranke glede napak opravljenega dela presplošne, da bi jih bilo moč preizkusiti. Tožena stranka je namreč trdila, da je bilo delo opravljeno nekvalitetno, nestrokovno, površno, da je bilo potrebno napake popravljati z drugimi izvajalci. V vlogi z dne 17. 06. 2009 je podala nekaj konkretnih trditev o napakah, ki naj bi se pojavljale na parketu. Tožeča stranka pa je na te trditve odgovorila, da ji tožena stranka vse do sedaj ni očitala nestrokovnosti, da o kakršnihkoli napakah pri izvedbi del prvič sliši šele v tem postopku, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi kazal, da je delo opravila slabo ter da je šele po poteku garancijskega roka podala dve reklamaciji, ki pa jih je zaradi dobrih poslovnih običajev delno že odpravila. Prerekala je nadaljnje trditve tožene stranke, da jo je večkrat ustno pozivala, naj dela izvaja pravilno in kvalitetno ter trdila, da tožena stranka ni z ničemer dokazala, da jo je sproti in pravočasno obveščala o napakah ter da jo je pozivala k odpravi le-teh. Trdila je, da bi v vseh teh letih tožeči stranki po vsej verjetnosti poslala kakšen poziv na odpravo napak in ga prav gotovo priložila k svojim vlogam, česar pa ni storila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka na takšne konkretne očitke tožeče stranke glede grajanja napak ni konkretno odgovorila, saj ni navedla, o katerih napakah, kdaj in koga pri tožeči stranki je obvestila. Predlagala je le, naj sodišče o tem zasliši priče, s čimer pa ni zadostila trditvenemu bremenu. Dokazovanje je namreč namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. V kolikor stranka pravno relevantnih dejstev, v danem primeru dejstev glede grajanja, zlasti pravočasnosti grajanja napak, ni navedla, je izvajanje dokazov v smeri ugotavljanja takšnih dejstev v nasprotju z namenom dokazovanja in v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je predlog za zaslišanje prič zavrnilo. Ob povedanem prvostopnemu sodišču tudi ni bilo potrebno pojasnjevati, zakaj dokazov ni izvajalo, saj to smiselno izhaja že iz obrazložitve sodbe. Pomanjkljiva trditvena podlaga je že sama po sebi razlog za zavrnitev dokaznih predlogov. Pritožnik pa niti v pritožbi ne pove, katera so tista „konkretno zatrjevana“ dejstva, v potrditev katerih bi prvostopno sodišče moralo izvesti posamezen predlagani dokaz. Ponovno le na splošno trdi, da bi predlagane priče B, S, B in V povedale o tem, da je tožeča stranka dela izvedla nekvalitetno, da jih je bilo potrebno popravljati z drugimi izvajalci, o tem, katere fakture nadomestnih izvajalcev so bile plačane in kakšna je bila vsebina dogovorov med pravdnima strankama. Ker tožena stranka ni podala konkretnih trditev glede notificiranja napak, se prvostopnemu sodišču s kvaliteto opravljenih del ni bilo potrebno ukvarjati, saj je pravočasnost grajanja pogoj za uveljavljanje zahtevkov iz naslova odgovornosti za napake. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP torej ni podana.

Pritožnik nadalje očita prvostopnemu sodišču, da mu ni dodelilo ustreznega roka za izjasnitev o dejstvih glede reklamiranja napak (vsebine, časa, načina reklamiranja), čeprav je bil na tem prvem naroku za glavno obravnavo šele prvič pozvan k dodatni obrazložitvi teh dejstev. Očitki niso utemeljeni. Ni moč pritrditi pritožniku, da do dneva naroka ni bilo sporno, ali so navedbe dovolj konkretizirane ali ne, saj je tožeča stranka ves čas postopka poudarjala, da je tožena stranka šele tekom tega postopka začela ugovarjati kvaliteti izvedenih del in da ni prav z ničemer dokazala, da je tožečo stranko sproti in pravočasno obveščala o napakah. Ob takšnih trditvah tožeče stranke pa je bila tožena stranka, že upoštevaje pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, dolžna konkretno pojasniti, katere napake, kdaj in komu je grajala in je prvostopno sodišče k navedbi teh dejstev ni bilo dolžno posebej pozivati. Zato očitana kršitev pravil o materialnem procesnem vodstvu (285.člen ZPP) ni podana niti ni prvostopno sodišče prekršilo pravice stranke do izjave in načela kontradiktornosti postopka, niti določb 286. in 286.a. člena ZPP.

Prvostopno sodišče je sicer res toženi stranki sprva dodelilo rok za odgovor na prejeto pripravljalno vlogo tožeče stranke, nato pa je svojo odločitev spremenilo, vendar s tem ni kršilo pravice tožene stranke do izjave, saj je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v tej vlogi ni navedla nič odločilnega za zadevo, in navedb iz te vloge pri odločitvi tudi ni upoštevalo. Pritožnik pa tudi ne pove, katera pravno odločilna dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v 4. pripravljalni vlogi, pa jih ni že prej, naj bi prvostopno sodišče upoštevalo.

Prvostopno sodišče toženi stranki ni naložilo bremena dokazovanja negativnega dejstva, saj je tožeča stranka zanikala trditve tožene stranke, da ji ni izročila garancije za opravljena dela, s trditvijo, da med strankama ni bilo dogovora o izročitvi garancije. Ob takšnih trditvah tožeče stranke se je trditveno in dokazno breme glede dogovora o garanciji, kar pa ne predstavlja negativnega dejstva, prevalilo na toženo stranko, ki pa na te trditve ni niti odgovorila.

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki se izpodbija s pritožbo, ugodilo. Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.