Jedro

Interna banka in njena delovna skupnost sta bili dve različni pravni tvorbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. in 5. točka izreka odločbe) razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi razveljavilo (1. točka izreka prvostopne odločbe), ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 13.212.620,64 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), zavrnilo zahtevek za plačilo dela zamudnih obresti (3. točka izreka), ustavilo postopek glede glavnice 6.363.583,50 SIT z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki njene izvršilne in nadaljnje pravdne stroške (5. točka izreka). Zoper tisti del sodbe, v katerem ni uspela v postopku na prvi stopnji (2. in 5. točka izreka odločbe) se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. Navedla je, da je bila Interna banka XX samostojna pravna oseba, nad katero je bil izveden likvidacijski postopek. S sklepom o zaključku postopka je bilo odločeno, da se morebitna preostala denarna sredstva prenesejo na Občino Ljubljana, ki bi bila tudi dolžna poravnati (iz teh sredstev) terjatve, ki niso bile prijavljene do dneva obravnave o glavni razdelitvi likvidacijske mase (1. odst. 159. člena ZPPSL/89). Pritožnica je še uveljavljala, da bi moralo prvostopno sodišče zaslišati izvedenko, ker ni odgovorila na vprašanje, kako je določila revalorizacijsko stopnjo za obdobje od 1.1.1990 do 30.16.1990, da je sodišče napačno presodilo izpisek odprtih postavk tožeče stranke z dne 5.1.1993 in da bi moral v zadevi soditi senat in ne sodnik posameznik. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da bi moral o tožbenem zahtevku odločati senat in ne sodnik posameznik. Pravdni stranki sta se namreč na naroku za glavno obravnavo dne 23.2.1995 dogovorili, da bo v zadevi sodil sodnik posameznik (2. odst. 494. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožene stranke, da ni pasivno legitimirana v tem sporu, vpogledalo v sodni register. Na podlagi ugotovitve, da je statut družbenega podjetja XX p.o., sprejet dne 20.12.1989, v 90. členu določil, "da z dnem vpisa družbenega podjetja v sodni register preneha delovna skupnost Interna banka XX, vse njeno premoženje in obveznosti pa preidejo na družbeno podjetje XX p.o.," je izpeljalo zaključek, da ugovor tožene stranke ni utemeljen, saj naj bi bila tožena stranka pravni naslednik Interne banke XX, ta pa je s pravnim prednikom tožeče stranke sklenila dve pogodbi o dolgoročnem kreditu, na njih pa temelji tožbeni zahtevek. Tak zaključek prvostopnega sodišča ni pravilen. Sodišče ni bilo dovolj pozorno na razlikovanje med Interno banko XX z njeno delovno skupnostjo, ki sta bili dve različni pravni tvorbi. V času veljave Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 idr.) so delavci, ki so opravljali administrativno-strokovna, pomožna in tem podobna dela oblikovali delovne skupnosti za opravljanje skupnih del (1. odst. 400. člena ZZD). Tako je bilo tudi po Zakonu o temeljih bančnega in kreditnega sistema (Uradni list SFRJ, št. 70/85 idr.), ki je med banke uvrščal tudi interne banke (kot samoupravne finančne organizacije), določal pa je tudi, da lahko delavci, ki opravljajo administrativnostrokovna, pomožna in podobna dela v banki, ustanovijo eno ali več delovnih skupnosti. Te so po določbi 406. člena ZZD nastopale v pravnem prometu le z družbenimi sredstvi, s katerimi so same razpolagale in ne z družbenimi sredstvi banke, za katero so opravljale administrativnostrokovna, pomožna in podobna dela. Po povedanem je zaključiti, da pasivne legitimiranosti v tem sporu ni mogoče utemeljevati s statutom družbenega podjetja XX p.o., saj ne dokazuje, da je tožena stranka pravni naslednik Interne banke XX. Ker pa se je prvostopno sodišče omejilo samo na ugotavljanje zgoraj navedenega dejstva v zvezi s pasivno legitimiranostjo tožene stranke, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po določbi 3. odst. 370. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, prvostopno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče predvsem ugotoviti, ali drži trditev tožeče stranke, da je tožena stranka prevzela obveznosti Interne banke XX z aneksi z dne 1.1.1990. V skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridrži za končno odločbo.