Jedro

Vrednost posla je visoka (825 000,00 EUR) in kljub temu ni sočasnosti izpolnitve, ni dogovorjenega zavarovanja in se ne obračunavajo zamudne obresti. Namesto tega se sklepajo številni dodatki k pogodbi, s katerimi se odlaga plačilo kupnine in zaradi katerih se ne obračunajo in terjajo sicer dogovorjene zamudne obresti. Nasprotno pa se prenos delnic na kupca izvrši takoj, že ob sklenitvi pogodbe, kar kaže na poseben odnos in kar je drugače kot v štirih primerih pogodb o odsvojitvi delnic, ki se nahajajo v spisih in ki niso (bile) realizirane prav zato, ker še ni (bila) plačana kupnina. Tožeča stranka je do izdaje odredbe prejela le tri delna plačila v skupni višini 273.000,00 EUR, kar pomeni 33,09 % celotne kupnine, pri čemer so bila omenjena delna plačila opravljena neposredno za tem, ko je družba A. prejela plačila od družb, ki so del skupine E. in katerih lastnik je G. G., zakoniti zastopnik tožeče stranke. H. H., direktorica štirih družb iz skupine E., pa je bila tista, ki je kupcu delnic pomagala pri stikih s D., kar vse kaže na povezanost in poseben odnos med prodajalcem in kupcem delnic, ki omogoča dogovore, ki niso vidni navzven, oziroma ki zasledujejo drugačne - nedovoljene cilje.

Izrek

I. Tožba zoper odredbo Banke Slovenije o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-2/2012-27 in referenčno oznako PBH-24.50-001/21-001 z dne 17. 3. 2021 se zavrže. II. Tožba zoper odločbo Banke Slovenije z oznako o.05.0.7-2/2021-128 in referenčno oznako PBH 24.50-001/21-002 z dne 14. 7. 2021 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v postopku nadzora z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugovora tožeče stranke in družbe A. zoper odredbo o odsvojitvi delnic z oznako 0.05.0.7-2/2021-27 in referenčno oznako PBH-24.50-001721-001 z dne 17. 3. 20121 zavrnila in v 2. točki izrekla, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, medtem ko stroške organa, ki so nastali v postopku v višini 158,60 EUR, nosita stranki v enakem deležu, to je vsaka po 79,30 EUR in jih morata plačati v postavljenem roku.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je tožena stranka tožeči stranki in družbama B., d.o.o. (v nadaljevanju: B.) in A. (v nadaljevanju: A.) izdala odredbo o odsvojitvi delnic, navedeno v izreku odločbe (v nadaljevanju: odredba), s katero je ugotovila, da so navedene družbe skupaj imetnice 78.820 rednih imenskih delnic z oznako C. in kodo ... (v nadaljevanju delnice C.) oziroma 52,02 % deleža v kapitalu in glasovalnih pravicah D., d.d. (v nadaljevanju: D.). Da ima B. (kot tudi šest drugih subjektov) delnice v svojem imenu in za račun tožeče stranke ter da so na podlagi prvega odstavka 73. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) omenjene družbe skupaj neupravičene imetnice delnic C., je toženka že predhodno ugotovila s pravnomočno odredbo o odsvojitvi delnic z dne 29. 5. 2019 (v nadaljevanju odredba 2019), dodatno pa je toženka z obravnavano odredbo ugotovila, da je družba A. prav tako imetnik delnic C. v svojem imenu in za račun tožeče stranke in je zato v skladu z 8. točko drugega odstavka 62. člena ZBan-2 v zvezi s četrtim odstavkom 62. člena ZBan-2 njen delež v kapitalu treba upoštevati pri ugotavljanju kvalificiranega deleža tožeče stranke. Tožeča stranka za svoj 52,02 % delež ni pridobila dovoljenja za kvalificirani delež, kot bi ga morala v skladu s prvim odstavkom 60. člena ZBan-2, zato so vse tri omenjene družbe (tožeča stranka, B. in A.) na podlagi prvega odstavka 73. člena ZBan-2 neupravičene imetnice in iz delnic nimajo glasovalnih pravic. Zato jim je bilo z odredbo naloženo, da morajo delnice v obsegu, ki presega 10% delež v kapitalu in glasovalnih pravicah, odsvojiti v roku štirih mesecev od vročitve odredbe, obenem pa je bilo v skladu z 277. členom ZBan-2 napovedano, da bodo po dokončnosti postopka na spletnih straneh toženke objavljene informacije v zvezi z zadevnim ukrepom nadzora.

3. V zvezi z očitki, ki jih vsebuje ugovor tožeče stranke, tožena stranka pojasni, da je odredba 2019 v razmerju do vseh subjektov, vključno z družbo B., pravnomočna in so zato ugovori, ki se nanašajo na presojo povezanosti med tožečo stranko in omenjeno družbo nerelevantni. Pojasni tudi, da so in zakaj so nerelevantne tudi ugovorne navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na postopek z zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža s strani E. in drugih vlagateljev, saj so vlagatelji v končni fazi zahtevo za izdajo dovoljenja umaknili in je bil omenjeni postopek s strani tožene stranke s sklepom z dne 29. 6. 2021 ustavljen. Glede ugovornih navedb o povezanosti F. F. in drugih delničarjev D. pa tožena stranka poudari, da omenjene povezave niso predmet presoje in odločanja v konkretnem primeru in tudi niso v ničemer relevantne za presojo ravnanja tožeče stranke oziroma razmerij med tožečo stranko ter družbama A. in B., ki so predmet tega postopka nadzora.

4. Ugovor tožeče stranke, da je napačno oziroma neustrezno sklicevanje tožene stranke na odločitev, sprejeto v odredbi 2019, ker so se dejstva in okoliščine do izdaje izpodbijane odredbe lahko spremenili, tožena stranka oceni kot neutemeljen ter se pri tem sklicuje na obrazložitev v odredbi. Pri tem poudari, da v času izdaje odredbe ni bilo prav nobenega indica, da bi se stanje z ozirom na predhodno odredbo kakorkoli spremenilo. Ugotovitvi, ki jo vsebuje odredba 2019, in sicer da ima družba B. delnice v svojem imenu in za račun tožeče stranke, pa je pritrdilo tudi naslovno sodišče in je torej odredba 2019 pravnomočna.

5. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na povezanost delovanja tožeče stranke in družbe A., tožena stranka uvodoma izpostavlja, da tožeča stranka ne ugovarja dejanskim ugotovitvam (o tem, da v pogodbi ni bila določena sočasnost izpolnitve, da ni bilo dogovorjeno zavarovanje, da se od družbe A. ne zahteva zamudnih obresti in da sta družbi že pred tem poslovno sodelovali), temveč ugovarja zaključkom, ki jih vsebuje odredba in s katerimi se tožena stranka strinja. Pri tem šteje za ključno ugotovitev, da tožeča stranka zaradi izrečenih ukrepov pristojnih nadzornih organov iz delnic C. ni imela glasovalnih pravic in si je s prodajo 11.000 delnic C. družbi A. zagotovila, da je omenjena družba izvrševala glasovalne pravice v svojem imenu in za račun tožeče stranke. Na to med drugim kaže tudi okoliščina, da je bil prenos delnic izveden le nekaj dni pred skupščino D. Nasploh toženka na podlagi presoje vseh zgoraj navedenih ugotovitev oziroma okoliščin zavrača trditve tožeče stranke, da družba A. delnic ni pridobila za njen račun. O nasprotnem je ne prepričajo niti izvedena zaslišanja niti pridobljene izjave zakonitih zastopnikov zadevnih družb. 6. Glede aneksov, s katerimi je bil družbi A. večkrat podaljšan rok za plačilo kupnine, pritrjuje navedbi tožeče stranke, da gre pri sklepanju dodatkov k pogodbi za legitimno poslovno odločitev. Vendar hkrati ugotavlja, da urejanje razmerja med družbama na takšen način ne pomeni običajne poslovne prakse oziroma ga ocenjuje za najmanj nenavadno, če že ne nevzdržno in predvsem neskrbno, ugovorne navedbe v tej zvezi pa kot pavšalne in neprepričljive. Pri tem ob dejstvu, da kupoprodajna pogodba ne določa sočasnosti izpolnitve in z ozirom na skupno vrednost prodanih delnic, ki znaša 825.000,00 EUR, pogreša vzpostavitev ustreznih zavarovanj, vključno z dogovorom o zaračunavanju zamudnih obresti, pogreša pa tudi dokazila o poslabšanju poslovnega uspeha družbe A., zaradi katerega naj bi le-ta ne bila zmožna izpolniti obveznosti iz pogodbe. Obenem pa ravnanje tožeče stranke po drugi strani oceni kot razumno z vidika cilja, da ne izgubi nadzora nad delnicami C., saj na ta način lahko vpliva na uresničevanje pravic iz delnic in jih celo lahko pridobi nazaj, če bi bila uspešna z zahtevo za pridobitev kvalificiranega deleža v D. 7. V zvezi z navedbami tožeče stranke, da ne obstajajo nobene lastniške, upravljalske ali druge povezave z družbo A., tožena stranka na podlagi transakcij na računu omenjene družbe ugotavlja, da sta družbi sodelovali še pred sklenitvijo prodajne pogodbe ter da je promet med njima v obdobju med 3. 1. 2019 in 17. 1. 2020 znašal najmanj 1.408.100,00 EUR. Da obstaja poslovna povezava, izhaja tudi iz izjav zakonitih zastopnikov ter iz dejstva, da transakcije s tožečo stranko predstavljajo več kot 80% prometa na transakcijskem računu družbe A., kar pomeni, da je bila tožeča stranka za družbo A. pomemben poslovni partner. Drugačne navedbe v ugovoru šteje tožena stranka za neverodostojne. Glede delnih plačil kupnine pa tožena stranka obširno in podrobno pojasnjuje, zakaj meni in ugotavlja, da so sredstva za delno plačilo kupnine tožeči stranki dejansko prišla od družb, ki so del skupine E. in da je torej tožeča stranka na ta način sama financirala nakup delnic s strani družbe A. Tožeča stranka v ugovoru ne zanika, da je sama lastnik družb, preko katerih je potekala obravnavana transakcija, njihov lastnik je isti, kot je lastnik tožeče stranke (G. G.), nenavadno pa je po presoji toženke tudi dejstvo, da H. H., direktorica štirih družb, katerih dejanski lastnik je G. G., vstopa v komunikacijo med D. in družbo A., če povezava med tožečo stranko in A. ni bila bistveno bolj tesna, kot skušata prikazati omenjeni družbi, in zato ugovorne navedbe tožeče stranke v tej smeri zavrača kot neutemeljene.

8. Za neutemeljen tožena stranka šteje tudi ugovor tožeče stranke o neizvršljivosti tega, kar se ji nalaga z odredbo. Pri tem se sklicuje na 267. člen ZBan-2, ki je podlaga za izdano odredbo in navaja, da sta tožeča stranka in družba B. zavezani odsvojiti delnice že na podlagi predhodne odredbe. Na kakšen način bodo izvršili odredbo, pa je prepuščeno zavezancem in njihovi odločitvi.

9. V zvezi z ugovorom, ki se tiče razkritja informacij o subjektih nadzora, tožena stranka pojasni, da ima v skladu z določbami ZBan-2 oziroma ZBan-3 dolžnost objaviti vse informacije iz drugega odstavka 277. člena ZBan-2 oziroma 310. člena ZBan-3 za vsak izrečeni ukrep nadzora. Obenem ugotavlja, da tožeča stranka razlogov, ki jih določa zakon za neobjavo, v ugovoru ni navedla, temveč so njene navedbe ostale na povsem pavšalni ravni in jih zato ni mogoče upoštevati.

10. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in zadevno odredbo odpravi ter postopek ustavi, oziroma podrejeno, da oba izpodbijana akta odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka. Tožbo vlaga zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. V tožbi najprej ugovarja ugotovitvam o pravnomočnosti odločitve (odredbe 2019) o povezanosti med družbo B. in tožečo stranko ter navaja, da gre za odločitev, sprejeto na podlagi dejanskega stanja v letu 2019, dejanskega stanja na dan izdaje izpodbijanih aktov pa se ni ugotavljalo. Navaja, da tožeča stranka na odločanje družbe B. in na razpolaganje z njenim premoženjem nima nobenega vpliva, ker med njima ni bilo in še danes ni nobenih povezav. Ugovarja tudi povezanosti z družbo A. ter zato za zmotne in neutemeljene šteje ugotovitve toženke, da naj bi omenjeni družbi imeli in izvrševali pravice iz delnic C. v imenu in za račun tožeče stranke. Vztraja, da je bila v času izdaje odredbe in izpodbijane odločbe sama imetnik le 56.320 delnic C. oziroma 37,19% deleža v kapitalu in glasovalnih pravicah D. in da ni imela 52,02 % deleža, kot se ji pripisuje v izpodbijanih aktih.

12. Povezano delovanje z družbo B. v letih 2018 in 2019 tožeča stranka, kot že povedano, v tožbi zanika, predvsem pa poudarja, da ni z ničemer izkazano, da bi bila njuna povezanost izkazana ob izdaji izpodbijanih aktov in da zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako ni izkazano nobeno dejstvo, ki bi jasno izkazovalo, da je družba A. imenik 11.000 delnic C. v imenu in za račun tožeče stranke in je zato nepravilen materialnopravni zaključek, po katerem se v imetniški delež tožeče stranke všteva tudi 11.000 delnic C., katerih imetnica je družba A. 13. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka podrobneje pojasnjuje dejansko stanje v zvezi z odsvajanjem in imetništvom delnic C., na katero se nanašata odredba in izpodbijana odločba.

14. Tako v zvezi z družbo B. navaja, da je omenjena družba od tožeče stranke res odkupila 11.000 delnic C. V oktobru 2019 pa je od kupoprodajne pogodbe odstopila, ne da bi vrnila delnice, ker ima na delnicah vpisano prepoved razpolaganja. Zakaj je temu tako, tožeča stranka ne ve, ker nima stikov z omenjeno družbo, je pa dejstvo, da delnic ni pridobila in ni dejanski lastnik delnic niti z njimi ne more razpolagati in nima vpliva na izvrševanje pravic iz teh delnic. Tožena stranka pa dejanskega stanja ni ugotavljala in zato se tožeča stranka v tej zvezi podrobneje ne more opredeliti.

15. V zvezi z družbo A. tožeča stranka navaja, da je postopek sklepanja kupoprodajne pogodbe z omenjeno družbo podrobno pojasnila v ugovoru zoper odredbo in se na te navedbe sklicuje. Dalje navaja, da je z omenjeno družbo sklenila pogodbo za prodajo 11.000 delnic C. dne 29. 5. 2020 v izvrševanju odredbe 2019, s katero ji je tožena stranka naložila, da odsvoji delnice C. pod prag 10 % deleža v kapitalu D. Pri tem je imel kupec interes, da pridobi delnice z glasovalnimi in drugimi upravičenji, pa tudi to, da je bila pogodba sklenjena pred skupščino D., je povsem običajno, saj je zagotovitev glasovalnih pravic eden od glavnih namenov nakupa delnic. Zgolj to, da je bila prodaja delnic opravljena v obdobju pred izvedbo skupščine, zato še ne pomeni, da bi med prodajalcem in kupcem obstajala povezava, kot to želi prikazati tožena stranka. Tožeča stranka odločno prereka tudi navedbe tožene stranke, da se je želela s prodajo delnic izogniti izvršitvi odredbe 2019 in odločbe o prepovedi izvrševanja vseh pravic iz delnic z dne 25. 3. 2020. Za odsvojitev delnic si je namreč aktivno prizadevala in v ta prizadevanja sodi tudi obravnavana odsvojitev 11.000 delnic družbi A. Trditev toženke, da si je s prodajo delnic dejansko zagotovila izvrševanje glasovalnih pravic v svojem imenu in za svoj račun, šteje za domišljijski zaključek, ki ni z ničemer dokazan.

16. Za sklepanje aneksov k pogodbi, ki naj bi po navedbah toženke kazalo na povezanost družb, je bil razlog v tem, da se je naknadno, po sklenitvi pogodbe izkazalo, da družba A. ne bo mogla v predvidenem roku plačati celotne kupnine. Zato je tožeča stranka v luči dobrih poslovnih odnosov sprejela kot boljšo odločitev, da pristane na sklenitev aneksov in se s tem odreče zamudnim obrestim. Gre za legitimno poslovno odločitev, ki ni neobičajna v poslovni praksi in ki zato ne more biti okoliščina, ki bi kazala na povezanost, ki jo tožena stranka zmotno očita družbama. Dokazov o tem, da omenjena poslovna praksa ni običajna, tožena stranka ni ponudila, nasprotno pa je tako iz izpovedbe zakonite zastopnice družbe A. in zakonitega zastopnika tožeče stranke razvidno, da sta se morali pogodbeni stranki (zaradi pandemije Covid-19) prilagoditi spremenjenim razmeram na trgu, zaradi katerih nista mogli izvrševati obveznosti po že sklenjenih poslih, tožeča stranka pa ob že tako okrnjenem poslovanju ni želela dodatno obremenjevati družbe A. s plačilom zamudnih obresti in je zato pristopila k sklepanju aneksov, kar je bilo glede na takratne razmere odgovorno, profesionalno, skrbno in vzdržno. Na povezanost družb tudi ne kaže dejstvo, da A. še ni v celoti plačala kupnine po pogodbi, kot zatrjuje tožena stranka. Težave s plačilom kupnine so žal običajen del poslovnih odnosov, na katere se je mogoče odzvati na različne načine. V luči dobrih poslovnih odnosov se je tožeča stranka, kot že pojasnjeno, odločila za sklenitev aneksov k pogodbi, s katerimi je podaljšala rok za plačilo kupnine. Tožeča stranka pa tudi ni želela odstopiti od pogodbe, saj bi to pomenilo, da ravna v nasprotju z odredbo o odsvojitvi delnic C., za kar si je sicer aktivno prizadevala.

17. Sočasnost izpolnitve je pravna možnost in ne obligacija pogodbenih strank. Stranke so proste tudi pri izbiri sredstev in načinov zavarovanja obveznosti, pri čemer se stranke prilagajajo dejanskim zmožnostim in okoliščinam poslovanja. Tudi škoda, ki jo lahko pri tem utrpijo, ni nič neobičajnega pri gospodarskem poslovanju. Kot že rečeno, je tožeča stranka želela vzdržati v veljavi sklenjeni posel in je zato sklepala poslovne kompromise v obliki aneksov ter se usklajevala z družbo A. Da bi bil med njo in omenjeno družbo sklenjen kakršenkoli dogovor o fiduciarnem prenosu delnic C., tožeča stranka ponovno in izrecno zanika ter ponovno poudarja, da je bilo njeno glavno vodilo pri sklepanju pogodbe in aneksov doseči končno realizacijo pogodbe in odsvojiti delnice, kot ji je to naložila tožena stranka. Skupna ocena teh in vseh okoliščin primera je zato lahko le sklep, da tožeča stranka in družba A. nista delovali usklajeno in da A. ne more biti imetnica 11.000 delnic v imenu in za račun tožeče stranke.

18. Tožena stranka tožeči stranki ne verjame, pri tem pa svojega dvoma ne utemelji z dokazi. Tožeča stranka poudarja, da ni nikoli trdila, da poslovno ne sodeluje z družbo A. in da njenih navedb oziroma izjave v dopisu z dne 19. 6. 2020, ki jih citira, ni mogoče razumeti kot zanikanje vsakršnih stikov z omenjeno družbo in da ji zato ni mogoče očitati neverodostojnosti. Tožeča stranka ni nikoli imela namena prikrivati poslovnih stikov s A. in jih je tudi razkrila, ko je bila k temu pozvana. Nakazilo skupaj 1.408.100 EUR v času od 3. 1. 2019 do 17. 1. 2020 daje določeno sliko o obsegu poslovnega sodelovanja, nikakor pa ne dokazuje, da bi bila A. lastnik 11.000 delnic C. za tožečo stranko. Tega po prepričanju tožeče stranke tudi ne dokazujejo transakcije, ki so opisane v nadaljevanju. H. H. je poslala D. eno samo sporočilo, na katerem tožena stranka sedaj gradi obstoj povezave. Pri tem že iz same korespondence, ki je v prilogah k odredbi, izhaja, da H. H. ni nastopala kot predstavnica oziroma pooblaščenka družbe A. H. H. je bila prvič v stiku z družbo A. šele tik pred podpisom pogodbe, ko je pomagala pri pridobivanju podatkov, potrebnih za sklenitev pogodbe, v komunikacijo pa je bila vključena, ker za razliko od direktorice družbe A. govori slovensko, in jo je le-ta prosila, da ji kot domačinka pomaga. Pri čemer seveda, še posebej zaradi predhodnih negativnih izkušenj, ni mogla vedeti, da naj bi komunikacija potekala v angleškem jeziku in zato to dejstvo ne more dokazovati povezanosti med H. H. in družbo A. in še manj izkazovati trditev tožene stranke, da je imela omenjena družbe delnice v lasti za račun tožeče stranke. Poleg tega so razhajanja tudi v zneskih. Nakazanih naj bi bilo 739.980 EUR, čeprav je A. dolgovala tožeči stranki le 552.000 EUR. Vse navedeno je tudi potrdila H. H. na zaslišanju na naroku pri toženi stranki.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo v delu, ki se nanaša na odredbo, kot nedovoljeno zavrže, v ostalem pa kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

20. V odgovoru toženka najprej povzema potek postopkov in izdanih odredb in odločb, ki se nanašajo na zapovedano odsvojitev delnic tožnici, vključno s tistima odločbama, s katerima je bilo tožnici in družbi B. prepovedano uresničevanje vseh pravic iz delnic C. in ki sta že pravnomočni. Nadalje navaja, potem ko povzame izvedene transakcije, da so imele tožnica ter družbi B. in A. na dan izdaje izpodbijane odredbe skupno 52,02 % delež v kapitalu in glasovalnih pravicah D., kar bistveno presega prag kvalificiranega deleža (10 %), za imetništvo katerega je v skladu z določbami ZBan-2 in sedaj veljavnega ZBan-3 potrebno ustrezno dovoljenje, in ki ga tožnica nesporno ni pridobila. Tožnici in družbi B. je bila odsvojitev delnic naložena že z odredbo 2019, dodatno pa je bila ta obveznost naložena še družbi A. z izpodbijano odredbo.

21. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se tožeči stranki z odredbo in izpodbijano odločbo nalagajo nemogoče obveznosti, tožena stranka navaja, da je zavezancem prepuščeno, na kakšen način bodo odredbo izvršili, ključno pa je, da se skupni delež v kapitalu in glasovalnih pravicah vseh zavezancev zmanjša pod prag 10%. Neugodne subjektivne okoliščine, kot je nezmožnost sporazumevanja med zavezanci, pa ne morejo imeti za posledico nezakonitost odredbe in izpodbijane odločbe.

22. Nadalje tožena stranka oporeka tožbenemu predlogu, da sodišče v zadevi samo odloči, saj meni, da mora sodna oblast predvsem izvrševati funkcijo sodne kontrole nad delovanjem upravnega organa, tudi tožnice, ko izvaja nadzorno funkcijo, in ne odločati namesto njega.

23. Prva tako nasprotuje tožbenemu predlogu, da se odpravi odredba ter opozarja na šesti odstavek 388. člena ZBan-3, po katerem zoper odredbo tožba ni dopustna in je takšna tudi praksa naslovnega sodišča. Če bi jo sodišče vendarle dopustilo, pa je tožba v tem delu vsebinsko neutemeljena.

24. V zvezi z imetništvom delnic B. toženka vztraja, da je o obveznosti odsvojitve delnic tožnice in B. pravnomočno razsojeno in zato ponovno ugotavljanje povezav ni več niti potrebno niti dopustno. Nesporno je namreč, da družbi ob izdaji odredbe še nista izpolnili obveznosti iz odredbe 2019 in da torej obveznost, da to storita, v času odredbe in izpodbijane odločbe še vedno obstoji. Tožeča stranka zgolj na načelni ravni navaja primere, ko bi se stanje lahko spremenilo, ne navaja pa, da bi do spremembe dejansko prišlo. Vse to je toženka pojasnila že v odredbi, v odločbi pa se je opredelila do vseh ugovorov tožnice in sta torej tako odredba kot odločba obrazloženi ter se ju da preizkusiti. V zvezi s tem vprašanjem pa je toženka tudi pravilno uporabila materialno pravo.

25. Tudi do tožbenih trditev, ki se nanašajo na imetništvo delnic družbe A., se je toženka že opredelila v izpodbijani odločbi. Na podlagi vseh okoliščin, izpostavljenih v odredbi in dodatno v izpodbijani odločbi je morala zaključiti, da je tožnica prodala delnice omenjeni družbi z namenom, da se izogne izgubi pravic iz delnic, katerih neupravičeni imetnik je bila. Dejstvo, da je bila prodaja izvedena pred skupščino hranilnice, je le ena od okoliščin, ki narekuje narejeni zaključek, ki sicer temelji na več okoliščinah in ki jih je treba presojati skupaj. Navedba, da naj bi se pred skupščino zaradi napovedane dokapitalizacije povečal interes za nakup delnic in je tožeča stranka zato izkoristila priložnost za prodajo delnic, je po navedbah v odgovoru v nasprotju z izjavo zakonitih zastopnikov tožeče stranke in družbe A. in torej navedbe glede teh okoliščin niso verodostojne niti ne gre za „domišljijske“ zaključke. Sicer pa je tožena stranka svoj zaključek oprla na dejstva, ki jih ni ugotavljala z indici, temveč z različnimi neposrednimi dokazi, kot so prodajna pogodba in aneksi ter izpisi iz TRR, ter v odločbi tudi pojasnila, zakaj ne verjame trditvam tožeče stranke. Tožeča stranka ugotovljenim dejstvom niti ni nasprotovala, temveč se zgolj ne strinja s (pravnim) zaključkom, ki ga toženka (ponovno) argumentira v nadaljevanju.

26. Vztraja namreč pri oceni, da je posel prodaje delnic potekal na način, ki je neobičajen in neracionalen, in to ne glede na okoliščine, povezane s Covidom, in v zvezi s katerimi tožeča stranka ne navede ničesar konkretnega, kar bi vplivalo na poslabšanje finančnega položaja kupca. Trditev tožeče stranke o tem, da je ravnala zgolj skrbno, profesionalno in prijazno do poslovnega partnerja, zato toženka ne sprejema kot verodostojnih. Kot neverodostojne in s tem nerelevantne pa tožena stranka zavrača tudi navedbe tožnice, ki se nanašajo na zaprtje računa družbe A. pri D. dne 7. 10. 2020 ter vztraja, da je dogovor o sočasni izpolnitvi obveznosti in o zavarovanju terjatev v razmerjih med poslovnimi subjekti običajen ter da je odstop od tovrstnega ravnanja utemeljeno šteti kot indic, da je dejanski namen posla drugje, kot sicer sledi iz pogodbe. Poudarja še, da gre v konkretnem primeru za velik znesek, s plačilom katerega A. zamuja dlje časa, in da je tožeča stranka delnice (kljub temu) že v celoti prenesla nanjo. Kar ni nelogično, če je bistvo posla v tem, da tožeča stranka obide zahteve zakonodaje in ukrepe toženke ter A. postane imetnik delnic v svojem imenu in za račun tožnice. Tožena stranka izpostavlja še, da sta tožeča stranka in družba A. sicer v določeni meri razkrili njune povezave, vendar šele, ko jih je odkrila toženka sama, medtem ko jih je tožnica v prvotni izjavi zanikala in sedaj skuša svojo izjavo prikazati kot verodostojno. Poudarja, da je bilo njeno vprašanje tožeči stranki jasno postavljeno ter da bi ji moralo biti že z ozirom na odredbo 2019 znano, katere okoliščine toženka šteje za relevantne, oziroma kakšna izjava ter navedba katerih okoliščin s strani tožeče stranke se pričakuje.

27. Na obstoj povezave med družbama kaže po navedbah toženke tudi višina nakazil tožnice družbi A., kar odslikava pomemben obseg poslovnega sodelovanja in s tem obstoj povezave med družbama, ki jo je tožnica sprva zanikala. Iz zbranih podatkov tudi izhaja, da so sredstva na račun družbe A. za delno plačilo kupnine za delnice v večjem delu prišla od družbe, ki je del skupine E. in česar tožeča stranka ne izpodbija. Iz tega sledi, da je tožeča stranka preko omenjene družbe sama financirala nakup delnic C. Tožeča stranka tudi ne zanika prejema dela sredstev, namenjenih za plačilo kupnine, od dveh družb, ki sta povezani s tožečo stranko oziroma z družbo A. Predvsem pa po navedbah toženke iz navedenega očitno izhaja, da družba A. kupnine za delnice ni bila sposobna plačati, saj je bil večji del sredstev za delno plačilo nakazan preko družbe, ki je del skupine tožnice. Obenem pa na podlagi listin, ki jih je predložila tožnica, ni bilo mogoče ugotoviti, ali so zatrjevanja tožeče stranke, da gre pri nakazanih zneskih za plačilo storitev, resnična.

28. Toženka vztraja tudi pri svojih navedbah in ugotovitvah, ki se tičejo udeležbe H. H. pri obravnavanih poslih. Dejstvo je, da je H. H. direktorica štirih družb, ki so v lasti zakonitega zastopnika tožeče stranke, in da je pri D. poizvedovala za družbo A., kar po presoji toženke kaže na tesno povezanost tožeče stranke in družbe A. in kar potrjuje tudi izpovedba H. H. Nepoznavanje jezika ni bil razlog za njen angažma, saj je tudi sama naslovila vprašanje na D. v angleščini, zakonita zastopnica družbe A. pa je z njo oziroma prek nje komunicirala tudi v drugih primerih. H. H. je tudi posredovala pri nakazilu denarja (v znesku 739.980 EUR) na račun tožnice, vse navedene okoliščine pa po stališču toženke dokazujejo tesno povezavo med tožečo stranko in družbo A. ter s tem pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

29. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi nasprotuje razlogom, ki jih vsebuje odgovor na tožbo ter vztraja pri svojih navedbah in predlogih. Ponovno navaja in vztraja, da družbi B. in tožeča stranka nista povezani ter nasprotuje navedbam tožene stranke o tem, da je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odločeno. Prav tako vztraja pri svojih navedbah o tem, da tožeča stranka in družba A. nista povezani, oziroma da nista sklenili fiduciarnega posla in da družba A. ni pridobila delnic C. za račun tožeče stranke. Poleg tega zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka, ki naj bi jo storila tožena stranka pri ugotavljanju povezanosti omenjenih družb, in sicer s tem, da se odločba opira na dokaze (pogodbe in račune), ki ji niso bili predloženi v izjavo v postopku pred toženo stranko in je zanje izvedela šele v odločbi, kar pomeni, da ji je bila vzeta možnost dajanja navedb in pojasnil ter nasprotnih dokazov.

30. Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe. Vztraja tudi pri svojih dosedanjih navedbah, tako glede povezav med tožnico in družbo B. kot glede posla med tožnico in A. 31. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo listine, ki so v upravnih spisih ter v listini - izjavi zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče H. H., ki ju je tožeča stranka predložila na podlagi poziva sodišča in se nahajata v sodnem spisu. Predlog za ustno zaslišanje I. I. je tožeča stranka umaknila. Predlog za neposredno zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke in priče H. H. pa je sodišče na podlagi sedmega odstavka 236.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ob upoštevanju določb drugega odstavka 51. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot nepotreben za odločitev. Zaslišanji omenjenih sta bili namreč opravljeni že v upravnem postopku, iz njunih izjav, pridobljenih v sodnem postopku pa ni razvidno, da bi izpovedali drugače ali več od tega, kot že v postopku pred toženo stranko. Tožeča stranka pa v upravnem sporu tudi ni podala navedb o drugih dejstvih, ki bi kazala na to, da bi bilo treba dokaze z zaslišanjem omenjenih oseb presoditi drugače, kot jih je presodila tožena stranka.

K I. točki izreka

32. Tožba zoper odredbo o odsvojitvi delnic ni dopustna.

33. Po določbi šestega odstavka 388. člena ZBan-3 zoper odredbo, ki jo izda Banka Slovenije, ni posebnega sodnega varstva. Kljub temu tožeča stranka vlaga tožbo izrecno tudi zoper odredbo. Sodišče je zato moralo tožbo zoper odredbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki se v skladu 386. člena ZBan-3 uporablja v postopku sodnega varstva po tem zakonu, kot nedovoljeno zavreči. K II. točki izreka

34. Tožba zoper izpodbijano odločbo ni utemeljena.

35. V zadevi gre za ugotavljanje kvalificiranega deleža tožeče stranke iz naslova imetništva delnic D. in za odreditev odsvojitve le-teh, kolikor tožeča stranka dovoljeni delež v kapitalu in glasovalnih pravicah (tj. do 10%) presega. Pri tem je sporno preseganje dovoljenega imetništva delnic in s tem odrejena njihova odsvojitev v tistem delu, ki se nanaša oziroma ki vključuje delnice, katerih imetnici sta družbi B. in A. in ki naj bi po ugotovitvah toženke imeli delnice v svojem imenu in za račun tožnice.

36. Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža na podlagi glasovalnih pravic, za katerega bi morala tožeča stranka v skladu s 60. členom ZBan-2 še pred njegovo pridobitvijo pridobiti dovoljenje, pa ga nesporno ni pridobila, se namreč v skladu z 8. točko drugega odstavka 62. člena ZBan-2 upoštevajo tudi glasovalne pravice, vsebovane v delnicah, katerih imetnik je tretja oseba v svojem imenu in za račun morebitnega kvalificiranega imetnika. Pri tem v zadevi že spet ni sporno imetništvo delnic C. ter delež v kapitalu in glasovalnih pravicah, ki sta ga pridobili omenjeni družbi (B. in A.). Sporno je njuno imetništvo delnic za račun tožeče stranke in s tem fiduciaren odnos omenjenih družb v razmerju do tožeče stranke.

37. V tem, spornem pogledu pa sodišče po pregledu listin, ki so v upravnih in v sodnem spisu ter potem, ko je slišalo stranki, sodi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijane odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

38. Ugotoviti je tudi, da so razlogi tožbe v pretežni meri enaki kot tisti, ki jih vsebuje ugovor zoper odredbo in da je nanje pravilno odgovorila že tožena stranka. Zato sodišče tudi v tem pogledu sledi obrazložitvi, ki jo vsebuje izpodbijana odločba in ki je bila povzeta že v predhodnih točkah obrazložitve te sodbe.

39. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

40. Tožeči stranki je bila v postopku nadzora izdana odredba o odsvojitvi delnic z oznako C. Zoper odredbo je ugovarjala in o ugovoru je bilo odločeno z izpodbijano odločbo. Kar pomeni, da ima kot stranka v postopku nedvomno pravni interes za tožbo zoper odločbo in temu tudi nihče ne ugovarja.

41. Spora nadalje ni o tem, da je odredba 2019 o odsvojitvi delnic C., izdana tožeči stranki in šestim drugim subjektom, med katerimi je tudi družba B., pravnomočna. Zato ima tožena stranka prav, ko navaja, da so ugovori tožeče stranke o pravilnosti in zakonitosti te odločitve, ki jo toženka zgolj povzame v izreku odredbe, nerelevantni. Naslovno sodišče je namreč v sodbi I U 1447/2019-11 z dne 28. 1. 2020 pritrdilo ugotovitvi toženke, da ima družba B. delnice v svojem imenu in za račun tožeče stranke ter da jih je, skupaj s tožečo stranko, dolžna odsvojiti. O tem, da bi se to stanje ob izdaji tokratne odredbe kakorkoli spremenilo, pa ni bilo ne ob njeni izdaji niti kasneje nobenih podatkov. Spremembe dejanskih podatkov se tudi ne zatrjujejo v tožbi. Ugovori so zgolj pavšalni oziroma načelne narave in kot takšni ne vzbudijo dvoma v ugotovitve tožene stranke. Vse navedeno pa je pojasnjeno tudi že v odredbi in v izpodbijani odločbi, zato tudi ni podana kršitev pravil postopka, ki se zatrjuje v tožbi.

42. Glede delnic družbe A. in njihove zahtevane odsvojitve pa tožena stranka pravilno ugotovi, da ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama niso sporne. Tako ni spora o tem, da v pogodbi o prodaji delnic ni bila določena sočasnost izpolnitve, da ni bilo dogovorjeno zavarovanje pa tudi, da so bili sklenjeni številni aneksi, s katerimi je tožeča stranka družbi A. večkrat podaljšala rok za plačilo kupnine. Dalje, da je bila prodaja delnic opravljena neposredno pred skupščino D., spora pa tudi ni o tem, da sta družbi že pred tem poslovno sodelovali, da so sredstva, in sicer za zgolj delno plačilo kupnine (v skupni višini 273.000,00 EUR), prišla od družb, ki so del skupine E., ter da je H. H., direktorica štirih družb, ki so v lasti lastnika in zakonitega zastopnika tožeče stranke, vstopila v komunikacijo med D. in družbo A. Sporno je dejansko (in pravno) vrednotenje navedenih okoliščin ter dejanski (in pravni) zaključek, ki ga je naredila tožena stranka na navedeni dejanski podlagi.

43. V tem pogledu pa se sodišče pridružuje presoji, ki jo je opravila tožena stranka. Pritrditi je sicer navedbam tožbe, da je glede na stopnjo imetništva delnic (52,02%) in njihovo, do deleža 10%, zapovedano odsvojitev (z odredbo 19) ter izrečeno prepoved izvrševanja pravic iz delnic, tožeča stranka delnice morala odsvojiti in da je torej njen (primarni) interes za sklenitev obravnavane prodajne pogodbe izkazan. Res je tudi, da zgolj dejstvo odsvojitve delnic pred skupščino še ne izkazuje nujno zatrjevane povezave med prodajalcem in kupcem. Udeležba na skupščini je namreč nedvomno v interesu tistega, ki delnice družbe kupuje, vendar pa obenem ni mogoče zanemariti dejstva, da tožeča stranka zaradi izdane odločbe o prepovedi uresničevanja vseh pravic iz delnic C. ni imela več glasovalnih pravic in da je s tem tudi njen interes za udeležbo izkazan. Nima pa prav tožnica, ko (na naroku) zatrdi, da je edini indic, na katerem temelji odločitev, zgolj delno plačilo kupnine in dejstvo, da med strankama zaradi tega ni prišlo do spora niti do zavarovanja. Podane so namreč še številne druge, že navedene okoliščine, ki tudi v tem primeru, enako kot se to ugotavlja za več primerov prodaj v odredbi 19, kažejo na to, da gre med tožečo stranko in družbo A. za fiduciaren odnos in da je omenjena družba imetnik delnic dejansko za tožečo stranko. Dejstvo je namreč, da je vrednost posla visoka (825 000,00 EUR) in da kljub temu ni sočasnosti izpolnitve, ni dogovorjenega zavarovanja in se ne obračunavajo zamudne obresti. Namesto tega se sklepajo številni (skupno 8) dodatki k pogodbi, s katerimi se odlaga plačilo kupnine in zaradi katerih se ne obračunajo in terjajo sicer dogovorjene zamudne obresti. Nasprotno pa se prenos delnic na kupca izvrši takoj, že ob sklenitvi pogodbe, kar kaže na poseben odnos in kar je drugače kot v štirih primerih pogodb o odsvojitvi delnic, ki se nahajajo v spisih in ki niso (bile) realizirane prav zato, ker še ni (bila) plačana kupnina. Kot se navaja v tožbi in pred tem že v ugovoru zoper odredbo, so kompromisi pri sklepanju in izvrševanju pogodb med strankama vsekakor možni. Tudi sočasnost izpolnitve je pravna možnost in ni obvezna. Vendar pa obenem, kot pravilno opozori toženka v odgovoru na tožbo, ni mogoče mimo dejstva, da je cilj gospodarskih družb pri sklepanju poslov dobiček, ki narekuje določeno racionalnost, te pa v konkretnem primeru ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni zaslediti. Dejstvo je namreč, da je tožeča stranka do izdaje odredbe prejela le tri delna plačila v skupni višini 273.000,00 EUR, kar pomeni 33,09 % celotne kupnine, pri čemer so bila omenjena delna plačila opravljena neposredno za tem, ko je družba A. prejela plačila od družb, ki so del skupine E. in katerih lastnik je G. G., zakoniti zastopnik tožeče stranke. H. H., direktorica štirih družb iz skupine E., pa je bila tista, ki je kupcu delnic pomagala pri stikih s D., kar vse še dodatno kaže na povezanost in poseben odnos med prodajalcem in kupcem delnic, ki omogoča dogovore, ki niso vidni navzven, oziroma ki zasledujejo drugačne - nedovoljene cilje.

44. Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da ni nikoli zanikala poslovnih stikov z družbo A. Iz listin, ki so v spisih, namreč izrecno zanikanje poslovnega sodelovanja ne sledi, zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožnica v tem pogledu spreminja svoje navedbe in jih iz tega razloga šteje za neverodostojne. Obenem pa ni mogoče slediti temu, kar je izjavil v postopku pred sodiščem lastnik tožeče stranke in že omenjenih družb G. G., t.j. da z družbo A. nima poslovnih odnosov, saj v nadaljevanju sam pove, da so se z omenjeno družbo v preteklosti sklepali posamezni posli in da ve, kako (slabo) družba A. posluje. O tem, da so v preteklosti (v letih 2017 in 2018) poslovali s to družbo in da so z direktorico kot samostojno podjetnico poslovali že prej, izhaja tudi iz njegove izpovedbe, ki se ujema z izjavo I. I., in ki se (obe) nahajata v upravnih spisih. Povedal pa je tudi, da posli temeljijo na zaupanju, kar potrjuje zgoraj navedeni zaključek o tem, da so z omenjeno družbo možni dogovori, ki jih besedilo sklenjene pogodbe ne vsebuje. Presoja vseh navedenih okoliščin skupaj pa po presoji sodišča daje zadosti podlage za sklep, ki ga je naredila tožena stranka in po katerem ima družba A. kot tretja oseba delnice D. v svojem imenu in za račun tožeče stranke.

45. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka

46. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.