10. 10. 2022

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Saša Vambergerja, Maribor, ki ga zastopa Tanja Kompara, odvetnica v Mariboru, na seji 10. oktobra 2022

odločil:

1.Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 10935/2021 z dne 2. 9. 2022 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ks 10935/2021 z dne 19. 8. 2022 se v delu, ki se nanaša na pritožnika Saša Vambergerja, razveljavita.

2.Zadeva se v razveljavljenem delu vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje, pri čemer mora sodišče o zadevi odločiti najkasneje v 24 urah po vročitvi te odločbe.

3.Do vročitve odločitve sodišča iz prejšnje točke izreka pritožnik ostane v priporu.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je obtožen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20 – KZ-1), saj naj bi skupaj z dvema soobdolžencema tajnemu delavcu policije prodal 3 kg kokaina za znesek 105.000,00 EUR. Z ustavno pritožbo izpodbija sklep, s katerim je izvenobravnavni senat na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP) ugotovil, da so še vedno podani razlogi za pripor. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče mora o tem, ali so še podani pogoji za pripor, znova presojati do 19. 10. 2022.

2.Izvenobravnavni senat se glede razumnega trajanja pripora ni izrecno opredelil, navedel pa je, da je sodišče opravilo predobravnavne naroke, da je 2. 2. 2022 predsednica senata izdala sklep, s katerim je odločila o predlogih za izločitev dokazov, ki je postal pravnomočen z odločitvijo Višjega sodišča 2. 6. 2022, in da je bil za 21. 7. 2022 določen prvi narok za glavno obravnavo, ki pa je bil zaradi odsotnosti enega od zagovornikov nato preložen na 22. 8. 2022. Izvenobravnavni senat je tudi presodil, da je pripor sicer globok poseg v prostost, vendar pa je zlasti na težo storjenega kaznivega dejanja, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, še vedno sorazmeren z nevarnostjo, ki jo pritožnik pomeni za varnost ljudi oziroma njihovo zdravje, če bi bil na prostosti. Glede na navedeno naj bi bil pripor še vedno sorazmeren poseg v osebno svobodo pritožnika in naj ga ne bi bilo mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom, tudi hišnim priporom ne, saj pritožnik ne uživa zaupanja, potrebnega za take ukrepe. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, pri čemer je v celoti pritrdilo presoji izvenobravnavnega senata. Dodalo je, da so očitki o tem, da sojenje ne poteka kontinuirano in da pripor traja že nerazumno dolgo, neutemeljeni, saj da je sodišče prve stopnje odločalo o številnih predlogih za izločitev dokazov, pri čemer pa narokov za glavno obravnavo niti ni moglo razpisati, dokler ni Višje sodišče odločilo o pritožbah zoper sklep o izločitvi dokazov.

3.Pritožnik na načelni ravni zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena ter 19., 20., 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave, po vsebini pa utemeljuje zlasti kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Zatrjuje, da je zaradi ponovitvene nevarnosti v priporu že od 5. 5. 2021, obtožnica je bila vložena 31. 8. 2021, do dneva vložitve ustavne pritožbe 20. 9. 2022 pa naj sodišče ne bi opravilo niti prvega naroka za glavno obravnavo. Med drugim zatrjuje, da naj sodišče ne bi odgovorilo na njegove očitke o nerazumnem in nedopustno dolgem trajanju pripora, temveč naj bi se zlasti Višje sodišče omejilo le na ravnanje sodišča prve stopnje po 2. 2. 2022, ne bi pa naj upoštevalo celotnega poteka postopka in trajanja pripora od 5. 5. 2021. Pritožnik se sklicuje na merila, izoblikovana v ustavnosodni presoji, po katerih se presoja razumnost trajanja pripora, in trdi, da jih sodišča niso upoštevala. Navaja, da ni sam z ničimer prispeval k dolgemu trajanju postopka, zaradi odvzema svobode pa naj bi trpel hujše in nepopravljive posledice na svojem zdravju.

4.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1332/22 z dne 6. 10. 2022 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Mariboru ter Okrožno sodišče v Mariboru.

5.V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 10935/2021.

B.

6.Pritožnik poleg drugih kršitev pravic, navedenih v 3. točki obrazložitve te odločbe, zatrjuje, da se sodišči nista opredelili do njegovih navedb o nerazumnem trajanju pripora. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. V obrazložitvi morajo biti določno navedeni razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev.[1] Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.[2]

7.Zahteva po obrazloženi sodni odločbi pa je še večjega pomena v primerih, kjer gre za odločanje o posegu v eno izmed najbolj pomembnih človekovih pravic, to je v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. V primeru, ko priprta oseba navaja, da traja pripor že nerazumno dolgo, mora sodišče na takšne navedbe odgovoriti in presoditi ne le, ali še obstajajo razlogi in neogibna potrebnost za poseg v osebno svobodo, ampak tudi, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Pravico osebe, da ji bo zagotovljeno sojenje v razumnem roku, kadar je zoper njo odrejen pripor, ali pa ji bo omogočeno, da se obtožb brani s prostosti, zagotavlja prvi odstavek 23. člena Ustave, po katerem ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena posamezniku ne glede na to, ali je v priporu ali na prostosti. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 (OdlUS V, 190) presodilo, da merila za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, ne morejo biti enaka v primerih, ko je obdolženec v priporu, in v primerih, ko se lahko brani s prostosti. Merila razumnega časa v primeru pripora morajo biti strožja prav zaradi tega, ker gre za istočasni poseg v človekovo svobodo še pred pravnomočnostjo sodbe, torej v času, ko za osebo velja tudi domneva nedolžnosti, določena v 27. členu Ustave. Če bi se trajanje pripora preveč približalo kazni, ki obdolžencu grozi v konkretnem primeru, ne bi bilo kršeno le načelo sorazmernosti, temveč bi bila ogrožena tudi domneva nedolžnosti.

8.Pravico do sojenja v razumnem roku vsakomur, ki mu je odvzeta prostost, zagotavlja tudi tretji odstavek 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Iz navedene določbe izhaja, da je treba po poteku določenega časa, četudi je še vedno podan utemeljen sum ter priporni razlog begosumnosti ali ponovitvene nevarnosti, pripornika izpustiti, če mu ni mogoče zagotoviti sojenja v razumnem času. Merila, na podlagi katerih se presoja razumnost trajanja pripora, je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) povzelo že v sodbi v zadevi Neumeister proti Avstriji z dne 27. 6. 1968, nanje pa se je v svojih odločbah že večkrat sklicevalo tudi Ustavno sodišče. To so (1) dolžina pripora; (2) primerjava med dolžino pripora in naravo kaznivega dejanja; (3) posledice pripora za ustavnega pritožnika; (4) prispevek ustavnega pritožnika k trajanju pripora; (5) zapletenost primera; ter (6) ravnanje tožilstva in sodne veje oblasti. Če se ob upoštevanju navedenih meril in dejanskih okoliščin konkretnega primera ugotovi, da je razumen čas trajanja pripora prekoračen, je treba pripornika izpustiti na prostost, četudi so še vedno podani priporni razlogi.

9.V obravnavani zadevi je bil pritožnik v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega sklepa v priporu že več kot leto dni in tri mesece, glavna obravnava pa se še sploh ni začela. Iz spisa izhaja, da je Višje sodišče v Mariboru za odločanje o pritožbah zoper sklep o izločitvi dokazov potrebovalo kar štiri mesece, prvi narok za glavno obravnavo pa je bil izveden šele 21. 9. 2022. V teh okoliščinah bi moralo že sodišče prve stopnje, ki je v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZKP odločalo, ali so razlogi za pripor še podani, po uradni dolžnosti presojati ne le, ali sta še podana utemeljen sum in neogibna potrebnost pripora za varnost ljudi, temveč tudi, ali je glede na potek konkretnega postopka trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Pritožnik je večkrat med postopkom, zlasti pa v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ks 10935/2021 z dne 19. 8. 2022 uveljavljal, da pripor zoper njega traja nerazumno dolgo, pri čemer se je skliceval tudi na merila, izoblikovana tako v ustavnosodni presoji kot tudi praksi ESČP. Kljub temu pa nobeno od sodišč presoje razumnega trajanja pripora ni opravilo tako, da bi po vseh kriterijih iz 8. točke obrazložitve te odločbe utemeljilo, zakaj je odvzem prostosti v navedenem trajanju še zmeraj v okviru razumnega časa. Sodišči sta namreč zmotno šteli, da pravnomočna obtožnica za sicer hudo kaznivo dejanje, ponovitvena nevarnost in neučinkovitost milejših ukrepov zadoščajo za utemeljitev nadaljnjega trajanja pripora.

10.Ustavno sodišče je že večkrat odločilo o enakem ustavnopravnem vprašanju, kot ga odpira obravnavani primer. Tako je nazadnje v odločbah št. Up-336/13 in št. Up-45/16 zaradi kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave ustavnima pritožbama ugodilo, izpodbijana sklepa razveljavilo ter zadevi vrnilo v novo odločanje. V odločbi št. Up-369/16 pa je senat Ustavnega sodišča ugotovil, da je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave, saj je veljavnost izpodbijanih sklepov že potekla. V vseh navedenih primerih sodišča na očitke o nerazumnem trajanju pripora niso odgovorila v skladu z zahtevami iz 22. člena Ustave.

11.Enako kot v navedenih odločbah Ustavnega sodišča je bila tudi v obravnavani zadevi pritožniku kršena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, o čemer je na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS odločil senat Ustavnega sodišča. Iz obrazložitev izpodbijanih sklepov namreč ni razvidno, da bi sodišči preverili in obrazložili, ali je – glede na vse okoliščine zadeve (primeroma navedene v 9. točki obrazložitve te odločbe) in ustaljena ustavnosodna merila – pripor omejen na najkrajši čas, potreben za izvedbo kazenskega postopka. Ker sodišči te presoje nista opravili in je utemeljili, Ustavno sodišče ni moglo presoditi utemeljenosti zatrjevanih kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 23. člena v zvezi s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

12.Zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa Okrožnega in Višjega sodišča v Mariboru v delu, ki se nanaša na pritožnika, razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje (1. točka izreka). Pri ponovnem odločanju se bosta morali sodišči obrazloženo opredeliti do navedb pritožnika in še posebno skrbno preveriti zatrjevano predolgo trajanje pripora.

13.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijana sklepa razveljavil zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev ni presojal.

14.Z razveljavitvijo izpodbijanih sklepov je odpadla pravna podlaga za pripor pritožnika. O obstoju ustavno dopustnih razlogov za poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode bo moralo v kratkem času odločiti pristojno prvostopenjsko sodišče. Ustavno sodišče je tako odločilo na podlagi drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ob smiselni uporabi drugega odstavka 20. člena Ustave, po katerem mora biti priprtemu najkasneje v 24 urah vročena pisna, obrazložena odločba (2. točka izreka). Dokler pritožniku ni vročena ustrezna sodna odločba, izdana na tej podlagi, pritožnik ostaja v priporu na podlagi odločitve Ustavnega sodišča (3. točka izreka).

C.

15.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana dr. Rajko Knez in Marko Šorli. Odločbo je sprejel soglasno.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Predsednik senata

[1]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10), 9. točka obrazložitve, in številne druge na to temo.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-399/05 z dne 15. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 55/08, in OdlUS XVII, 32), 6. točka obrazložitve.

[3]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-336/13 z dne 16. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), 6. točka obrazložitve, št. Up-45/16 z dne 17. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 25/16), 4. točka obrazložitve, in št. Up-369/16 z dne 13. 7. 2016, 7. točka obrazložitve.

[4]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-123/95 z dne 6. 10. 1995 (OdlUS IV, 135), 39. točka obrazložitve.

[5]Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-23/00 z dne 28. 1. 2003.

[6]V tej sodbi je ESČP ugotovilo kršitev tretjega odstavka 5. člena EKČP.

[7]Npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-336/13, št. Up-45/16 in št. Up-369/16.

[8]Vrhovno sodišče je že v sklepu št. II Kr 10935/2021 z dne 6. 8. 2021, torej še v fazi preiskave, opozorilo, da pripora ni mogoče podaljševati zgolj zaradi nezmožnosti zagotoviti navzočnost dveh obdolženih, ki se branita s prostosti.

[9]Prim. 7. in 8. točko obrazložitve te odločbe.