Jedro

Nesporna so tista dejstva, ki jih obe stranki priznavata - teh tudi ni treba dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP). Zaključki sodišča prve stopnje, "da je tožena stranka nesporno samovoljno izvedla prisilno deložacijo", da je škoda "nesporno nastala" in druge navedbe o "nesporno" ugotovljenih dejstvih, glede katerih je bil dejansko med strankama spor in so si bile navedbe strank o njih diametralno nasprotne, so torej napačni. Kljub temu pa temu napačnemu izrazoslovju ni mogoče pripisati "protispisnosti". Sodba prve stopnje namreč izraz "nesporno dejstvo" dosledno uporablja v drugem pomenu, namreč "s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejstvo". Čeprav izraza nista identična, sodba zaradi takšnega napačnega izražanja ni nerazumljiva, pa tudi razlogi niso sami s sabo ali z izrekom v nasprotju, saj je izraz dosledno uporabljen v prikazanem pomenu in glede na to, da sodba o takih "nespornih" dejstvih vsebuje razloge in dokazno oceno glede njihovega (ne)obstoja, je v zvezi s tem pritožben očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen.

Z vmesno sodbo sodišče odloči o podlagi tožbenega zahtevka in v postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe obravnava le še višino tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Če sodišče izda vmesno sodbo v odškodninskem sporu, mora ob obravnavanju podlage zahtevka ugotoviti vse elemente civilnega delikta, pri čemer mora obstoj škode ugotoviti z veliko stopnjo verjetnosti, z obsegom škode pa se sicer ne ukvarja; to je predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe. Ostali elementi civilnega delikta pa sodijo v podlago zahtevka. Učinek vmesne sodbe se sicer izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana in preko meja konkretnega postopka učinkov pravnomočnosti vmesne sodbe ni mogoče raztezati. Kljub takemu učinku (le v tekoči pravdi) pa pravnomočna vmesna sodba pomeni prekluzijo ugovorov v zvezi s podlago zahtevka, torej ima prekluziven učinek glede podlage v mejah, ki ga določa konkreten v pravdi uveljavljen tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP).

Vzročna zveza pomeni, da je določen škodni dogodek (nedopustno škodno ravnanje) pripeljal do določene škode. Kadar je škoda posledica delovanja več vzrokov, ki delujejo istočasno ali si sledijo v določenem časovnem zaporedju, je treba ugotoviti morebiten vpliv medsebojnega učinkovanja teh vzrokov oziroma do kod sega vzročna zveza med škodnim dejanjem (ravnanjem) in škodo. Tožena stranka je trdila, da je tožnika po opravljeni deložaciji nemudoma na prevzem osnovnih sredstev, inventarja, zalog in ostalih stvari. Tožnika se na prevzem stvari nista odzvala oziroma sta ga neupravičeno odklanjala skoraj dve leti, zaradi česar sta sama odgovorna za nastalo škodo.

Sodba prve stopnje se do navedenih trditev ni opredelila, kar ji pritožba utemeljeno očita. Razlogi sodbe prve stopnje so pomanjkljivi, ker ne obravnavajo trditev tožene stranke o tem, da so k nastanku škode (v končnem obsegu - npr. k uničenju zalog hrane in pijače) prispevali tudi drugi, kasnejši dejavniki, konkretno sama oškodovanca z neutemeljeno zavrnitvijo prevzema stvari. Ker pa se tožbeni zahtevek tiče povrnitve škode, ki je nastala na osnovnih sredstvih in zaradi uničenih zalog, bi v primeru potrditve izpodbijane sodbe o podlagi imela vmesna sodba prekluzivni učinek v mejah celotnega uveljavljenega zahtevka. Zato bi bilo treba že v tej fazi postopka, torej v fazi odločanja o podlagi odškodninskega zahtevka, z vidika vzročne zveze obravnavati tudi nadaljnje ravnanje samih oškodovancev. Ker pa sodba prve stopnje nima razlogov o tem nadaljnjem ravnanju tožnikov, ki je lahko kot samostojen dejavnik poseglo v vzročno zvezo med škodnim dogodkom (prisilno deložacijo) in škodo in bistveno vplivalo na to, da je škoda večja, je moralo pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo, ki je nastala na opremi in stvareh zaradi izvedene prisilne deložacije dne

20.4.1995. Odločitev o višini odškodnine in pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi sodbe so enostranski in zavajajoči, pri čemer sodišče v obrazložitvi ne navede smisla celotnega dokaza (izpovedi prič, zlasti tistih, ki jih je predlagala tožena stranka), pač pa izven konteksta navede posamezen del izpovedi (tisti, ki je toženi stranki v škodo), prezre pa celotno vsebino izpovedi, ki kaže na drugačen zaključek. Tak fragment izpovedi tudi ne primerja z drugimi dokazi, saj bi sicer sodišče prišlo do drugačnega zaključka. Sodišče ugotavlja kot nesporno, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Ta ugotovitev je protispisna, ker med strankama odškodninska odgovornost ni nesporna, ampak ravno nasprotno, tožena stranka je prepričana, da ni odškodninsko odgovorna. Enako velja za ugotovitev, da je škoda nesporno nastala ter ugotovitev glede določenih drugih dejstev.

Sodišče je enostransko pri zaključku o nedopustnosti ravnanja. Tožena stranka je opozorila na okoliščine, zaradi katerih je bila prisiljena v deložacijo. Tožnika sta namreč dve leti pred tem neupravičeno zavlačevala z izpraznitvijo poslovnih prostorov. Tožnika nista bila več primerna najemnika, nivo postrežbe gostov je bil zelo nizek in tožena stranka je bila deležna številnih pritožb in kritik na račun gostinske ponudbe. Turistična sezona je bila pred vrati in tožena stranka se je bila prisiljena odločiti, kako naprej. Brez restavracije ni mogla poslovati, s tožnikoma pa se ni dalo. Tožena stranka je še pred deložacijo izposlovala sklep in sodbo, s katerima je bila tožnikoma odpovedana najemna pogodba in na podlagi katerih sta bila dolžna v roku 1 leta, šteto od 14.2.1994, izprazniti vse prostore tožene stranke ter ji jih izročiti. Tožnika sta sodno odločbo ignorirala, zato je tožena stranka dne 17.3.1995 vložila predlog za izvršbo, dne 6.4.1995 pa je bil izdan sklep o izvršbi.

Tožnika sta bila tista, ki sta ravnala nedopustno, protipravno, v nasprotju s sodnimi odločbami in v škodo tožene stranke. Tožena stranka je bila zaradi časovne stiske in zaradi preprečitve nenadomestljive škode ob ignoranci tožnikov prisiljena v njihovo deložacijo. Sodišče v zvezi s protipravnim in samovoljnim ravnanjem tožnikov ne pove ničesar. V tem delu je sodba brez razlogov in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je tožnika telegramsko seznanila s stanjem in ju pozvala na prevzem robe, na kar tožnika nista reagirala. Na najmanj 13 priporočenih dopisov za prevzem robe nista reagirala oziroma sta postavljala nemogoče pogoje. Robo sta prevzela na podlagi zapisnikov šele 7.3. in

13.3.1997. Lahko bi jo prevzela takoj naslednji dan, zato gre eventualno poslabšanje v njuno škodo in ne v škodo tožene stranke.

Tožena stranka je robo skladiščila kot dober gospodar in jo obvarovala pred poslabšanjem. Uskladiščila jo je v suh, zračen, zaprt skladiščni prostor, primeren za shranjevanje tovrstne robe. Ker je bilo vmes nekaj živil z omejenim trajanjem, je ta živila izločila in ker jih tožnika nista bila pripravljena prevzeti, jih je prodala po najvišjih tržnih cenah ter izkupiček nakazala tožnikoma, ki pa sta prevzem denarja zavračala. Vse to je tožena stranka natančno navedla v kronologiji dogodkov, ki jo je sestavila upravnica kampa, in ji priložila dokaze. O tem sodišče nič ne reče. Trditev, da je bila deložacija opravljena na nestrokoven način in da naj bi tožena stranka pri tem ravnala malomarno, nima osnove v predloženem dokaznem gradivu. Tožena stranka je angažirala strokovnjake (vodovodnega inštalaterja in elektroinštalaterja), sodnega izvedenca, specializirano podjetje za selitve, posebno komisijo za deložacijo, shranjevala robo v primernem skladiščnem prostoru, jo redno kontrolirala, izločala in podala živilske artikle pred potekom trajanja ter izkupiček vedno nakazala tožeči stranki. Vse to kaže, da se je tožena stranka dobro pripravila na selitev ter jo izvršila z največjo skrbnostjo. Iz računa podjetja za selitve je razvidno, da je bilo delo opravljeno v glavnem podnevi, z najeto delovno silo ter primernim prevozom. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in škodo ni podana. Sodba tudi nima razlogov v zvezi z motenjsko pravdo, v kateri sta tožnika popolnoma propadla, tudi z zahtevkom na vrnitev opreme in drugih stvari po popisu predmetov izvedenca B.D.. Ravnanje tožene stranke torej ni bilo protipravno, tožena stranka pa je tožeči vse predmete tudi vrnila. Pritožba nadalje opozarja na cenitveno poročilo izvedenca B., za katerega je tožena stranka točno navedla, zakaj ga odklanja, kar v nadaljevanju ponovno pojasnjuje. Na prostem ob recepciji je bila locirana le prikolica, kar je primeren prostor, saj tudi drugi imetniki počitniških prikolic svoje prikolice prezimujejo na tak način. Če je do škode prišlo, je to zaradi ravnanja tožnikov, ker je nista odpeljala. Nadalje pritožba pojasnjuje še svoje stališče v zvezi z lupilcem krompirja, šankomatom, plinskim žarom in vitrino za sladice. Tožeča stranka od tožene povsem nekritično zahteva plačilo za predmete iz izvedenskega mnenja. Vse te predmete je prevzela. Zahtevek je zato neutemeljen, tožba pa nesklepčna. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

V zvezi s grajo sodbe prve stopnje, češ da protispisno kot nesporna ugotavlja dejstva, ki so bila med strankama sporna, naj bo najprej pojasnjeno, da je graja takšnega izrazoslovja sodišča prve stopnje utemeljena. Nesporna so namreč tista dejstva, ki jih obe stranki priznavata - teh tudi ni treba dokazovati (1. odstavek 214. člena ZPP). Zaključki sodišča prve stopnje, "da je tožena stranka nesporno samovoljno izvedla prisilno deložacijo", da je škoda "nesporno nastala" in druge navedbe o "nesporno" ugotovljenih dejstvih, glede katerih je bil dejansko med strankama spor in so si bile navedbe strank o njih diametralno nasprotne, so torej napačni. Kljub temu pa temu napačnemu izrazoslovju ni mogoče pripisati "protispisnosti" (očitno pritožba meri na to, da naj bi bila s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bilo odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisniki). Sodba prve stopnje namreč izraz "nesporno dejstvo" dosledno uporablja v drugem pomenu, namreč "s strani sodišča prve stopnje s stopnjo prepričljivosti (torej za meritorno odločanje potrebno stopnjo materialne resnice) ugotovljeno dejstvo". Čeprav izraza nista identična, sodba zaradi takšnega napačnega izražanja ni nerazumljiva, pa tudi razlogi niso sami s sabo ali z izrekom v nasprotju, saj je izraz dosledno uporabljen v prikazanem pomenu in glede na to, da sodba o takih "nespornih" dejstvih vsebuje razloge in dokazno oceno glede njihovega (ne)obstoja, je v zvezi s tem pritožben očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen.

Z vmesno sodbo sodišče odloči o podlagi tožbenega zahtevka in v postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe obravnava le še višino tožbenega zahtevka (315. člen ZPP). Če sodišče izda vmesno sodbo v odškodninskem sporu - kot je to v tem primeru - mora ob obravnavanju podlage zahtevka ugotoviti vse elemente civilnega delikta, pri čemer mora obstoj škode ugotoviti z veliko stopnjo verjetnosti, z obsegom škode pa se sicer ne ukvarja; to je predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku po pravnomočnosti vmesne sodbe. Ostali elementi civilnega delikta pa sodijo v podlago zahtevka. Učinek vmesne sodbe se sicer izčrpa v pravdi, v kateri je bila izdana in preko meja konkretnega postopka učinkov pravnomočnosti vmesne sodbe ni mogoče raztezati.

Kljub takemu učinku (le v tekoči pravdi) pa pravnomočna vmesna sodba pomeni prekluzijo ugovorov v zvezi s podlago zahtevka, torej ima prekluziven učinek glede podlage v mejah, ki ga določa konkreten v pravdi uveljavljen tožbeni zahtevek (1. odstavek 2. člena ZPP).

Navedene posebnosti vmesne je pritožbeno sodišče uvodoma poudarilo, ker so bile glede na pritožbo tožene stranke izhodišče presoje sodbe prve stopnje na pritožbeni stopnji. Glede na sistematiko in preglednost sodbe prve stopnje pritožbeno sodišče v nadaljnji obrazložitvi sledi sistematiki sodbe prve stopnje glede obstoja posameznih elementov odškodninskega delikta: Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodbe prve stopnje, da deložacija, ki jo je opravila tožena stranka, predstavlja nedopustno škodno ravnanje. Tožena stranka namreč neutemeljeno podaja tako ugovor dovoljene samopomoči kot tudi ugovor stiske (v obeh primerih gre za izključitev protipravnosti ravnanja), ki ju ponavlja še tudi v pritožbi. Po 2. odstavku 162. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki ga je glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika še treba uporabiti za odločitev v tej zadevi) je z dovoljeno pomočjo mišljena pravica vsakogar, da odvrne kršitev pravice, ko grozi neposredna nevarnost, če je takšna zaščita nujna in če način odvračanja kršitve ustreza okoliščinam, v katerih nastaja nevarnost. Gre za splet naštetih okoliščin, ki mora biti podan, da je dejanje mogoče obravnavati kot dovoljeno samopomoč, saj sicer nihče ne sme svoje pravice (čeprav ni dvoma o njenem obstoju in je lahko tudi prizadeta oziroma ji grozi kršitev) uveljavljati sam. Samopomoč je obrambno dejanje, ravnanje tožene stranke - prisilna izselitev tožnikov iz poslovnih prostorov, za kar je sicer imela izvršilni naslov, pa predstavlja samovoljno in nasilno uveljavljanje te pravice proti tožnikoma. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, sodnih odločb ni mogoče izvrševati samovoljno, temveč le v za to predvidenem postopku izvršbe, v katerem ima nasprotna stranka (dolžnik) tudi na voljo vsa pravna sredstva, ki ji jih zakon nudi. Zgolj izrabo te zakonske možnosti (očitno je zaradi tega sklep o izvršbi, ki je bil sicer izdan dne 6.4.1995, postal pravnomočen šele bistveno kasneje) ni mogoče šteti v škodo tožnikov, to pa tudi ne predstavlja tiste nujne potrebe tožene stranke po zaščiti lastnih pravic. Kot izhaja iz njenih navedb, je ščitila svoj ekonomski interes pred izgubo, ki bi jo zaradi nepravočasne izvršitve sodne odločbe za izpraznitev poslovnih prostorov lahko utrpela v naslednji turistični sezoni.

Zaščita te pravice ni bila nujna, zlasti pa način odvračanja kršitve te pravice (s samovoljno, nasilno izpraznitvijo poslovnih prostorov) ne ustreza okoliščinam, v katerih je nastajala nevarnost kršitve njene pravice. Tudi sklicevanje na stisko (2. odstavek 161. člena ZOR) ni utemeljeno, saj je za dejanje, storjeno v stiski, značilno, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti na drug način (kot z dejanjem, ki je povzročilo škodo), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Pravilni so torej zaključki sodišča prve stopnje, da gre za samovoljno in nedopustno ukrepanje tožene stranke, ki bi morala počakati na opravo sodne izvršbe s strani sodnega izvršitelja (v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o izvršilnem postopku). Dejstvo, da je tožena stranka razpolagala z izvršilnim naslovom in (nepravnomočnim) sklepom o izvršbi ter dejstvo, da je bila zaradi preteče materialne škode zainteresirana za čimprejšnjo izvršitev sodne odločbe, je torej ni opravičevalo do tega, da je sama (samovoljno) uveljavila pravico, za katero je prisilna izvršitev sicer predvidena v posebnem sodnem postopku.

V zvezi s presojo nedopustnosti ravnanja tožene stranke naj bo omenjen tudi spor o motenju posesti, ki je tekel med pravdnima strankama pred Sodiščem v R. pod opr. št. P 111/95 (kasneje P 233/95). Pritožba meni, da sodba prve stopnje nima razlogov v zvezi s tem sporom med pravdnima strankama. Vendar pa zadeva zaradi motenja posesti nima zveze z v tej pravdi uveljavljenim tožbenim zahtevkom.

Tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti je bil zavrnjen, ker je sodišče ugotovilo, da je bilo že odločeno o pravici do posesti, ta pa tožnikoma ne pripada. Vendar pa je sodišče tudi v postopku zaradi motenja posesti ugotovilo, da je nedopustno ravnanje tožene stranke, ki je sama ukrepala in izpraznila opremo in stvari tožnikov iz poslovnih prostorov, namesto da bi počakala na opravo sodne izvršbe (str. 3 obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne

18.12.1996, podobno str. 3 in 4 sklepa Sodišča v R. z dne 19.1.1996, opr. št. P 233/95).

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja tudi z ugotovitvami in zaključkom sodišča prve stopnje o nastanku škode kot drugega elementa odškodninske terjatve. Ker mora biti ta v primeru, ko sodišče odloči z vmesno sodbo, ugotovljena (le) s stopnjo velike verjetnosti, pritožbeno sodišče podrobneje na pritožbene trditve v zvezi s posameznimi predmeti niti ne odgovarja, saj natančna ugotovitev obsega škode v postopku do izdaje vmesne sodbe niti ni potrebna. V zvezi s tem elementom odškodninskega delikta naj bo zato navedeno le, da veliko verjetnost obstoja škode potrjujeta ne le izpovedbi tožnikov, temveč tudi M.G. (ki je bil prisoten ob prevzemu stvari in sodeloval pri popisu tistih, ki so bile poškodovane), I.P. (ki ni mogel odkupiti od tožnika želenega retropulta z vitrino za sladice, ker naj bi bil uničen), nenazadnje pa je nastanek določene škode dopuščal tudi B.D.. Navedene dokaze je sodišče prve stopnje ocenilo korektno in mu pritožba neupravičeno očita, da je iz konteksta vzelo le posamezne izseke, ki jih tudi ni primerjalo z drugimi izvedenimi dokazi. Dejstvo, ki ga večkrat poudari pritožba, namreč, da naj bi bili vsi predmeti tožnikoma izročeni, samo po sebi še ne pomeni, da škode ni. Že v tožbi sta tožnika navedla, da so bile svari ob prevzemu večinoma uničene in praktično neuporabne, v nadaljnjih vlogah pa še dodala, da jima vse niti niso bile izročene. Zato pritožba neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti zaradi nesklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje pred izdajo vmesne sodbe upravičeno ni podrobneje raziskovalo, katere stvari so bile uničene oziroma v kakšnem stanju so bile vrnjene, kot že navedeno, pa je doslej izveden dokazni postopek potrdil veliko verjetnost obstoja škode. Pred končno odločitvijo o uveljavljenem tožbenem zahtevku pa bo moralo seveda sodišče prve stopnje natančno ugotoviti, v kakšnem obsegu je škoda dejansko nastala.

Pritožbeno sodišče nadalje delno sprejema razloge sodbe prve stopnje tudi glede vzročne zveze, a sodi, da so ti pomanjkljivi, v primeru potrditve izpodbijane sodbe pa bi zaradi prej prikazanih učinkov pravnomočnosti, ne bilo več mogoče posegati v ugotovljeno podlago tožbenega zahtevka (ugotovitev vzročne zveze kot elementa civilnega delikta pa sodi v podlago zahtevka).

Vzročna zveza pomeni, da je določen škodni dogodek (nedopustno škodno ravnanje) pripeljal do določene škode. Kadar je škoda posledica delovanja več vzrokov, ki delujejo istočasno ali si sledijo v določenem časovnem zaporedju, je treba ugotoviti morebiten vpliv medsebojnega učinkovanja teh vzrokov oziroma do kod sega vzročna zveza med škodnim dejanjem (ravnanjem) in škodo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla (pa tudi v kasnejših vlogah in ponavlja še v pritožbi), da je tožnika o opravljeni deložaciji nemudoma obvestila in ju tudi pozvala na prevzem osnovnih sredstev, inventarja, zalog in ostalih stvari. Tožnika se na prevzem stvari nista odzvala oziroma sta s postavljanjem za toženo stranko nemogočih pogojev neupravičeno odklanjala prevzem. Do prevzema je prišlo šele

7.3.1997, torej po skoraj dveh letih, zaradi česar sta sama odgovorna za nastalo škodo. Sodba prve stopnje se do navedenih trditev ni opredelila, kar ji pritožba utemeljeno očita. Pritožbeno sodišče sicer sprejema razloge sodbe prve stopnje v tistem delu, ki se tičejo vzročne zveze za škodo, ki je nastala zaradi deložacije same (škoda ob demontaži, prevozu in uskladiščenju), vendar pa ugotavlja, da so razlogi pomanjkljiviker ne obravnavajo trditev tožene stranke o tem, da so k nastanku škode (v končnem obsegu) prispevali tudi drugi, kasnejši dejavniki, konkretno sama oškodovanca z neutemeljeno zavrnitvijo prevzema stvari. To velja za škodo, ki je nastala zaradi dolgotrajnega skladiščenja (npr. uničenje zalog hrane in pijače, v pritožbi naveden primer prikolice). Ker pa se tožbeni zahtevek tiče povrnitve škode, ki je nastala na osnovnih sredstvih in zaradi uničenih zalog, bi v primeru potrditve izpodbijane sodbe o podlagi imela vmesna sodba prekluzivni učinek v mejah celotnega uveljavljenega zahtevka. Zato bi bilo treba že v tej fazi postopka, torej v fazi odločanja o podlagi odškodninskega zahtevka, z vidika vzročne zveze obravnavati tudi nadaljnje ravnanje samih oškodovancev.

Ker pa sodba prve stopnje nima razlogov o tem nadaljnjem ravnanju tožnikov, ki je lahko kot samostojen dejavnik poseglo v vzročno zvezo med škodnim dogodkom (prisilno deložacijo) in škodo in bistveno vplivalo na to, da je škoda večja, je moralo pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

V nadaljnjem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje odpraviti prikazano pomanjkljivost sodbe glede vzročne zveze. Glede na uveljavljen tožbeni zahtevek in zaradi morebitne prepletenosti vprašanja vzročne zveze z nastankom končne škode (oziroma škode na različnih stvareh), pa se utegne izkazati za vprašljivo tudi, ali je izdaja vmesne sodbe smotrna.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.