Jedro

Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj mora resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, sorodniki tožnika pa v to kategorijo ne spadajo.

Poleg tega je že Upravno sodišče s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo, da je okvir prošnje za mednarodno zaščito v rokah prosilca. To pomeni, da je ocena upravnega organa oziroma sodišča omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-2732/2024/69 (1222- 15) z dne 8. 5. 2025, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2.Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s strahom pred sorodnikom, zdravstvenimi težavami z očesom in z željo po delu. Upravno sodišče je pojasnilo, da mora resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, sorodniki tožnika pa v to kategorijo ne spadajo, poleg tega je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da v svoji državi ne bi bil deležen ustrezne zaščite s strani pristojnih državnih organov. Pritrdilo je tudi zaključku toženke, da Alžirija za tožnika predstavlja varno državo in da tožnik sploh ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev, ki bi kazala na njegovo preganjanje v izvorni državi oziroma na razmere, v katerih bi lahko utrpel resno škodo v skladu z zakonskimi določili ZMZ-1.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene trditve o tem, da je kot razlog za mednarodno zaščito uveljavljal preganjanje zaradi krvnega maščevanja, za katerega meni, da je lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti določeni družbeni skupini. Navaja, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito jasno opisal, zakaj bi v svoji izvorni državi utrpel resno škodo s strani tretjih akterjev in zakaj mu ne bi bila nudena zaščita. Zatrjevane sorodnikove grožnje, tj. grozilna sporočila s strani strica in njegove družine, je po njegovem mnenju mogoče šteti za preganjanje, alžirski varnostni organi pa se niso odzvali na njegove prijave, zato je glede na njegovo individualno situacijo podan dvom v varnost njegove izvorne države.

7.Pritožnik ob navedenem ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do navedenih razlogov opredelilo in pravilno presodilo, da zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj mora resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, sorodniki tožnika pa v to kategorijo ne spadajo. Poleg tega je presodilo, da tožnik ni izkazal, da v svoji državi ne bi bil deležen ustrezne zaščite s strani pristojnih državnih organov, saj je toženka ugotovila, da je policija v tožnikovi izvorni državi posredovala v zatrjevanih incidentih, izdana pa je bila tudi zamudna obsodilna sodba zoper storilca, ki je tožnika dvakrat zabodel. Pritrdilo je tudi zaključku toženke, da Alžirija za tožnika predstavlja varno državo, saj je bila kot taka razglašena z odlokom Vlade Republike Slovenije, tožnik pa ob tem sploh ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev, ki bi kazala na njegovo preganjanje v izvorni državi oziroma na razmere, v katerih bi lahko utrpel resno škodo v skladu z zgoraj citiranimi zakonskimi določili ZMZ-1.

8.Pritožnik tem razlogom s pritožbo konkretizirano ne ugovarja. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo Upravnega sodišča in ponavljanjem, kar je navajal že v upravnem postopku in v postopku pred Upravnim sodiščem, pa samo po sebi še ne utemeljuje nobenega izmed pritožbenih razlogov.

9.Glede pritožbenega očitka, da je Upravno sodišče kršilo drugi odstavek 20. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so te trditve preveč posplošene, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo, saj pritožnik ne konkretizira, kaj je v obravnavani zadevi ostalo nerazjasnjeno. Poleg tega je že Upravno sodišče s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo, da je okvir prošnje za mednarodno zaščito v rokah prosilca. To pomeni, da je ocena upravnega organa oziroma sodišča omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ).

10.Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------

1Sodba I Up 322/2016 z 22. 2. 2017.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 21, 24, 28, 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.