Jedro

Težko popravljiva škoda, ki je eden od pogojev za izdajo začasne odredbe in kot tak ločen pravni pojem, odvisen od okoliščin posameznega primera, mora tožeča stranka verjetno izkazati. Poleg višine škode, tudi če je ta visoka, morajo biti verjetno izkazane še kakšne druge okoliščine, npr. okoliščine, ki kažejo na motnje oz. ogroženost poslovanja hranilnice.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 3/99-18 z dne 15.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je to sodišče kot sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97), s katero naj bi odložilo izvršitev odločbe tožene stranke z dne 28.12.1998. Z navedeno odločbo, ki je izpodbijana v upravnem sporu, je bilo tožeči stranki naloženo, da v roku 10 dni pridobi jamstvo za hranilne vloge, depozite in tekoče račune fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij v višini 63036 tisoč SIT po stanju na dan 10.12.1998 (1. točka izreka), da o izvršitvi te aktivnosti obvesti toženo stranko prvi naslednji delovni dan (3. točka izreka), če pa obveznosti iz 1. točke izreka ne izvrši, mora prvi delovni dan po izteku roka v vseh svojih poslovalnicah na vidnem mestu objaviti obvestilo, da ne izpolnjuje pogojev jamstva (4. točka izreka). Poleg tega je po 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožeča stranka dolžna tudi v bodoče, ves čas poslovanja, zagotavljati jamstvo za hranilne vloge, depozite in tekoče račune fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij najmanj v višini 30 % vseh hranilnih vlog, depozitov in tekočih računov navedenih oseb. Po presoji sodišča prve stopnje za odložitev izvršitve obveznosti iz 1. točke v zvezi s 3. točko izreka odločbe ni pogojev že zato, ker je obveznost izvršena, za odložitev izvršitve obveznosti iz 2. točke pa ni verjetno izkazan pogoj težko popravljive škode, saj tožeča stranka glede tega ni predložila konkretnih dokazov. Iz kopije odškodninskega zahtevka, predloženega toženi stranki 30.12.1998, in primerjave posameznih postavk glede na celotno obdobje, na katerega se nanaša (od leta 1993 do leta 1998), namreč ne izhaja, da bi v času od vložitve tožbe v upravnem sporu do izdaje sodne odločbe nastala toženi stranki težko popravljiva škoda.

V pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, tožeča stranka navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker izpodbijani sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kolikor pa jih ima, ti niso jasni. Navaja, da sodišče ni poiskalo konkretne vsebine pravnega pojma težko popravljive škode, ampak je sledilo napačnim trditvam tožene stranke, da predstavljajo izdatki za pridobitev dodatnih zavarovanj strošek njenega rednega poslovanja, in jo s tem dalo v isti koš kot največje banke, čeprav bilančne vsote tožeče stranke (3 milijarde SIT) in n.pr. ... (okoli 500 milijard SIT) niso primerljive. Stroški dodatnih zavarovanj pomenijo zanjo znatno breme, zlasti ker je prepričana, to pa izhaja tudi iz prejšnje sodbe vrhovnega sodišča U 1270/95, da za naložitev take obveznosti ni podlage. Že pritožbi z dne 25.2.1999 je priložila poročilo o stanju hranilnih vlog 31.1.1999 in 10.2.1999, iz katerih izhaja, da bi morala obseg spornega dodatnega zavarovanja stalno povečevati.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe je priložila listine o stroških garancij (0,15 % tromesečno), česar sodišče ni ocenilo. Poleg tega zahtevajo poslovne banke tudi depozite, v višini izdanih garancij, ki jih obrestujejo po nižji obrestni meri (TOM + 1,3 %). Že za zagotovljeno zavarovanje pri Banki V. d.d. N.G. je morala deponirati 140 milijonov SIT in 50 milijonov SIT v obliki blagajniških zapisov. V prihodnje bo ta obseg še občutno večji, saj bi že v času vložitve te pritožbe znašal dobrih 210 milijonov SIT. Ker z vezanimi sredstvi ne more prosto razpolagati, je glede na veliko povpraševanje po potrošniških kreditih izguba toliko večja, kar utemeljuje z računskimi podatki. Meni, da gre za težko popravljivo škodo, ki jo je treba ugotavljati iz okoliščin njenega poslovanja in pri tem upoštevati, da pomenijo vezani depoziti v primerjavi s celotnim poslovanjem tudi z vidika likvidnosti pomembne okoliščine. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep spremeni in ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe z dne 26.1.1999, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja pri svojem odgovoru na pritožbo zoper prejšnji sklep sodišča prve stopnje št. U 3/99-92 z dne 17.2.1999 in poudarja, da tovrstne zneske, ki jih z računsko primerjavo navaja pritožnica, plačujejo vse hranilnice kot pogoj za svoje poslovanje. S tem ni verjetno izkazana težko popravljiva škoda. Tudi sicer stroški dodatnih zavarovanj po mnenju tožene stranke ne pomenijo znatnega bremena za pritožničino poslovanje, iz sodbe vrhovnega sodišča št. U 1270/95 z dne 12.11.1998 pa tudi ne izhaja, da za izdajo odločbe tožeča stranka nima pravne podlage, ker ne posega v samo vprašanje zavarovanja hranilnih vlog. Predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku za izdajo začasne odredbe sodišče presoja le pogoje za njeno izdajo, v tem primeru pogoje iz 1. odstavka 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS. Eden od teh pogojev je tudi pogoj, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pojem težko popravljive škode je kot nedoločen pravni pojem res odvisen od konkretnih okoliščin posameznega primera, na kar opozarja pritožnica, vendar pri tem neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bile to le okoliščine, ki kažejo samo na višino škode. Da bi bila škoda težko popravljiva, morajo biti po mnenju sodišča poleg višine škode, čeprav bi bila ta z vidika poslovanja hranilnice morda visoka, verjetno izkazane še kakšne druge okoliščine, ki bi že kazale na motnje oziroma ogroženost rednega poslovanja. Ker takih okoliščin pritožnica ni navajala in dokazovala v zahtevi za izdajo začasne odredbe, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pritožnica glede pogoja težko popravljive škode ni predložila konkretnih dokazov.

Že zaradi tega, ker sama višina škode kot element težko popravljive škode nima takega pomena, kot ga uveljavlja pritožnica, niso bile kršene določbe postopka v upravnem sporu, če sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni posebej presodilo tudi izračunov in listin, ki se nanašajo na višino zatrjevane že nastale in bodoče škode.

Ker pritožbeni razlogi, ki se vsebinsko nanašajo le na tisti del izpodbijanega sklepa, s katerim je zavrnjena začasna odredba za odložitev obveznosti, naložene v 2. točki izreka odločbe, izpodbijane v upravnem sporu, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 73. in 68. člena ZUS.